Jedro

Med strankama ni spora o tem, da so v tožnikovi izvorni državi Afganistan oblast v mesecu avgustu 2021 prevzeli talibani v celotni državi. Tožnik, glede na novo nastale okoliščine oziroma zaradi popolnoma spremenjenih razmer v izvorni državi Afganistan izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj tožena stranka navedbam tožnika v naknadnih pripravljalnih vlogah (s prilogo) glede spremembe situacije v Afganistana in prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi (15. 8. 2021) ni oporekala oziroma jim ni kakorkoli nasprotovala niti ni predložila nobenih drugih ažurnih in verodostojnih informacij o morebitnem drugačnem aktualnem stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov, ki bi nasprotovale s strani tožnika predloženim informacijam oziroma s strani sodišča pridobljenim informacijam, to je smernicam UNHCR o Afganistanu iz februarja 2022.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1829/2018/34 (122-12) z dne 7. 12. 2020 odpravi in se prošnji prosilca A. A., roj. ... 1988 v Kabulu, državljan Islamske republike Afganistan, ugodi tako, da se mu prizna status subsidiarne zaščite za 3 (tri) leta od pravnomočnosti te odločitve.

II. Sodna odločba o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe :_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzela navedbe tožnika ob ustni vložitvi prošnje na zapisnik dne 16. 2. 2016, v naknadni pisni vlogi z dne 6. 7. 2016 in v osebnem razgovoru dne 21. 9. 2016. 2. Tožnik je v prošnji z dne 16. 2. 2016 navedel, da je iz izvorne države ilegalno odšel pred približno 1,5 meseca. O svoji izobrazbi, poklicu in zaposlitvi je izpovedal, da ima dokončano osnovno šolo v A. ter višjo šolo podjetja B. v Kabulu in je inženir interneta, zaposlen je bil v afganistanski vojski od leta 2010 do 2013, plačilo pa je prejemal s strani ZDA. Od sorodnikov, ki živijo v Afganistanu, je navedel starše, 2 sestri in brata, še ena sestra živi v Angliji kot prosilka za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo. V zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države je omenil zaposlitev v afganistanski vojski, za kar je plačo prejemal od Američanov, delal pa je za kanadsko podjetje C., in pa to, da so ga v septembru 2012 na potovanju iz Ghaznija zadržali talibani, ki jih je vodil Č. Č.; zaradi znanja arabščine so ga osumili, da je Arabec in so ga močno pretepali, izpustili pa šele po 17-ih dneh, ko je prisegel, da ne bo več delal za Američane in je njegova mama plačala 30.000 USD odkupnine, zbrane s pomočjo sosedov in sorodnikov. Po vrnitvi je v službi dal odpoved konec decembra 2012. Nato je 10. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo D., ko je podjetje pridobilo dovoljenje za delo pri državni agenciji AISE in nato poslovalo večinoma z Američani vse do leta 2015, ko so ga večkrat poklicali talibani in mu grozili zaradi dela za Američane. Ker policija ni ugodila njegovi prošnji za zaščito, je najel telesne stražarje in kupil orožje. Ko je v eksploziji bombe pod tožnikovim avtomobilom v mestu Shirpour umrl njegov telesni stražar, se je tožnik odločil za odhod iz države, ki jo je nato dejansko zapustil po napadu na sedež partnerskega podjetja E. v bližini letališča Kabul, ker se ni več počutil varno. Poskušal je sicer podkupiti talibane, a je bil njihov edini kompromis, da zapre podjetje. Tožnik je državo zapustil zaradi preganjanja talibanov. S strani države tožnik sicer ni bil ogrožen, pomagali pa mu tudi niso.

3. S pisno vlogo z dne 6. 7. 2016 je tožnik naknadno podal pripombe k zapisniku prošnje, ker je pravilno to, kar navaja v tej naknadni vlogi, in sicer: da je tožnik po narodnosti Tajik in govori tudi urdu, hindi in arabski jezik ter da je diplomirani inženir računalništva (bachelor of computer science) po 4-letnem študiju v Kabulu, po poklicu pa je programer/računalniški inženir ter da je član politične stranke G.; njegov oče je bil šef tajne policije; o sestri, ki živi v Londonu, je dodal, da je tam poročena in ni prosilka za mednarodno zaščito; dodal je še, da sam ni deloval za skupnost, ki se bori za talibane, temveč za stranko; glede svoje zaposlitve je dodal, da je bil zaposlen pri družbi F., preko katere je delal za različne korpuse afganistanske vojske od začetka leta 2010, po približno 4 mesece za vsak korpus; glede podjetja, v okviru katerega je delal za vojsko, je dodal, da bilo to ameriško-kanadsko C.; glede imena kraja ugrabitve je namesto imena kraja Katevan navedel kraj Portauban; glede denarja, ki ga je za odkupnino plačala mama, je navedel, da je šlo za tožnikov denar, sorodniki in sosedje pa so mami odsvetovali plačilo odkupnine rekoč, da jo bodo talibani le okradli, on pa se ne bo več vrnil. O podjetju D. je navedel, da ga je ustanovil 10. 3. 2013 po predhodni pridobitvi državnega dovoljenja s strani državne agencije AISE, z dejavnostjo razvoja računalniških omrežij, pretežno v sodelovanju z Američani. Dodal je, da je bil dvakrat napaden med vožnjo z avtomobilom, vendar takrat, ko je pod njegovim avtom eksplodirala bomba, ni bil nihče poškodovan. Dodal je še, da je bil v izvorni državi preganjan, ker je podpiral protivladno stranko in s strani države ni bil deležen zaščite.

4. V osebnem razgovoru 21. 9. 2016 je tožnik navedel, da se je rodil v Kabulu in tam živel do 4. leta starosti, nato se je z družino preselil v Pakistan za približno 10 let in tako do 7. razreda obiskoval šolo v Pakistanu. Njegov oče je sicer 35 let deloval v državni varnostni službi, sprva kot sodelavec predsednika Najibullaha, ki so ga ubili talibani in so iskali tudi očeta, zato je z družino pobegnil v Pakistan. Po zrušenju talibanskega režima se je odzval ameriškemu vabilu prejšnjim kadrom, naj se vrnejo. Pozneje se mu je pridružila tudi družina ob koncu leta 2002, ko so se vrnili v Kabul v Afganistan, kjer je tožnik nadaljeval šolanje do 12. razreda na H. Nato je študij nadaljeval na univerzi v Pakistanu in se je po zaključku fakultete za mesec dni vrnil v Afganistan, zatem pa je odšel na študij v Indijo leta 2008 in tam ostal 2 leti. Po vrnitvi iz Indije se je zaposlil v ameriško-kanadskem podjetju C., ki je bilo po pogodbi z Ministrstvom za obrambo podizvajalec v projektu, financiranem s strani ZDA. Delal je v telekomunikacijskem centru divizije I. v mestu Ghardiz približno 6 mesecev, nato je bil premeščen na Ministrstvo za obrambo v Kabul za približno 2 meseca, zatem je bil premeščen v divizijo J. v Herat do konca leta 2013, z začetno plačo 2.500 USD, nato 5.000 USD. Nosil je uniformo afganistanske vojske brez činov in napisov in na delovno mesto vstopal s posebno kodo ali prstnim odtisom, delo pa je obsegalo reševanje telekomunikacijskih težav na ravni divizije po vnaprejšnjem razporedu in tudi na terenu s posebnim vozilom s telekomunikacijskimi napravami. Občasno je po 2 do 3 mesece delal tudi v Kandaharju, Mazar-e Sharifu in Kunduzu ter 8 mesecev v Heratu. Njegov neposredno nadrejeni je bil K. K., stacioniran v Kabulu, s katerim je komuniciral le po e-pošti.

5. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela tožnikov opis srečanja s talibani in njegovega fotografiranja z ugrabitelji, ki so fotografijo posneli z njihovim fotoaparatom, nato so mu posnetek shranili na spominsko kartico tožnika, ker sam ni imel fotoaparata na svojem telefonu. Ko ga je uradna oseba soočila z razlikami v njegovih izjavah o tem, kdaj konkretno se je to zgodilo, ker je v prošnji navajal, da je to bilo v mesecu septembru 2012, na osebnem razgovoru pa je navedel drugače, in sicer, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik odgovoril, da je to bilo ob koncu leta 2012 in zagotovo ni bilo v letu 2013. Na vprašanje, kdaj je bil premeščen v Kandahar, je odgovoril, da je to bilo v juniju ali juliju leta 2012 in da je nato dal v službi odpoved v mesecu novembru 2012. Za njegovo izpustitev se je dogovorila mama tudi s talibani v Kuvajtu in Pakistanu, za kar jim je plačala 35.000 USD iz tožnikovih prihrankov. Ko je bil tožnik soočen z njegovo navedbo v prošnji, da je zahtevana odkupnina znašala 30.000 USD in ne 35.000 USD, je tožnik odgovoril, da je sam vsakokrat povedal enako in da se je glede zneska lahko zmotil tolmač. Ko je bil soočen z ugotovitvijo, da sam v naknadni pisni vlogi z dne 6. 7. 2016 ni popravil višine navedenega zneska, je tožnik odgovoril, da gre za veliko denarja in da so mu takrat tako povedali drugi ter da je to bilo že dolgo nazaj, nato pa dodal, da je v času svoje zaposlitve v C. dodatno delal še privatno doma za različne stranke. Nato je še dodal, da je v začetku leta 2013 ustanovil podjetje na področju informacijske tehnologije in pozneje dejavnost razširil na področja gradbeništva, logistike, uvoza in izvoza hrane in goriv, tudi za državne organe in Američane. V letu 2015 je zaradi poslovanja z Američani začel prejemati grozilne klice in sms sporočila talibanov, ki so ga obveščali, da si s plačevanjem mesečnih zneskov 100.000 USD lahko zagotovi varnost v celotnem Afganistanu, kar tožnik ni sprejel, čeprav številna podjetja plačujejo zahtevane zneske talibanom; groženj talibanov sam ni jemal resno, ker je menil, da je v Kabulu varen, vendar iz previdnosti ni sprejemal dela v provincah Ghazni in Kandahar; ko je približno pol leta pred odhodom iz države eksplodiral njegov avto, parkiran pred ameriškim podjetjem L. v predelu Shirpur v Kabulu, je tožnik prejel telefonski klic, da je tokrat imel srečo; ko je na kraju dogodka policiji pokazal grozilna sporočila na svojem telefonu in zahteval varovanje, so mu rekli, da to ni nič takšnega v Kabulu, kjer vsak dan umre veliko ljudi. Zato je najel varnostnike, policija pa ga je dva meseca pozneje rešila iz zasede talibanov na poti v Kunduz. Za tem se je večkrat preselil, tako da je bival v Heratu, Mazar-e Sharifu in Badakhshanu. Ko je približno 8 mesecev po eksploziji avtomobila doživel še samomorilski napad talibanov, je zapustil Afganistan 2 dni pozneje, svojo družino pa je že meseca julija 2015 poslal v Islamabad, Pakistan. Pobegnil je tudi njegov oče, podjetja pa so propadla.

6. Tožnik je na vprašanje o svojem članstvu v stranki G., ki jo je omenil v prošnji, pojasnil, da gre za uradno politično stranko z mladim članstvom, katere cilj je vzpostavitev pogojev za napredek Afganistana, kakršen je bil v času prejšnjega predsednika Najiba. Ker sam osebno ni imel časa za stranko, jo je tožnik samo finančno podpiral in sam zaradi te stranke ni imel nobenih težav, ampak si je na naslednjih volitvah želel kandidirati za predsednika Afganistana. V nadaljevanju izpodbijane odločbe so na str. 8 in 9 navedena dokazila, ki jih je toženi stranki predložil tožnik, in sicer: fotokopija potnega lista Islamske republike Afganistan št. ... z dne 26. 10. 2013 z veljavnostjo do 26. 10. 2018; fotokopija tazkire št. ... z dne 31. 1. 2007; original dvojnika tazkire, ki je bil izdan 2015; kopiji elektronskih turističnih viz za Združene arabske emirate (ZAE), izdanih 21. 1. 2014 in 22. 4. 2014; fotokopija bančnih kartic; izkaznica za malico ter potrdila o izobraževanju: potrdilo M., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal DIT (Diploma Information Technology); potrdilo M., da je v času od 2. 9. 2004 do 12. 5. 2005 uspešno končal A+Hardware; potrdilo M., da je v času od 13. 6. 2004 do 15. 1. 2005 uspešno končal MCSE (Microsoft Certified System Engineer); potrdilo M., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal MCP (Microsoft Certified Professional); spričevalo srednje šole H.; potrdilo N. o tečaju nemškega jezika v času od 22. 1. 2005 do 7. 4. 2005 v Kabulu; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s 17. 5. 2006 o zaključku 2. stopnje; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s 23. 8. 2006 o zaključku MS Office MS Photo Shop Internet Functions Class Typing; potrdilo O. s 23. 6. 2008 o 4-mesečnem usposabljanju po programu MCSE; potrdilo Ministrstva za izobraževanje s 6. 11. 2013, da je zaključil 12. razred na H. leta 2010; potrdilo Ministrstva za rudarstvo, da je tam delal od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007; potrdilo P., da je od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2008 usposabljal druge osebe na področju IT; pogodba o zaposlitvi tožnika pri F. z dne 1. 9. 2009, z veljavnostjo do 31. 8. 2010; pogodba o zaposlitvi tožnika pri R. z dne 29. 1. 2011, potrjena 6. 2. 2011; zahvala Ministrstva za obrambo Afganistan za sodelovanje v enoti J.; potrdilo AISA; pismo organizacije Afghanaid o prostovoljskem delu od oktobra 2008 do 18. 3. 2009. 7. V nadaljevanju obrazložitve ob primerjavi vseh izjav tožnika in predložene dokumentacije tožena stranka ugotavlja številna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z navedenimi razlogi za zapustitev izvorne države ter ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo. Tožena stranka ocenjuje njegove izjave kot malo verjetne oziroma neverjetne upoštevaje številna ugotovljena nasprotja v zvezi s kronologijo njegovih zaposlitev in šolanja, tako da utemeljeno dvomi v njihovo resničnost, saj je med drugim navedel, da je srednjo šolo končal leta 2008 in za dve leti odšel na študij v Indijo ter se po vrnitvi iz Indije leta 2010 zaposlil v podjetju C_._, sam pa je predložil tudi potrdilo Ministrstva za izobraževanje, da je tožnik leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole H. in dodatno predložil še spričevalo Srednje šole _S._, iz katerega pa ni razvidno, na koga se to spričevalo sploh nanaša, tako da po ugotovitvi tožene stranke tožnik ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo), če pa jo je res končal leta 2008, pa niso pristna predložena potrdila Srednje šole H.; prav tako je nemogoče, da bi tožnik že od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007 delal kot strokovnjak informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) v Ministrstvu za rudarstvo, čigar potrdilo je prav tako predložil sam tožnik, saj je po lastnih navedbah in tudi po predloženem šolskem spričevalu tedaj še obiskoval srednjo šolo. Tudi glede predloženih štirih potrdil o opravljenih usposabljanjih s področja informatike tožena stranka prav tako ugotavlja številne nepravilnosti, in sicer: vsa navedena potrdila je izdala institucija, katere ime se glasi: M. medtem ko iz štampiljke na potrdilu izhaja, da naj bi to bilo M.; napačen zapis imena institucije "Instutite" namesto pravilno "Institute" po oceni tožene stranke ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi na vseh štirih predloženih potrdilih; po oceni tožene stranke za tovrstna usposabljanja podjetje ne bi izdajalo potrdil z napačnim zapisom imena, ki ne bi bilo hkrati usklajeno z lastno štampiljko, poleg tega pa beseda "Instutite" ne pomeni nič, vendar pri tem ne gre le za neusklajenost, pač pa za napačen angleški zapis imena institucije; tudi kolikor bi šlo le za tiskarsko napako pa takih potrdil resna izobraževalna institucija, ki napake sproti odpravlja, ne bi izdajala več let zapored od leta 2004, 2005 do vključno 2006, saj se na vseh štirih predloženih potrdilih ponavlja ista napaka. Razen tega tudi vsebina navedenih potrdil sama po sebi vzbuja dvom v njihovo pristnost, saj je nepravilen tudi zapis v angleškem jeziku glede časa trajanja, ker se navaja: "date in upto", medtem ko je pravilno: "up to". Prav tako je površno zapisan tudi sam tekst tako, da se vsaka vrstica besedila začenja z veliko začetnico, čeprav gre le za nadaljevanje besedila iz prejšnje vrstice v novo in pri tem ne gre za nove stavke. Tožena stranka ocenjuje kot neverjetno tudi to, da bi se tožnik teh usposabljanj udeleževal že med časom srednješolskega izobraževanja od 1. 1. 2004 do 15. 1. 2006, glede na v predloženem potrdilu navedeni zaključek srednje šole v letu 2010. 8. Dodaten dvom v resničnost tožnikovih navedb poraja predložena pogodba o zaposlitvi tožnika v družbi _F_. Z naknadno pisno vlogo z dne 6. 7. 2016 je tožnik modificiral svoje prvotne navedbe v prošnji, da je bil v Afganistanu zaposlen pri F., v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko, začenši v začetku leta 2010, z naknadno navedbo, da je bilo podjetje, za katerega je delal, ameriško-kanadsko podjetje z imenom C.; čeprav podjetja F. v osebnem razgovoru 21. 9. 2016 tožnik ni omenil, pa je kljub temu predložil kopijo pogodbe o delu med tožnikom in _F._, vendar ni nobene povezave med F. in C., medtem ko iz predložene pogodbe izhaja, da se sklepa za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010 z možnostjo podaljšanja in če bi se tožnik leta 2010 resnično vrnil s študija v Indiji, nikakor ne bi mogel skleniti pogodbe o zaposlitvi že v letu 2009; razen tega se v pogodbi omenja, da je tožnik stanujoč v Gardezu, ki ga je na osebnem razgovoru opredelil kot kraj v provinci Paktya, čeprav v provinci Paktya kraja z navedenim imenom sploh ni. Tudi glede plače je sam izpovedal, da je znašala od 2.500 do 5.000 USD, v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo, vendar iz predložene pogodbe s podjetjem F. izhaja drugače, in sicer znaša plača 350 USD mesečno ter bonitete po 50 USD za stroške malice in prevoza na delo.

