Jedro

Tožnik bi lahko ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja lahko uveljavljal le zoper odločbe o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdane odločbe o odmeri plačila predstavljajo le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila, za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za plačilo za uporabo elementov oštevilčenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z vsemi izpodbijanimi odločbami o odmeri plačila je toženka v izrekih odločila, da je tožnik - imetnik v izrekih izpodbijanih odločb navedenih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc z veljavnostjo od 22. 4. 2010, nekatere odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z veljavnostjo od 16. 8. 2010 nekatere pa z veljavnostjo od 5. 7. 2011, za katere je bilo določeno število točk v odločbah, katerih številke so prav tako navedene v izrekih vseh izpodbijanih odločb, za leto 2012 dolžan plačati po nekaterih izpodbijanih odločbah plačilo v znesku 488,32 EUR, po nekaterih plačilo v znesku 366,24 EUR, po nekaterih pa plačilo v znesku 517,10 EUR (1. točka izreka); določila rok 30 dni po prejemu vsake izmed izpodbijanih odločb za plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru nepravočasnega plačila (2. točka izreka); navedla račun za vplačilo (3. točka izreka); odločila, da za izpodbijane odločbe stroški niso nastali (4. točka izreka) ter da zoper izpodbijane odločbe ni pritožbe (5. točka izreka). V obrazložitvah izpodbijanih odločb je navedla, da je glede na prvi odstavek 56. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) in 8. člena Pravilnika o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja (v nadaljevanju Pravilnik) zavezanec – imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (pri čemer je v obrazložitvah vseh izpodbijanih odločb navedena številka posameznih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc), za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc dolžan plačati letno plačilo. Znesek plačila je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika zmnožek števila točk in vrednosti točke 1,09 EUR, določene v 3. členu Tarife o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila, za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za plačilo za uporabo elementov oštevilčenja (v nadaljevanju Tarifa). Ta tarifa je začela veljati 15. 2. 2012, je pa že stara tarifa določila enako vrednost točke, tako da je toženka obračunala obveznost za leto 2012 po enotni vrednosti točke 1,09 EUR. Po četrtem odstavku 5. člena Pravilnika se zavezancem, ki so postali imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc pred 1. 1. 2012, odmeri celotno letno plačilo, ostalim pa toliko dvanajstin letnega plačila, kolikor celih mesecev preostane od nastanka obveznosti plačila do konca leta, vendar ne manj kot eno dvanajstino. Plačilo se odmeri za 12 mesecev. Dalje ugotavlja, da je bilo število točk na podlagi drugega odstavka 8. člena Pravilnika določeno in obrazloženo v posebni odločbi o določitvi števila točk (pri čemer v obrazložitvah vseh izpodbijanih odločb navaja številke odločb in števila določenih točk). V nadaljevanju je obrazložila še nadaljnje točke izreka.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 3. in 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedel je, da iz drugega odstavka 56. člena ZEKom izhaja, da je eden izmed elementov, ki jih je treba upoštevati pri izračunu frekvenčnine, pokritost prebivalstva. Ta element je pomemben zato, ker je tožnik že 1. 2. 2012 v vseh večjih medijih objavil, da bo prenehal upravljati multipleks B in zapustil Slovenijo, pri čemer je v trenutku vložitve tožbe že pričel z demontažo omrežja. Dejstvo, da tožnik s svojim multipleksom B prebivalstva več ne pokriva, je bilo torej znano že v začetku februarja 2012. To pomeni, da je moralo biti znano tudi toženki v trenutku izdaje odločbe. Poleg tega je potem, ko je edini preostali ponudnik programskih vsebin, ki je oddajal program v DVB-T in je gostoval na tožnikovem multipleksu B, prenehal oddajati 29. 2. 2012, 1. 3. 2012 tožnik z namenom zmanjšanja poslovne škode izklopil elektriko s 26 oddajniških točk v Sloveniji, torej se je 1. 3. 