9. V zvezi s predloženim priporočilnim pismom vojaškega poveljnika iz Herata z dne 6. 10. 2010 za referenčno obdobje od meseca maja 2008 do 6. 10. 2010, tožena stranka ugotavlja, da iz predložene listine izhaja, da je bil tožnik zaposlen v N. že od meseca maja 2008 dalje, kar ni v skladu z njegovimi navedbami glede trajanja šolanja, študija in zaključka izobraževanja, niti ni v skladu s predloženim potrdilom Ministrstva za izobraževanje, iz katerega sledi, da je tožnik leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole H. Zato po oceni tožene stranke torej tožnik ni mogel biti zaposlen že od meseca maja 2008 dalje in zato ocenjuje, da predloženo priporočilno pismo ni verodostojno. Enako ocenjuje kot neverodostojno tudi predloženo zahvalno pismo NATO z datumom 23. 2. 2010, saj je sam tožnik navedeno zaposlitev kronološko umestil šele na konec leta 2010; če bi se res dejansko zaposlil že v začetku leta 2010, kar po oceni tožene stranke ni verjetno, prav tako ni verjetno, da bi že zgolj po enomesečni zaposlitvi prejel zahvalno pismo za zvestobo in predanost. Enako ocenjuje kot neverodostojno tudi zahvalno pismo MPRI za odlično sodelovanje tožnika v 207. diviziji "victory corps-, Heart, Afghanistan, tudi zato, ker je v njem omenjeno ime navedene province kar trikrat napačno zapisano kot Heart, kar ni mogoče pripisati tipkarski napaki, to pa vpliva na oceno (ne)verodostojnosti navedenega zahvalnega pisma, dodatno tudi zato, ker je napisano v španskem jeziku, čeprav so monitoring v Heratu izvajale italijanske enote NATO, ne pa španske. Tožena stranka ocenjuje, da je v navedenih dokumentih vse preveč napak, da bi se jih ocenilo kot verodostojne ter kot takšni ne potrjujejo tožnikovih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko. Ko je bil tožnik soočen z ugotovitvijo tožene stranke, da je navajal različne datume svoje ugrabitve s strani talibanov ob vložitvi prošnje - da se je ugrabitev zgodila v septembru 2012, ter na osebnem razgovoru - da se je ugrabitev zgodila ob koncu leta 2013, je navedel, da se je lahko tudi zmotil in še dodal, da se je navedeni dogodek zgodil ob koncu leta 2012, zagotovo pa ne v letu 2013. Na nadaljnje vprašanje, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v Kandahar, je odgovoril, da se točno ne spomni, vendar misli, da je bilo to junija ali julija 2012 in še dodal, da je v službi dal odpoved novembra 2012. Po oceni tožene stranke se te navedbe v tožnikovi prošnji in v osebnem razgovoru medsebojno ne ujemajo, nastalih razlik pa tožnik ni ustrezno pojasnil, čeprav je sicer z naknadno pisno vlogo podal številne popravke svojih navedb v prošnji, vendar pri tem ni omenil časovne opredelitve svoje zaposlitve. V osebnem razgovoru je večkrat navedel, da je delal do konca leta 2013, šele na izrecno vprašanje pa je to popravil z navedbo, da je delal do leta 2012. Ni pa pri tem pojasnil, do kdaj je preko tujega podjetja delal za afganistansko vojsko, pač pa je enkrat rekel, da je bil v Kandahar premeščen konec leta 2013, drugič pa, da je to bilo v juniju ali juliju 2012. 10. Tudi glede ugrabitve tožnik ni podal jasnih izjav o tem, kdaj konkretno se je to zgodilo, pač pa je različno navajal, da je to bilo ali septembra 2012 ali konec leta 2012 ali pa konec leta 2013. Ko je bil tožnik soočen s navedenimi različnimi datumi istega dogodka, je dodatno navedel še naslednjo različico opredelitve datuma iste ugrabitve. Zato po oceni tožene stranke ugrabitev tožnika s strani talibanov sploh ni verjetna in prav tako ni verjetno niti to, da bi tožnik sploh delal v vojaških oporiščih. Poleg tega ocenjuje, da ni mogoče, da je šele po ugrabitvi dal odpoved in šele več mesecev pozneje ustanovil lastno podjetje, saj predloženo potrdilo AISE izkazuje, da je bilo že 31. 3. 2012 ustanovljeno podjetje _D._, katerega predsednik in lastnik je tožnik. Po oceni tožene stranke niso verjetne niti navedene okoliščine zatrjevane ugrabitve tožnika s strani talibanov kot edinega izmed 70 potnikov rekoč, da je sin nevernika, ker nima brade, saj je na predloženi fotografiji tožnik v družbi štirih talibanov, izmed katerih komandir S. na tožnikovi desni strani nima prav nič večje brade od tožnika in še enega od štirih talibanov. Tudi glede navedbe, da so mu talibani zastavili šest zahtevnih vprašanj z versko vsebino, tožena stranka ocenjuje nasprotno od tožnika, da ne gre za zahtevna vprašanja, ampak le za osnovne pojme islama, ki so znani tudi osebam, ki sploh niso muslimani, v zvezi z vero in zaupanjem. Po oceni tožene stranke so popolnoma neverjetne navedbe tožnika, da so talibani pristali na njegovo prošnjo za skupno fotografijo, da bi jih prijateljem prikazal kot dobre ljudi, tako da so posnetek skupne fotografije z njihovega fotoaparata shranili na tožnikovo spominsko kartico. Predvsem zato, ker po oceni tožene stranke ni verjetno, da bi po 19 dneh v ujetništvu kdorkoli sploh prosil ugrabitelje za skupno fotografijo, še bolj pa je neverjetno, da bi ugrabitelji pristali na skupno fotografijo z žrtvijo in mu s tem izročili dokaz proti sebi. Po oceni tožene stranke je popolnoma neverjetno tudi to, da so se talibani tako potrudili za prenos posnetka iz lastnega fotoaparata na tožnikovo spominsko kartico, kot trdi tožnik. Po oceni tožene stranke na predloženi fotografiji tožnik po svojem videzu ne kaže kakršnihkoli znakov mučenja ali sedemnajstdnevnega ujetništva v isti obleki in brez kakršnihkoli vidnih sledi, tako da na fotografiji tožnik nikakor ne deluje kot oseba, ki bi bila v ujetništvu in trpinčena.

11. Glede navedbe v njegovi prošnji, da je dne 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi z _D._, tožena stranka ugotavlja, da jo je naknadno spremenil z navedbo, da je tožnik dne 10. 3. 2013 ustanovil podjetje _D._, z dovoljenjem državne agencije AISE, vendar iz predloženega dovoljenja AISE izhaja datum 31. 3. 2012, z veljavnostjo enega leta. Po oceni tožene stranke pa ni verjetno, da si je tožnik urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja že v času zatrjevanega službovanja za vojsko, saj je bil po lastnih navedbah v službi uspešen in zadovoljen z dobrim zaslužkom.

12. Po oceni tožene stranke tudi ostali predloženi dokumenti kažejo na to, da tožnik vse do konca leta 2012 sploh ni mogel delati za afganistansko vojsko niti za podjetje, ki bi sodelovalo z vojsko, saj je predložil pogodbo, sklenjeno med tožnikom in družbo R. (_R._, dokument št. 5/11 in 3/2) z dne 29. 1. 2011 za obdobje 6 mesecev in s plačo v višini 650 USD mesečno. Poleg tega je tožnik predložil dve pogodbi podjetja Giganor z dne 19. 2. 2012 in če je tožnik delal za _F._ oziroma _C._ do konca leta 2012, potem se za to isto obdobje ni mogel pogodbeno vezati še z "Š." (dne 22. 4. 2012); ker je na slednji odtisnjen le žig tožnikovega podjetja, ji po oceni tožene stranke ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Prav tako po oceni tožene stranke ni verodostojna niti pogodba med T. in R. z dne 1. 9. 2012, ki je bila podpisana že dne 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, saj je po oceni tožene stranke neverjetno že to, da bi pogodbo z dne 1. 9. 2012 tožnik še pred sklenitvijo overil s svojim podpisom dne 29. 8. 2012. Po oceni tožene stranke je najmanj nenavadno tudi dejstvo, da so vse navedene pogodbe sestavljene v angleškem jeziku, čeprav je uradni jezik farsi. Enako ocenjuje kot nenavadno tudi to, da so vsi datumi na navedenih pogodbah zapisani po gregorijanskem koledarju, čeprav se v Afganistanu uporablja "šamsi" koledar z drugačnim zapisom datumov. Navedbe, da je poleg zaposlitve v _C._ delal tožnik še zasebno za različne stranke v času dvodnevnih dopustov, tožena stranka ne sprejema, ker nobeno od predloženih dokazil ne izkazuje poslov, ki bi se sploh lahko opravila v enem dnevu, predvsem pa zato, ker je na izrecno vprašanje, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Afganistana morda spreminjal delodajalca, tožnik odgovoril, da je do konca leta 2013 delal za isto podjetje, vse do ugrabitve talibanov.

13. Ker njegove navedbe o delu za afganistansko vojsko niso skladne s podatki predloženih dokumentov, zato jih po oceni tožene stranke ni mogoče sprejeti za verodostojne, posledično pa ne verjame niti navedbam o obstoju dogodkov v zvezi z njegovo ugrabitvijo s strani talibanov in njihovih grozilnih klicev od meseca marca 2015 dalje. Posebej še zato, ker glede na njegove navedbe o ustanovitvi lastnega podjetja v letu 2012 in poslovnega sodelovanja z Američani ostaja nejasno, zakaj bi mu talibani začeli groziti šele po treh letih. Številna protislovja in razhajanja tožena stranka ugotavlja tudi v njegovih opisih eksplozije bombe pod njegovim avtomobilom v prošnji, naknadni pisni vlogi in v osebnem razgovoru, čeprav je v azilnih postopkih temeljno dokazno sredstvo prav izjava prosilca, ki je zato dolžan izčrpno in po resnici navesti vse okoliščine v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito. Enako stališče je izrazilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1970/08, U-I-292/09 in izpostavilo, da temelji ugotavljanje dejanskega stanja na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. 14. Po oceni tožene stranke je malo verjeten tudi opisani dogodek v zvezi z zasedo talibanov na službeni poti tožnika v Kunduz, kjer je tožniku pomagala policija, pri čemer naj bi umrli vsi talibani v zasedi, česar tožnik v prošnji ni niti omenil, čeprav bi tak dogodek, če bi bil resničen, po oceni tožene stranke zagotovo tožnik omenil že v prošnji, on sam pa je v prošnji navedel, da je po tem, ko se je že odločil za zapustitev države, dodatno pridobil še en projekt za podjetje _E._ v letu 2015, kar je izkazoval z dvema naročilnicama podjetja _U._ za projekt _E._, označenih z letnicama izdaje 2012 in 2013: to je bistveno prej, preden je tožnik sploh pridobil projekt _E_. Razen tega je na obeh predloženih naročilnicah tudi napačen zapis imena v naslovu, in sicer kot _U._, namesto pravilno _U._, vendar možnost tiskarske napake tožena stranka zavrača že zato, ker se ista napaka ponavlja v obeh navedenih listinah, ki sta bili izdani v razmaku več kot eno leto, glasita pa se na visoke zneske, zato je še toliko bolj utemeljeno pričakovati točnost zapisanega, medtem ko v predloženih naročilnicah ni naveden niti naročnik.

15. Po oceni tožene stranke tudi preostali predloženi dokumenti ne izkazujejo kakršnega koli lastniškega deleža tožnika v projekt E., v katerega je po svojih navedbah investiral 1 mio USD, niti tožnikova lastnoročna pisna izjava, da je podjetje _D._, skupaj s podjetjem _U._, vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91.838 USD. Po oceni tožene stranke tudi slednje navedena listina ni verodostojna, saj ne gre za uradni dokument, se zlasti pa ne zato, ker je omenjena izjava edini zapis o denarnem vložku tožnika v skupen projekt s _U._ in kljub navedbi tožnika, da gre za vodilni mednarodni poslovni center, je na svetovnem spletu o _E._ zelo malo informacij, poslednja z dne 15. 10. 2015. Ker je v zvezi s tem projektom tožnik omenil samomorilski napad 4. 1. 2016 s približno 20-30 smrtnimi žrtvami, vključno z dvema njegovima varnostnikoma, v prošnji pa je navedel drugače, in sicer da je bil med žrtvami inženir iz tožnikovega podjetja, je tožena stranka te navedbe preverila s pomočjo informacij o izvorni državi in ugotovila, da je 4. 1. 2016 sicer res prišlo samomorilskega napada blizu letališča Kabul, vendar je šlo za zaščiten kompleks za tuje pogodbene izvajalce z imenom Kamp V. z eno smrtno žrtvijo in 22 ranjenih. Po oceni tožene stranke omenjeni napad tako ni bil usmerjen proti kompleksu Kamp Z., kot trdi tožnik, in da tudi ni bilo 20-30 smrtnih žrtev, temveč 1 smrtna žrtev, zato ne more držati niti navedba tožnika, da sta bila v omenjenem dogodku ubita 2 njegova varnostnika. Še zlasti, ker ni mogoče najti na zemljevidu naslova Kamp _Z._, Kabul. Predvsem pa zato, ker se je sicer resnični napad zgodil ob drugem hotelskem kompleksu (Kamp V.), zato po oceni tožene stranke samomorilski napad 4. 1. 2016 ni povezan s tožnikom.

16. Po oceni tožene stranke so neverodostojne izjave tožnika in predložena dokazila o njegovem delu za varnostne organe Afganistana ter o ugrabitvi s strani talibanov in njihovih groženj. Tožena stranka ni sledila niti tožnikovim navedbam o grozilnem pismu talibanov iz decembra 2016, iz vsebine katerega sledi, da je sicer uspel pobegniti talibanom, še preden so nad njim izvršili sklep, ker sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji in da so obveščeni, da je zbežal v Evropo, a naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov. Po oceni tožene stranke navedena vsebina ni skladna z navedbami tožnika, ki ni navajal pobega talibanom, ampak so ga izpustili po plačilu odkupnine. Na podlagi članka v časniku The Guardian o grozilnih pismih talibanov, ki ga je pridobila tožena stranka ugotavlja, da so bila nekoč grozilna pisma talibanov enaka smrtni obsodbi, zdaj pa jih ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki si želijo v Evropi začeti novo življenje, ob upoštevanju formule, da se kupca obtožuje dela za domače ali ameriške sile, z dodanim talibanskim logotipom, prekopiranim iz interneta, medtem ko talibani sami pravijo, da so s tem prenehali in da je večina grozilnih pisem ponarejenih, saj talibani grozilnih pisem ne pošiljajo več, ampak v primeru suma pokličejo sorodnike z zahtevo, naj oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile; v citiranem članku se omenja stavba nasproti sedeža kabulske policije kot "pooblaščena trgovina za dokumente", kot so talibanska grozilna pisma, posebna potrdila, znana kot "nočno pismo" ter tudi potrdila o zaposlitvi na ministrstvu, nazivu in plači, kar je za mnoge Afganistance prvi nakup v vrsti stroškov na poti v novo življenje. Tožena stranka se sklicuje na prakso Nemškega zveznega urada za migracije in begunce, ki tovrstne dokumente ocenjuje v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilcev. Tudi po oceni tožene stranke tovrstne listine brez prepričljivih in verjetnih izjav tožnika ne morejo imeti nobene teže v postopku, enako kot tudi ne sporočila na telefonu tožnika, ki jih je poslal toženi stranki dne 6. 9. 2016, saj iz njih ni razvidno niti to, komu so bila sploh poslana, niti kdaj konkretno, ker je zabeležen zgolj dan in mesec, ne pa tudi letnica. Ker iz predloženih sporočil ni mogoče razbrati, komu so namenjena, tožena stranka ocenjuje, da jih ni mogoče povezati s tožnikom. Glede na tožnikove navedbe v osebnem razgovoru v zvezi s članstvom v politični stranki _G._, ki jo je zaradi pomanjkanja časa podpiral zgolj finančno ter da zaradi svojega članstva v omenjeni politični stranki ni imel nobenih težav, predvsem pa, ker svojega članstva v politični stranki tožnik v prošnji ni niti omenil, tožena stranka ocenjuje, da zaradi članstva v politični stranki tožnik v izvorni državi ni bil preganjan.

17. Tožena stranka glede razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne. Razen tega pa niso skladne niti z vsebino dokumentov, ki jih je predložil tožnik v podporo svojim izjavam. Poleg tega tožena stranka dvomi tudi v pristnost predloženih dokumentov in ocenjuje, da razlogov, ki jih navaja tožnik za priznanje mednarodne zaščite, nikakor ni mogoče povezati z delom tožnika za afganistansko vojsko in Američane, posledično pa tudi ne z grožnjami talibanov. Tožena stranka po preučitvi s strani tožnika predloženih informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah, ocenjuje, da jih ni mogoče kakorkoli povezati s tožnikom.

18. Ob tako ugotovljenih dejstvih tožena stranka navaja, da tako v postopku ni dodatno še posebej preverjala s pomočjo informacij o izvorni državi, kaj bi utegnilo doleteti koga, ki bi dejansko delal za afganistanske varnostne sile in sodeloval s tujimi državami, saj v konkretnem primeru ne bi bilo smiselno še dodatno preverjanje trditev tožnika, ki jih je ocenila kot malo verjetne in neverodostojne. Po presoji tožene stranke tožnik tako ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj glede na njegovo neverodostojnost ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.