2012 območje pokrivanja, ki je s stališča 56. člena ZEKom relevantno za določitev višine frekvenčnine, zmanjšalo na nič. Če pa je eden od faktorjev za zmnožek 0, potem je vsak zmnožek 0. Tudi to dejstvo je bilo znano toženki (zaposleni A.A., ki spremlja oddajanje na slovenskih multipleksih). Do dejstva, da je tožnik prenehal z izvajanjem javnih komunikacijskih storitev, se toženka sploh ni opredeljevala, kar pomeni, da te okoliščine sploh ni upoštevala, to pa pomeni nepopolno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Navedel je tudi, da peti odstavek 5. člena Pravilnika ni v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZEKom. Izračun frekvenčnine po petem odstavku 5. člena Pravilnika ni odvisen od pokritosti prebivalstva, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 56. člena ZEKom. Pravilnik pa je v razmerju do ZEKom podzakonski predpis. V konkretnem primeru zato pride v poštev exceptio illegalis. Po mnenju tožnika bi bilo v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZEKom v konkretnem primeru izračuna frekvenčnine treba upoštevati dejstvo, da je tožnik prenehal zagotavljati javna komunikacijska omrežja in izvajati javne komunikacijske storitve in da s svojim multipleksom B ne pokriva več prebivalstva, poleg tega pa ob uporabi instituta exceptio illegalis frekvenčnino izračunati tako, kot da petega odstavka 5. člena Pravilnika ne bi bilo. Ugovarja tudi, da tretji odstavek 14. člena Pravilnika, kot je bil spremenjen s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika (UL RS, št. 35/2011), določa, da se za uporabo radijskih frekvenc iz prve alineje prvega odstavka 11. člena Pravilnika, katere so podeljene z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks, ne plačuje plačil po odločbah o dodelitvi radijskih frekvenc za posamezne oddajne točke znotraj multipleksa. Vse izpodbijane odločbe pa temeljijo na odločbah o dodelitvi točk, ki jih je toženka izdala na podlagi odločb o dodelitvi radijskih frekvenc za posamezne oddajne točke znotraj komercialnega multipleksa, ki ga upravlja tožnik. Glede na dejstvo, da so bile tožniku že z generalno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc dodeljene radijske frekvence za komercialni multipleks ter je v tej posledici toženka že izdala odločbo o odmeri plačila št. 4261-1/2012/3 z dne 2. 3. 2012, po kateri je tožnik svojo obveznost že poravnal, odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, v posledici katerih so bile izdane izpodbijane odločbe, pa se glede na posamezna območja pokrivanja multipleksa nanašajo na prav enake frekvence, kot izhajajo iz generalne odločbe, bi po prepričanju tožnika naložitev ponovnega plačila predstavljala podvajanje odločanja o isti stvari, o kateri je že odločeno z odločbo z dne 2. 3. 2012. Po vsem navedenem sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijane odločbe odpravi in zadeve vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da izpodbijane odločbe niso v prav nobeni povezavi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks, temveč se nanašajo na povsem druge frekvence, in sicer na radijske usmerjene zveze ali linke oziroma linkovske zveze. S tem v zvezi tudi poudarja, da za izpodbijane odločbe o odmeri plačila območje pokrivanja s signalom multipleks B ni v ničemer relevantno, saj gre za povsem druge frekvence, dodeljene na drugem frekvenčnem spektru in ki so dodeljene za povsem drug namen uporabe, to je za fiksne oziroma linkovske zveze. Navaja tudi, da tožnik v tožbi ne navaja, da bi prenehal uporabljati tudi frevence za linkovske zveze, temveč se celotna tožba povsem zavajajoče nanašale na frekvence za multipleks B, kar pa z izpodbijanimi odločbami, kot je toženka že navedla, sploh ni v nobeni korelaciji. Dalje navaja, da glede na to, da je tožnik postal imetnik predmetnih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc že pred 1. 1. 2012 in je bil njihov imetnik v času izdaje izpodbijanih odločb (ter je še danes) in ker se plačila plačujejo letno ter se odmerijo vnaprej za tekoče koledarsko leto, je v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZEKom in 5. členom Pravilnika odmera celotnega letnega plačila pravilna in zakonita. V zvezi s tožbenim sklicevanjem na tretji odstavek 14. člena Pravilnika pa ponovno izpostavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za frekvence, ki bi bile dodeljene za posamezne oddajne točke znotraj multipleksa, na katere se nanaša dikcija tretjega odstavka 14. člena Pravilnika, temveč gre za radijske frekvence za linkovske zveze. Gre torej za povsem druge frekvence in s povsem drugim namenom uporabe, zaradi česar so te frekvence dodeljene tudi v drugem frekvenčnem pasu. Glede na vse navedeno predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka tožnika.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2012 še dodaja, da tudi Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. 3. 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) nalaga, da se vsakemu imetniku pravice do uporabe radijskih frekvenc upravne pristojbine odmerijo in naložijo na objektiven, transparenten in sorazmeren način (recital 32, 12. člen). Sorazmernost se nanaša na korelacijo med stroški, ki jih povzroča posamezen imetnik pravice in plačilom, ki mu ga za plačilo teh stroškov naloži upravni organ. Če sorazmernosti ni, gre dejansko za davek. To stališče izhaja tudi iz ustavnopravne prakse (odločba US št. 113/2003 z dne 16. 