19. Čeprav sam tožnik ni izrecno uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, je tožena stranka, glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu, s pomočjo več relevantnih informacij o izvorni državi, med drugim poročilom UNHCR iz meseca aprila 2017 ter mesečnih poročil UNHCR o razselitvi zaradi spopada za mesece september 2015 - maj 2016, preverila, ali so razmere v Kabulu, kjer še živi tožnikova družina, takšne, da bi njegova vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, dodatno tudi ob upoštevanju stališč Sodišča EU v zadevi C-465/07. Tako je ugotovila, da je bilo v Kabulu v zadnjem letu sicer nekaj bolj kompleksnih napadov upornikov, vendar tožena stranka ocenjuje, da varnostna situacija ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za vsakega posameznega civilista, saj ostaja Kabul sorazmerno miren, kljub občasnim incidentom, vendar običajno prebivalstvo ni tarča napadov. Podatek o številu civilnih žrtev glede na število prebivalcev Kabula kaže na nizko ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada, kar kaže tudi dejstvo, da notranje razseljene osebe ne izvirajo iz Kabula, pač pa se tja ljudje dodatno priseljujejo prav zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Pri vsakodnevnih opravilih ljudi na splošno ne skrbi lastna varnost, kljub občasnim incidentom. Na podlagi podatkov v pridobljenih informacijah ACCORD o vseh večjih incidentih od septembra 2015 do avgusta 2016 tožena stranka nadalje ugotavlja, da imajo napadi v Kabulu za cilj mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti, med najbolj ogroženimi posamezniki pa so visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenski starešine, policisti, mirovniki in tolmači, ki delajo za vojsko, od objektov pa so bolj ogrožena poslopja vlade, mednarodnih organizacij, veleposlaništev, hotelov in podobno.

20. Tožena stranka na podlagi zbranih informacij ocenjuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi dosegala prag resne škode v smislu določil ZMZ-1, tako da v tožnikovem primeru ne gre za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, niti ob upoštevanju sodbe Sodišča EU v zadevi C-285/12 Elgafaji (točka 43), saj je po stališču tožene stranke mogoče obstoj takšne škode priznati le v izjemnih situacijah, za to morajo obstajati resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno, kar glede na uporabljene besedne zveze nakazuje relativno visok prag, oziroma izjemne in hude situacije, medtem ko situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik že samo s svojo prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Poleg tega lahko tožnik, ki ima v Kabulu živečo družino tudi računa na njihovo pomoč ob vrnitvi, po lastnih navedbah pa je v domovini tudi dobro situiran, tako da po oceni tožene stranke njegove osebne okoliščine dajejo podlago za zaključek, da je vrnitev tožnika v Kabul realna, saj ima tam svojo hišo in denar na bančnem računu, za premostitev morebitnih težav ob vrnitvi v Kabul na urbano območje pod nadzorom vlade, kjer ima tožnik družino, socialne in poslovne vezi, s pomočjo katerih bo tudi v prihodnje lahko izpolnjeval osnovne življenjske potrebe. Tožena stranka na podlagi informacij Mednarodne organizacije za migracije (IOM) še ugotavlja, da v okviru projekta Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi, ki vključuje tudi afganistanske državljane, IOM nudi individualno informiranje, celovito asistenco pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistenco ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnino do 500 EUR, tranzitno asistenco in asistenco pri sprejemu v državi vrnitve, pa tudi reintegracijski program vključevanja v okolje s pomočjo sredstev v višini do 2.500 EUR za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanje ali usposabljanje ter zagon poslovnega subjekta ali za druge namene, razen tega pa IOM zagotavlja tudi pomoč pri sprejemu na letališču v Kabulu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu, začasni namestitvi z osnovno zdravstveno oskrbo, kar lahko izkoristi tudi tožnik ob vrnitvi.

_Povzetek navedb tožnika v tožbi in naknadnih pripravljalnih vlogah:_

21. Tožnik v tožbi uveljavlja kršitev določil 22., 23. in 25. člena Ustave zaradi domnevne pravne praznine v določilih ZMZ-1 glede obveznosti prevajanja s strani tožnika predložene dokumentacije ter primarno sodišču predlaga, naj v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavne skladnosti določb ZMZ-1, češ da ni v skladu s 5. odstavkom 10. člena Direktive 2013/32 EU (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) uredil prevajanja potrebne dokumentacije za obravnavanje prošnje, čeprav je sicer mogoča smiselna uporaba ZUP. Ker gre za specifične postopke, le-ti po stališču tožnika terjajo tudi specifično postopkovno ureditev za onemogočanje arbitrarnosti pri njihovem vodenju. Toženi stranki očita kršitev tožnikove pravice do izjave, pravice do sodnega varstva in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker ga ni po njegovih pooblaščencih seznanila z internimi prevodi predložene dokumentacije.

22. Tožnik navaja, da ni njegova naloga, da prepozna in utemelji razloge za preganjanje po ZMZ-1, ki jih uveljavlja, pač pa je to naloga tožene stranke. Ker so nejasno opredeljene dolžnosti tožene stranke v zvezi s prevajanjem v upravnem postopku predloženih dokazov, saj jih prosilci namreč lahko predložijo vse do konca osebnega razgovora skladno z 2. odstavkom 21. člena ZMZ-1, posledično ostaja dejansko stanje neraziskano, ker izdane odločbe temeljijo na internih prevodih tožene stranke, s katerimi pooblaščenci strank niso seznanjeni. V konkretnem primeru je tako po izdaji izpodbijane odločbe tožnikova pooblaščenka ob osebnem sestanku s tožnikom potrebovala pomoč za pregled dokazov in ugotovila, da tožena stranka ni prevedla telefonskih groženj tožniku v mesecu avgustu in septembru 2016, niti dokumentov v angleškem in španskem jeziku ter pogodbe v farsi jeziku z dne 7. 1. 2014 podjetja _W._, niti ni omenila, da je predložena dokumentacija sestavljena v petih tujih jezikih in prav tako tudi ne, kdo je pripravil interne prevode in če ima ta oseba status tolmača v skladu s 7. odstavkom 6. člena ZMZ-1. 23. Toženi stranki nadalje tožnik očita, da ga ni pozvala v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZMZ-1, da bi označil bistvene dele dokumentacije, kolikor je štela predloženo dokumentacijo za preobsežno. Sicer pa 6. člen ZMZ-1 ne zadošča zahtevam iz citiranih določil Postopkovne direktive. Tožnik meni, da so bili interni prevodi tožene stranke izdelani po osebnem razgovoru s tožnikom, kar po njegovem mnenju ni zakonito, niti ni jasno, kako je uradna oseba lahko zastavila tožniku pravno relevantna vprašanja, zato uveljavlja ugovor bistvene kršitve določb ZUP o uporabi jezika in tudi 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Nadalje navaja, da je že v svoji naknadni pisni vlogi opozoril na neustrezno tolmačenje tolmača za farsi jezik Ž. ob vložitvi prošnje na zapisnik z dne 16. 2. 2016, zato tožnik uveljavlja kršitev 6. člena ZMZ-1 in 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Dodaja, da je sam zaprosil za vodenje osebnega razgovora v angleščini, ki jo tožnik dobro razume, vendar je bil njegov predlog zavrnjen, ker bi naj to predstavljalo oviro pri komuniciranju in je zato zaslišanje potekalo v farsi jeziku, kljub temu pa je izpodbijano odločbo prejel v angleščini, kar tožnik smatra za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

24. Tožnik nadalje v tožbi izrecno priznava, da je do ugotovljenih neskladij sicer res prišlo, razloge za to pa pripisuje temu, da ga tožena stranka ni soočila z internimi prevodi predložene dokumentacije, ki ni bila prevedena pred osebnim razgovorom, zato očita toženi stranki absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