11. 2003). Tožnikovo stališče potrjuje tudi časovno sosledje izdaje odločbe o višini plačila za uporabo radijskih frekvenc, saj se najprej izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, nato sledi odločba o določitvi števila točk, nato se sprejme Tarifa o vrednosti točke za posamezno leto, nato pa sledi zmnožek števila točk in vrednosti točke iz Tarife in izdaja odločbe o odmeri plačila. Odločbe, ki so izdane v časovnem zaporedju šestih mesecev, nedvomno ne ustrezajo standardu sorazmernosti. Plačilo za uporabo radijskih frekvenc tudi ni predpisano z zakonom, kot to določa 147. člen Ustave RS, ampak šele s Pravilnikom. Celoten način izračunavanja in višina plačila za uporabo radijskih frekvenc sta v celoti predpisana in definirana šele s podzakonskim aktom ministra, ne pa z zakonom. ZEKom bi moral natančno vsebinsko definirati obveznost plačila za uporabo radijskih frekvenc, in sicer tako natančno, da bi bila zagotovljena predvidljivost obveznosti, ki lahko imetnikom te pravice nastane. Upravni in drugi akti ter materialna dejanja uprave morajo temeljiti neposredno na zakonu, kar pomeni, da lahko po 120. členu Ustave RS toženka izdaja le odločbe, ki so predpisane z ZEKom, ne pa šele s podzakonskim aktom. To ustavno načelo je kršeno z 8. členom Pravilnika, ki določa, da se število točk določi v posebni odločbi o določitvi števila točk, ki je ZEKom sploh ne predvideva. Tudi v primeru, da sodišče ne bo sprejelo stališča tožnika, da gre za davek, ekstenzivna razlaga navedenih ustavnih načel ne more pripeljati do zaključka, da je 56. člen ZEKom v skladu z Ustavo, saj manjka vezni člen, ki bi zagotavljal predvidljivost plačila za uporabo radijskih frekvenc. Tak način urejanja pa je tudi v nasprotju z 2. členom Ustave. Pravilnik torej ne bi smel vsebovati določb, ki jih ZEKom nima, zlasti pa ne bi smel samostojno določati pravic in obveznosti, s katerimi posega v zakonsko ureditev ZEKom tako, da spremeni njegovo vsebino. To je tudi ustavnopravno sporno. Dalje tožnik še navaja, da je vprašanje, če bi s tožbo zoper odločbo o določitvi števila točk svoj pravni položaj lahko izboljšal, saj mu s to odločbo ni naložena nobena obveznost, niti ni poseženo v njegovo pravico ali pravno korist. Tožbo bi torej izgubil zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V trenutku izdaje odločbe o določitvi števila točk tožnik še ne ve, kakšna naj bi bila njegova obveznost, saj se Tarifa sprejema šele v začetku leta, v katerem se plačilo odmerja. Pravni položaj tožnika se spremeni šele z izdajo odločbe o odmeri plačila. Ker pa je odločba o določitvi števila točk že pravnomočna, to pomeni, da tožnik ne more uspeti ne v sporu zoper odločbo o določitvi števila točk, ne v tem sporu, kar pa pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Prav nobenega razloga pa tudi ni, da Pravilnik predvideva izdajo vmesne odločbe (tj. odločbe o določitvi števila točk). Glede na navedeno je podan razlog za uporabo instituta exceptio illegalis. Toženka bi morala zaradi omogočanja učinkovitega pravnega sredstva ter zato, da bi ostala v okviru sistema, ki ga predpisuje 56. člen ZEKom, o obveznosti plačila za uporabo radijskih frekvenc odločiti le z eno odločbo, ne pa da z drobljenjem posameznih faz odločanja zavezancu popolnoma odvzame pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Naslovno sodišče pa je – tako kot vsa slovenska sodišča – vezano le na Ustavo in zakon, zato je treba presojati odločbo s stališča navedenih določb Ustave in 56. člen ZEKom. V zvezi z razlaganjem evropskega prava pa tožnik sodišču še predlaga, da zaradi neusklajenosti ZEKom, Pravilnika in Tarife z Direktivo o odobritvi predloži zadevo v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o odmeri plačil za uporabo radijskih frekvenc z veljavnostjo od 22. 4. 2010 oziroma od 16. 8. 2010 oziroma od 5. 7. 2011. Toženka je izpodbijane odločbe izdala na podlagi prvega odstavka 56. člena ZEKom, po katerem so imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zavezanci za letno plačilo agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc; plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Način izračuna plačil je predpisal minister v Pravilniku, ki je bil izdan na podlagi drugega odstavka 56. člena ZEKom, ta pa v prvem odstavku 8. člena tudi določa obveznost plačila imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Iz drugega odstavka 56. člena ZEKom še izhaja, da je način izračuna plačil agenciji odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radiofrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg.

Tožnik ugovarja, da bi morala toženka pri odmeri plačila upoštevati zmanjšanje območja pokrivanja tožnika v februarju oziroma marcu 2012 na nič, kar pomeni, da bi bil pravilni zmnožek plačila za uporabo radijskih frekvenc tudi enak nič. Po prvem odstavku 3. člena Pravilnika se plačila, določena s tem pravilnikom, izražajo s številom točk. Višina določenega plačila se izračuna kot zmnožek števila točk in vrednosti točke za to vrsto plačila, kot veljata za isto leto, za katero se višina plačila odmerja (drugi odstavek istega člena). Vrednost točke se določi posebej za plačilo za uporabo radijskih frekvenc v tarifi, predlog tarife pa mora agencija najkasneje do 31. oktobra tekočega leta predložiti v soglasje Vladi Republike Slovenije (4. člen Pravilnika). Število točk je določeno v posebni odločbi o določitvi števila točk (drugi odstavek 8. člena Pravilnika), način določitve točk pa je predpisan od 9. do 14. člena Pravilnika, točke pa so med drugim določene glede na površino območja pokrivanja radijskih frekvenc. Iz povzetih določb Pravilnika tako tudi po presoji sodišča sledi, da bi lahko tožnik ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbe o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdane odločbe o odmeri plačila predstavljajo le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo. Ker pa gre pri teh odločbah (kot že povedano) le za zmnožek (prej) določenega števila točk z vrednostjo točke, se toženka tudi ni bila dolžna opredeljevati do te okoliščine, to je, da je površina območja pokrivanja tožnika enaka nič. Ne glede na navedeno pa je na tem mestu treba izpostaviti, da tožnik v tožbi navaja, da je prenehal upravljati multipleks B. Vendar pa iz vseh izpodbijanih odločb izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za plačilo za uporabo radijskih frekvenc za multipleks B, kar zmotno navaja tožnik v tožbi, temveč za povsem druge frekvence, dodeljene na drugem frekvenčnem spektru. Zato tožbeni ugovor, da je tožnik že 1. 2. 2012 prenehal upravljati multipleks B, za odločitev v obravnavani zadevi niti ni relevanten. Da bi tožnik prenehal uporabljati ostale frekvence, katerih plačilo je predmet izpodbijanih odločb, pa niti ne zatrjuje.

Ker se v obravnavani zadevi izpodbijane odločbe, kot že povedano, ne nanašajo na plačilo za uporabo radijskih frekvenc za multipleks B, se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na določbo tretjega odstavka 14. člena Pravilnika, saj se ta določba ne nanaša plačilo za uporabo frekvenc, ki so predmet izpodbijanih odločb. Zato je bilo treba tudi ta tožbeno ugovor zavrniti.

V zvezi z nadaljnjim tožbenim ugovorom pa sodišče še pojasnjuje, da peti odstavek 5. člena Pravilnika, po katerem je zavezanec za plačilo dolžan plačati celotno letno plačilo v koledarskem letu, v katerem je prenehal zagotavljati javna komunikacijska omrežja ali izvajati javne komunikacijske storitve ali mu je prenehala pravica do uporabe radijskih frekvenc oziroma elementov oštevilčenja, tudi ni v nasprotju z zgoraj citiranim drugim odstavkom 56. člena ZEKom, saj so v zadnje navedeni določbi ZEKom opredeljena merila, ki jih je alternativno določil ZEKom za način izračuna tovrstnih plačil, kar pa ne pomeni (in to iz določbe tudi ne izhaja), da morebitna sprememba katerega izmed uporabljenih meril med koledarskim letom pomeni tudi morebitno spremembo obveznosti imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v zvezi s plačilom za njihovo uporabo. To potrjuje pa tudi v prvem odstavku 56. člena ZEKom predpisana obveznost imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc letnega plačila agenciji.