25. V zvezi s posameznimi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in protislovnostmi tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da ne drži, da je podal kronološko nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo _H._ v Kabulu in v tej zvezi glede potekanja celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu ter Pakistanu in Indiji navaja, da je bilo dejansko stanje v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker da tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato naj bi prišlo le do navidezne kontradiktornosti. Dodatno pojasnjuje, da je predloženi prepis ocen (za 10., 11. in 12. razred) le priloga potrdila iz leta 2010, zato se mu zdi logično, da se njegovo ime ne navaja ponovno. Dodatno pojasnjuje, da njegovo srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni potekalo neprekinjeno, in sicer naj bi potekalo tako, da je leta 2007 končal 11-ti razred srednje šole (_H._), za tem je odšel v Pakistan in več mesecev študiral na IT univerzi, ker da je že pred tem v Pakistanu zaključil srednjo šolo, tako da naj bi njegovo izobraževanje trajalo do 2008 in se začelo v letu 2004. To, da je res študiral v Pakistanu, naj bi izhajalo iz štirih potrdil _M._ iz obdobja od leta 2004 do 2006, češ da je iz žiga na predloženih potrdilih razvidno, da gre za institut v Islamabadu. Dodatno pojasnjuje, da pri tem ni šlo za neprekinjeni študij, ker je tožnik v letu 2008 začel študij tudi v Indiji, ki je trajal do leta 2010. V letu 2010 je po vrnitvi v Afganistan tožnik končal dvanajsti razred srednje šole. Dodatno pojasnjuje, da mora po določilih zakona oseba dokončati 12. razred, če želi dobiti potrdilo in da je tožniku manjkal še zaključni oziroma 12. razred in da je tako tožnik srednjo šolo končal najprej v Pakistanu in kasneje po vrnitvi v Afganistan dokončal izpite, še pred tem pa je začel študij v Pakistanu in še pred tem v Pakistanu končal srednjo šolo, zato se je lahko vpisal na študij na fakulteti v Indiji. Dodatno pojasnjuje, da se je izobraževal v Afganistanu in v Pakistanu ter potoval iz ene v drugo državo. Dodatno tožnik v zvezi s predloženim potrdilom Ministrstva za rudarstvo: IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007, v tožbi pojasnjuje, da je šlo za delo ob šoli in ne za polno zaposlitev, zato po njegovem mnenju ne drži, da takrat ni mogel delati. Sicer je bil tedaj res še v srednji šoli, vendar je hkrati že delal, tako da gre le za navidezno kontradiktornost. Ker mu tožena stranka ni v tej zvezi zastavila nobenega dodatnega vprašanja tožnik meni, da je dejansko stanje ostalo neraziskano in da on ni bil pravilno razumljen. Dodatno tožnik glede ugotovljenih slovničnih napak na potrdilih _M._ navaja, da gre res za napake in da so potrdila iz Pakistana, tako da je dvome v pristnost predloženih dokazil mogoče preveriti pri njihovem izdajatelju. Tožnik dodatno pojasnjuje glede ugotovitev o kontradiktornostih med njegovo zaposlitvijo pri _F._ in vrnitvijo iz Indije v letu 2010, da je bila pogodba sicer res podpisana dne 1. 9. 2009 in dodaja, da zadnje 4 mesece v letu 2009 tožnik dejansko ni delal ter da je pričel delati po vrnitvi iz Indije v letu 2010. Dodatno še pojasnjuje, da je plačo sicer tožnik prejemal od podjetja F., ki je bilo podizvajalec podjetja _C._, tožena stranka pa ga o tem ni nič dodatno vprašala. Tožnik dodatno pojasnjuje, da je bila pogodba sestavljena na opisani način za navidezno prikazovanje večjega števila zaposlenih oseb, dejansko pa je tam začel delati šele leta 2010, vendar mu v zvezi s tem ni bilo postavljeno nobeno vprašanje in je tako dejansko stanje v tej zvezi ostalo neraziskano. Dodatno v zvezi s pogodbo glede višine njegove plače v znesku 350 USD tožnik še pojasnjuje, da je dejansko prejemal višjo plačo med 2.500 in 5.000 USD mesečno. Dodatno tožnik pojasnjuje zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010, da gre za korpus št. 207, ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila in da se navedeni datum iz meseca maju 2008 ne nanaša na tožnika, pač pa obdobje delovanja korpusa, zato meni, da gre le za navidezno kontradiktornost. Dodatno tožnik navaja, da mu v tej zvezi ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje in da s tem ni bil soočen. Dodatno glede zahvalnega pisma NATO z dne 23. 2. 2010 tožnik pojasnjuje, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010, zato se mu to potrdilo ne zdi nenavadno, ker je bil priden delavec. Dodatno tožnik glede napake v zapisu besede kraja Heart v potrdilu MPRI korpus št. 207 "Q." pojasnjuje, da je beseda Herat pač napačno zapisana, česar doslej sam sploh ni opazil. V zvezi s potrdilom o njegovem delu v 207. korpusu v španskem jeziku tožnik nasprotuje navedbi tožene stranke, da so monitoring izvajale italijanske enote in dodaja, da so bili Španci skupaj z Italijani in ker s tem ni bil soočen, tožnik tega tudi ni mogel pojasniti, tožena stranka pa v odločbi ni pojasnila, na podlagi česa sklepa, da so bili tam le Italijani.

26. Dodatno tožnik v zvezi ugrabitvijo s strani talibanov pojasnjuje, da se v Afganistanu običajno zadnje štiri mesece v letu pojmuje kot konec leta, tako da izraz „konec leta“ lahko pomeni kateri koli mesec med septembrom in decembrom, kar izhaja tudi iz njegove prošnje na str. 7, da je šlo za opisani dogodek v mesecu septembru 2012. Tožnik dodatno v zvezi z ustanovitvijo podjetja _D._ (potrdilo AISA) pojasnjuje, da je bilo navedeno podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012 že pred njegovo ugrabitvijo, v času v času, ko je tožnik še delal za vojsko, kar se ne izključuje, čeprav sicer res drži, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje, oziroma, da je vse zadeve urejal njegov poslovni partner X. X., sam tožnik pa je 10. 3. 2013 prevzel vodenje. Ker o tem, ali je poleg redne zaposlitve imel tudi podjetje, ni bil tožnik nič vprašan, gre le za navidezno kontradiktornost. Tožnik dodaja, da ni bil soočen z datumi v predloženi dokumentaciji, zato meni, da ni bil prav razumljen. V zvezi ugrabitvijo talibanov, ker tožnik ni imel brade kot razlogom za ugrabitev s strani talibanov, tožnik dodatno pojasnjuje v tožbi, da to ni bilo razlog za njegovo ugrabitev in v zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da sta na predloženi fotografiji tudi dva talibana brez brade, tožnik navaja svojo domnevo, da gre za vohuna. Dodatno v tožbi glede videza svoje obleke na predloženi fotografiji tožnik pojasnjuje, da gre za isto obleko, ki jo je nosil ob ugrabitvi in vseskozi med ugrabitvijo ter dodaja, da sam ni izpovedal o kakršnikoli krvavitvi zaradi mučenja talibanov, zato ni jasno, na podlagi česa je tožena stranka sklepala, da bi bila njegova obleka okrvavljena. Dodatno tožnik v zvezi s svojo ugrabitvijo pojasnjuje, da se glavni taliban imenuje Y. Y. in da so s tem imenoma podpisane telefonske grožnje iz avgusta in septembra 2016, kot je razvidno iz predložnih "print screenov" na njegovem telefonu v paštu jeziku in toženi stranki očita, da jih ni prevajala, niti ni o tem bolj konkretno zaslišala tožnika. Za tožnika je jasno, da je ogrožen s strani talibanov, saj vedo, da je v Sloveniji in mu še grozijo tudi po izdaji izpodbijane odločbe preko aplikacije Viber, zato tožbi prilaga sms sporočili talibana W. W. z dne 5. 4. 2017, prejeti po izdaji izpodbijane odločbe, ki ju zato prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

27. Tožnik v zvezi s pogodbo med tožnikom in podjetjem R. z dne 29. 1. 2011 navaja, da ne drži, da v tem času tožnik ne bi mogel delati za afganistansko vojsko, saj je bil redno zaposlen v afganistanski vojski in hkrati delal še za R., plačo pa nakazoval v pomoč revni družini iz soseske, medtem ko v vojski niso vedeli za njegovo dodatno delo, kar je navedel v osebnem razgovoru na str. 12. zapisnika. V zvezi s podjetjem B. B. tožnik pojasnjuje, da je šlo za račune za IT storitve, ki jih je B. B. izstavil podjetju R. leta 2012, ne pa za pogodbe, kot se napačno navaja v izpodbijani odločbi. Dodatno tožnik pojasnjuje, da je to delo dodatno opravljal poleg redne zaposlitve, ne da bi vojska za to vedela. Dodatno v zvezi z računom podjetja T. z dne 11. 4. 2012 tožnik pojasnjuje, da podpis na računu ni njegov, ampak gre za podpis njegovega poslovnega partnera X. X. v času, ko je bilo podjetje T. že ustanovljeno, vendar tožnik še ni prevzel njegovega vodenja in je zadeve tedaj urejal tožnikov poslovni partner, tako da sicer drži, da je tedaj tožnik delal za vojsko. Ker o tem ni bil nič vprašan in s tem ni bil soočen meni, da gre le za navidezno kontradiktornost. Enako tožnik pojasnjuje v zvezi s pogodbo med T. in podjetjem _Š._ z dne 22. 4. 2012, ki jo je prav tako podpisal njegov poslovni partner, ker je bil tožnik takrat zaposlen v vojski. Dodatno v zvezi s pogodbo med T. in R. z dne 1. 9. 2012, ki je bila že predhodno overjena s podpisom tožnika 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, navaja, da je sicer res ta pogodba z dne 1. 9. 2012, vendar dodaja, da so datumi ob podpisu navedeni narobe, kar ni nič neobičajnega v Afganistanu, tožnik pa s tem ni bil soočen in mu tako ni bila dana možnost, da bi navedeno pojasnil. V zvezi z ugotovitvijo na str. 15 izpodbijane odločbe, da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, tožnik zanika, da je to neobičajno, saj so se zaradi zajetnih ameriških investicij ljudje privadili angleščini. Dodaja, da ker s tem tožnik ni bil soočen, mu tako ni bila dana možnost, da bi navedeno pojasnil. V zvezi z ugotovljenimi kontradiktornostmi v njegovih navedbah o dogodku iz aprila 2015 - eksploziji njegovega avtomobila, tožnik navaja, da s tem ni bil soočen in mu tako ni bila dana možnost, da bi navedeno pojasnil, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave. Tožnik v zvezi s projektom iz januarja 2016, ki ga je po ugotovitvi tožene stranke tožnik prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - _E._, v tej zvezi pa je tožnik predložil dve naročilnici še iz leta 2012 in 2013, tožnik dodatno pojasnjuje, da je šlo za projekt, ki se je začel že v letu 2012 in bi naj trajal do leta 2016. Tožnik dodatno v zvezi z dokumentom v rokopisu v farsi jeziku z dne 2. 3. 2014 pojasnjuje, da je lastnoročno sam sestavil zapis razveljavitve pogodbe, zato ne drži ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi na str. 17, da gre za dopis podjetja _U._ _o razveljavitvi pogodbe_, toženi stranki pa očita, da je predloženi dokaz napačno interpretirala oziroma je napačno preveden.

28. V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča Kabul z dne 4. 1. 2016, za katerega tožena stranka navaja kot kraj dogodka Camp V. in ne Camp Z., tožnik pojasnjuje, da navedeno ne drži, ker pa s tem ni bil soočen domneva, da je šlo za namerno objavo neresnične novice z drugače navedeno lokacijo dogodka, da se prepreči večjo gospodarsko škodo. Tožnik v zvezi z grozilnim pismom talibanov z dne 20. 12. 2016 pojasnjuje, da ne gre za ponaredek, toženi stranki pa očita, da je o njegovi neverodostojnosti sklepala na podlagi podatkov s svetovnega spleta. Dodatno še pojasnjuje, da je navedeno pismo našel oskrbnik hiše in ga izročil tožnikovi mami, ki ga poslala tožniku preko aplikacije Viber.

29. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah še dodatno utemeljuje tožbene navedbe in predloge ter uveljavlja naknadno spremenjene okoliščine po talibanskem prevzemu oblasti v mesecu avgustu 2021. _Povzetek odgovora na tožbo in nadaljnjih vlog tožene stranke:_

30. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru na tožnikove navedbe v nadaljnjih pripravljalnih vlogah aktualnimi informacijami o Afganistanu (priloga A20), iz katerih izhaja, da se je v vmesnem času, po prevzemu oblasti s strani talibanov, stanje človekovih pravic in varnostna informacija bistveno spremenilo, česar pred tem tožnik brez lastne krivde ni mogel uveljavljati in zaradi česar naj bi bil upravičen najmanj do statusa subsidiarne zaščite, tožena stranka navaja, da je že v izpodbijani odločbi tožnikove izjave ocenila kot notranje neverodostojne, saj niso bile skladne ne z njegovimi predloženimi dokazi kot tudi ne s pridobljenimi informacijami. Zato je že v izpodbijani odločbi presodila, da tožniku ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zgodili na način, kot ga je opisal tožnik, zato je izpovedbe tožnika skupaj z dokazi glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana ter glede ugrabitve in groženj talibanov ocenila kot neverodostojne. Glede predložene listine v španskem jeziku je že v izpodbijani odločbi izpostavila, da vsebuje vse preveč napak, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot verodostojno, zato ni nobene potrebe po dodatnem preverjanju omenjene listine na španskem veleposlaništvu v Ljubljani, kar sicer predlaga tožnik. Kar pa zadeva nove s strani tožnika predložene informacije o varnostni situaciji v Afganistanu pa tožena stranka meni, da se nanašajo na talibane in njihovo ravnanje, ki pa je zelo ciljno usmerjeno proti osebam, ki so nasprotovale njihovi ideologiji oziroma delale za vlado, kar sicer zatrjuje tudi tožnik, vendar ga je tožena stranka ocenila za neverodostojnega, zato omenjena situacija zanj ni relevantna, saj tožnik ni bil prepoznan kot sodelavec afganistanske vlade ali nasprotnik ideologije talibanov, poziv k nevračanju Afganistancev pa, ker gre za povsem drug postopek, nima nič skupnega z izpodbijano odločbo, v kateri se odloča o razlogih za (ne)priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodišču predlaga, naj zato tožbo zavrne.

_Povzetek dosedanjih sodnih odločb:_

31. Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo. Tako je tožbi najprej ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (s sodbami št. I U 629/2017 z dne 26. 3. 2018, I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 in I U 995/2019 z dne 10. 7. 2019), zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, vendar je Vrhovno sodišče s sklepi št. I Up 96/2018 z dne 26. 3. 2018, I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 ugodilo pritožbam tožene stranke ter navedene sodbe razveljavilo in zadevo vračalo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ki je nato s sodbo št. I U 1840/2019 z dne 27. 7. 2020 zavrnilo tožbo kot neutemeljeno; po pritožbi tožnika pa je Vrhovno sodišče s navedeno sodbo razveljavilo sklepom št. I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi kršitve pravice stranke do glavne obravnave; zatem je bila v ponovljenem postopku razpisana glavna obravnava, sodišče pa je stranki obvestilo, da je preko Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije opravilo poizvedbe pri Veleposlaništvu Kraljevine Španije v Sloveniji glede pristnosti žiga in podpisa overitve fotokopije listine (tožbena priloga A11), ki jo je po vložitvi tožbe naknadno predložil tožnik, seznanilo pa ju je tudi z danimi odgovori1 (priloge C2 - C4) in na treh narokih (dne 12., 19. in 26. 3. 2021) v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo upravni in sodni spis ter zaslišalo tožnika s pomočjo tolmača za farsi jezik, ki ga je kot svoj materni jezik navedel tožnik v tožbi (str. 8, 2. odst.), pri čemer je zavrnilo kot nepotreben dokazni predlog po zaslišanju priče, nekdanje pooblaščenke tožnika Ž. Ž., saj je zaslišalo samega tožnika, prav tako pa je zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za vpogled članka iz revije Insider z naslovom: "_Afgans seeking asylum buy fake Taliban threat letters_" s fotografijo grozilnega pisma talibanov, ker ni priložila slovenskega prevoda. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče ocenilo, da je tožena stranka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze in jih tožniku ni bila dolžna predložiti, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter logično prepričljivo argumentirano in konsistentno pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb; pri ponovnem sojenju je zato tožbo zavrnilo s sodbo št. I U 1787/2020 z dne 26. 3. 2021 kot neutemeljeno, ker je presodilo, da tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan, pri čemer se je na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče sklicevalo na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca in tudi statusa subsidiarne zaščite, saj tožnik ne v tožbi in tudi ne, ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem, ni logično prepričljivo navedel, v čem bi bila njena presoja navedenih dokazov napačna v zvezi z njegovimi trditvami glede zatrjevanega preganjanja. Po pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z napotkom, da se v ponovljenem postopku opredeli tudi do spremenjenih razmer v Afganistanu po sprejetju razveljavljene sodne odločbe z dne 26. 3. 2021 in pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite upošteva tudi nove elemente (tako pravne kot dejanske), strankama pa mora dati možnost, da se tudi o teh novih okoliščinah izjavita.

Presoja sodišča:

32. Tožba je utemeljena.

33. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se glede na to, da je v obravnavanem primeru izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari, ne bo posebej opredeljevalo do tega, ali bi tožena stranka morala zapisati izrek v dveh ločenih točkah posebej o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite.

34. Po določbi prve točke 2. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Status begunca se skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; status subsidiarne zaščite se po določbi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju, pri čemer pojem političnega prepričanja pomeni imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1, zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); - mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja).

35. Sodišče je v obravnavanem primeru pri ponovnem odločanju razpisalo glavno obravnavo. Glede na napotke zadnje odločbe Vrhovnega sodišča je v ponovljenem postopku pridobilo aktualne podatke UNHCR o stanju v Afganistanu iz meseca februarja 2022 (Guidance Note of Afganistan UNHCR, February 2022, v nadaljevanju smernice UNHCR) in dne 1. 7. 2022, ker ni ugodilo predlogu tožene stranke za preložitev naroka, opravilo glavno obravnavo ter v dokaznem postopku pregledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 do A21, B1 do B14, C1 (Guidance Note of Afganistan UNHCR, February 2022) ter zaslišalo tožnika, pri čemer je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče, nekdanje pooblaščenke tožnika Ž. Ž., saj je z izvedenimi dokazi ugotovilo utemeljenost tožbe in dodatno dokazovanje po presoji ni bilo potrebno.

36. V zvezi s predočenimi smernicami UNHCR iz meseca februarja 2022 je tožeča stranka poudarila, da se z njimi ne strinja izključno le v delu pod točko 12, kjer je govora o prekinitvah postopkov odločanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Afganistana, saj je v tem delu po stališču tožnika v nasprotju s slovensko zakonodajo, ki tega ne omogoča; poleg tega po eni strani ljudem, ki bežijo iz Afganistana po prevzemu oblasti s strani talibanov v celotni državi omogočajo vlaganje prošenj za mednarodno zaščito, po drugi strani pa v zvezi s tistimi, ki so se že pred 15. 8. 2021 nahajali v državah EU kot prosilci za mednarodno zaščito in pravnomočne odločitve še nimajo, predlagajo prekinitev postopkov izdaje odločb do tedaj, ko bo v zvezi s situacijo v Afganistanu mogoča celovita ocena človekovih pravic in stanja. Po stališču tožnika so zato v tem delu protislovne in ne upoštevajo specifične zakonodaje držav članic, ki se v vsaki državi ureja na svojstven način. V konkretnem primeru bi morebitna prekinitev postopka le še dodatno poslabšala psihično stisko tožnika, ki na pravnomočno odločitev o svoji prošnji iz februarja 2016 še čaka in ne ve, do česa je upravičen.

37. V preostalem delu predočene smernice UNHCR po stališču tožnika govorijo na več mestih o tem, da odkar so talibani prevzeli oblast v Afganistanu, vladajo le z dekreti, da sodni sistem ne deluje, da imajo talibani namen vpeljati smrtno kazen kot del šeriatskega prava, da se dogajajo zunaj sodni poboji, mučenja in ostale hude kršitve človekovih pravic, kar vse po mnenju tožnika Afganistance upravičuje do mednarodne zaščite, tako da nedvomno obstaja določeno znanje in informacije o Afganistanu, ki gredo v prid temu, da je tožnik na podlagi spremenjenih okoliščin in dejstev upravičen do mednarodne zaščite. Še posebej glede na to, da slovensko ministrstvo lastnim državljanom odsvetuje vsa potovanja v Afganistan.