Sodišče zavrača tudi ugovor tožnika o nespoštovanju načela sorazmernosti iz Direktive o odobritvi. Iz Direktive o odobritvi izhaja, da je državam članicam prepuščena izbira oblike in metod za dosego zavezujočega cilja, določenega v recitalu Direktive. Tako je v recitalu 32 določeno, da se poleg upravnih pristojbin lahko zaračunajo tudi pristojbine za uporabo radijskih frekvenc in števil, s čimer bi se zagotovila optimalna uporaba takih virov, morajo pa biti take, da ne ovirajo razvoja inovativnih storitev in konkurence na trgu. V 13. členu Direktive, ki dopušča določitev pristojbin za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav (tožnik se v svoji tožbi napačno sklicuje na 12. člen Direktive, ki določa namen in zavezance za upravne pristojbine, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), je določeno, da lahko države članice ustreznemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilj iz člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Glede na opisani namen tovrstnih pristojbin (plačilo za uporabo radijskih frekvenc zaradi ohranjanja učinkovite rabe radiofrekvenčnega spektra), predpisani postopek načina izračuna plačila teh pristojbin, ki je objektivno preverljiv, ter zagotovljeno sodno varstvo v primeru morebitnega nestrinjanja zavezancev z višino plačila zoper izdane odločbe, kar vse izhaja iz ZEKom, sodišče ocenjuje, da je načelo sorazmernosti podano, zaradi česar tudi ne more sprejeti nadaljnjega ugovora tožnika, da ima odmera tovrstnega plačila naravo davka in ne naravo pristojbine. Ker pa je tožnik z odločbami pridobil pravico uporabe do dodeljenih radijskih frekvenc do 22. 4. 2020, to ne glede na njegovo morebitno nedelovanje pomeni njihovo uporabo in torej podlago za odmero plačila zaradi stroškov upravljanja radiofrekvenčnega spektra, kar pa zopet ne predstavlja nesorazmernosti. Sodišče ob povedanem tudi ne vidi razloga, da bi predložilo zadevo v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Tožnik pa lahko predlaga oziroma da pobudo toženki za razveljavitev odločb o dodelitvi radijskih frekvenc po uradni dolžnosti, kolikor jih je oziroma jih namerava predčasno prenehati uporabljati (54. člen ZEKom).

Strinja pa se sodišče s tožnikom, da ZEKom v svojih določbah izrecno ne predpisuje izdaje ''posebne odločbe o določitvi števila točk'', vendar to še ne pomeni, da je Pravilnik v tem delu zaradi navedenega v nasprotju z Ustavo RS. ZEKom namreč v svojem 118. členu daje splošno pooblastilo toženki, da vodi postopek ter izdaja odločbe in druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek), kar pomeni, da ima toženka zakonsko podlago tudi za izdajo te odločbe. Kot že povedano, pa je v 56. členu ZEKom predpisana izdaja odločbe o odmeri plačila za uporabo radijskih frekvenc. Z odločbami o določitvi števila točk pa je bil tožnik seznanjen s potencialno (sicer približno) višino plačila za uporabo radijskih frekvenc, z upoštevanjem vrednosti točke po Tarifi (ki se za leto 2012 ni spremenila od vrednosti točke za leto 2011), predvsem pa tudi z načinom in merili, ki jih je toženka uporabila za njihovo določitev. Glede na za tožnika sporno uporabo merila pokrivanja se sodišče zato ne more strinjati, da tožnik ne bi izkazoval pravnega interesa za izpodbijanje te odločbe. Sodišče pri tem še pripominja, da so bile tovrstne tožbe pred naslovnim sodiščem obravnavane vsebinsko (npr.: sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 410/2009 z dne 23. 6. 2011, v zvezi s sodbo naslovnega sodišča, U 2579/2007). Opisano postopanje toženke pa zato tudi ni v nasprotju z določbami 2., 25., 123. in 147. člena Ustave RS.

Zaradi vsega povedanega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.