38. Tožnik poudarja, da se torej absolutno strinja s celotnim preostalim delom predočenih smernic UNHCR in izpostavlja zlasti tč. 10 in 11, ki deloma pojasnjujejo situacijo v Afganistanu oziroma, da situacija v Afganistanu ni stabilna in da se že dogajajo grobe kršitve človekovih pravic, takšno stanje pa potrjujejo tudi s strani tožnika predložene informacije o izvorni državi glede povsem spremenjene situacije v Afganistanu, ki je naknadno nastopila šele po izdaji izpodbijane odločbe zaradi prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi (15. 8. 2021).

39. Prav to pa je za sprejem odločitve sodišča v obravnavani zadevi tudi ključnega pomena glede presoje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite po 1. in 2. alineji 28. člena ZMZ-1. Po mnenju sodišča namreč naknadno spremenjena situacija v Afganistanu sama po sebi ne vpliva na presojo tožene stranke v izpodbijani odločbi in njeno podrobno obrazloženo oceno (notranje in zunanje) verodostojnosti tožnika, sodišče pa se sicer v celoti strinja s preudarki, razlogi in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje in tedanje razmere v Afganistanu pravilno, izčrpno in logično prepričljivo utemeljila sprejeto odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (tako glede statusa begunca kot tudi statusa subsidiarne zaščite) v celoti (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

40. Pri tem sodišče posebej poudarja, da je bila izpodbijana zavrnilna odločba izdana v letu 2017 ob ugotovitvi, da so "/.../neverodostojne izjave tožnika in predložena dokazila o njegovem delu za varnostne organe Afganistana ter o ugrabitvi s strani talibanov in njihovih groženj /.../grozilnem pismu talibanov iz decembra 2016, iz vsebine katerega sledi, da je sicer uspel pobegniti talibanom še preden so nad njim izvršili sklep, ker sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji in da so obveščeni, da je zbežal v Evropo, a naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov /.../" saj navedena vsebina ni skladna z navedbami samega tožnika, ki sploh ni omenjal pobega, pač pa so ga talibani izpustili po plačilu odkupnine, tako da so tožnikove navedbe o preganjanju s strani talibanov malo verjetne, neprepričljive in tudi kontradiktorne ter niso imele opore v tedaj preučenih informacijah o izvorni državi. Sodišče se namreč po izvedenem dokaznem postopku in ustnem zaslišanju tožnika v celoti strinja s toženo stranko, ki je sprejeto zavrnilno odločitev v izpodbijani odločbi oprla na podrobno presojo vseh izjav tožnika v postopku in vse dokumentacije, ki jo je predložil sam tožnik, pri čemer je ob natančni primerjavi njegovih izjav in predložene dokumentacije ugotovila pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, njegove izjave pa ocenila kot neverjetne oziroma malo verjetne. Tožnik je nedvomno torej imel možnost, da ugotovljena neskladja pojasni, vendar s svojimi odgovori ni prepričljivo, verodostojno in konsistentno pojasnil ugotovljenih neskladij, ki jih je izčrpno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je povzeta v obrazložitvi te sodbi pod tč. 1 - 20. Predvsem zato, ker je na številna konkretna, enostavna in jasna vprašanja odgovarjal s zastavljanjem svojih vprašanj (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021), ko je na vprašanje “_Ali je zaključek šolanja v Pakistanu predstavljal kakšen formalni izpit ali izdelava diplomskega dela ali diplomskih tez?_“ odgovoril z vprašanjem „_Na fakulteti?_“ ter na vprašanje „_Kakšen naziv ste dosegli s končanjem fakultete?_“ odgovoril z vprašanjem „_Torej diplomant oz. magister: kaj vas zanima?_“, ter na vprašanje“_Koliko znaša vaša mesečna plača pri podjetju v Ljubljani?_“ odgovoril z vprašanjem „_Ali vas zanima moja plača v tem podjetju ali tudi drugod, kjer opravljam dela?_“; enako sledi tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 26. 3. 2021, ko je na vprašanje „Koliko razredov osnovne šole ste naredili?“, odgovoril z vprašanjem „V Afganistanu ali Pakistanu?“, ter na vprašanje „_Koliko let ste hodili v srednjo šolo?_“ _odgovoril z vprašanjem „Prosim, navedite bolj natančno vprašanje, ali v Afganistanu ali v Pakistanu?_“, _ter na vprašanje „Na osebnem razgovoru leta 2016 ste izjavili, da ste v Kabulu rojeni in da ste tam živeli do leta 1992, zadnjič ste pa na sodišču izjavili, da ste se šele leta 1995 preselili v Pakistan - kako pojasnjujete to razliko?_“ odgovoril z vprašanjem „_Ali vas zanima, če sem zapustil Afganistan in šel v Pakistan leta 1995?_“, ter na vprašanje „_Leta 2016 ste izjavili, da s svojo družino nimate več stikov, da imata z ženo različne poglede na situacijo in da se cela družina ni strinjala z vašim delom - kdaj ste potem vzpostavili stike s svojo ženo?_“ odgovoril z vprašanjem „_Ali mi lahko ponovite vprašanje?_“. Prav tako neprepričljivo je izmikajoče tožnik odgovarjal na številna jasno zastavljena in enostavna vprašanja glede svojega šolanja, tako da je na primer na vprašanje „Kdaj ste zaključili šolo H. v Kabulu tožnik odgovoril: “Leta 2002 sem se vpisal v 7. razred.“, ter je na vprašanje: „_Ali drži, da ste bili ob vpisu na fakulteto leta 2003 stari 15 let?_“, tožnik odgovoril: „_Se ne spomnim_“; ter na vprašanje „_Kakšna je bila tema vaše magistrske naloge?_“, tožnik odgovoril: „_Imel sem možnost izbirati med dvema opcijama_“, _ter na vprašanje: „Kdo je bil vaš mentor pri diplomski nalogi?_“ je tožnik odgovoril:“_Na prvem mestu direktor bolnice, kjer sem delal, na koncu tudi direktor oziroma profesor na fakulteti_“, ter na vprašanje: “_Kakšna so bila njihova imena obeh mentorjev?_“ je tožnik _odgovoril:“Ne spomnim se več točnega imena direktorja bolnice.“, ter na vprašanje: „V katerem mestu pa ste zaključili dodiplomski oz. univerzitetni študij?_“ je tožnik odgovoril „_V Islamabadu, M._“ Glede na takšne njegove navedbe in še zlasti ob upoštevanju dejstva, da tožnik sam za slovensko policijo opravlja dela tolmačenja po predloženi avtorski pogodbi (priloga A 18), se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam in ker ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan, s čimer se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe zgolj v zvezi s presojo tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca (2. odstavek 71. člena ZUS-1), nenazadnje zato, ker tožnik tudi sam v tožbi (na str. 10) izrecno navaja, da je res prišlo do neskladij v izjavah tožnika in v primerjavi s predloženo dokumentacijo. Pri tem sodišče izrecno zavrača tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka v zvezi s prevajanjem dokumentacije skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepih št. I U 81/2019 z dne 29. 5. 2019, I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 in I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 (v 10. točki obrazložitve), da lahko tožena stranka kot pristojni upravni organ dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik, saj ni sporno, da je sam razumel vsebino listin, ki jih je predložil, saj niti v tožbi ne zatrjuje, da dokazov, ki jih je sam predložil toženi stranki, ne bi razumel, pač pa je zatrjeval, da dokazujejo njegove navedbe oziroma trditve. Ker je torej tožena stranka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter logično prepričljivo argumentirano in konsistentno pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi - v nasprotju s tožnikovim ugovorom, opravila presojo predloženih dokazov glede na tožnikove trditve v postopku, tožnik pa ni ne v tožbi in tudi ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem ni logično prepričljivo navedel, v čem bi bila presoja navedenih dokazov napačna v zvezi z njegovimi trditvami glede zatrjevanega preganjanja.

41. Vendar pa glede na navedbe tožnika v teku upravnega postopka in pred izdajo izpodbijane odločbe v letu 2017 ter ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni spora o tem, da so v tožnikovi izvorni državi Afganistan oblast v mesecu avgustu 2021 prevzeli talibani v celotni državi, sodišče upoštevajoč napotke Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021 (19. točka obrazložitve) sodi, da tožnik, glede na novo nastale okoliščine oziroma zaradi popolnoma spremenjenih razmer v izvorni državi Afganistan izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj tožena stranka navedbam tožnika v naknadnih pripravljalnih vlogah (s prilogo) glede spremembe situacije v Afganistana in prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi (15. 8. 2021) ni oporekala oziroma jim ni kakorkoli nasprotovala niti ni predložila nobenih drugih ažurnih in verodostojnih informacij o morebitnem drugačnem aktualnem stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov, ki bi nasprotovale s strani tožnika predloženim informacijam (priloga A20) oziroma s strani sodišča pridobljenim informacijam, to je smernicam UNHCR o Afganistanu iz februarja 2022 (priloga C1). Dodatno tudi zato, ker se naroka za glavno obravnavo 1. 7. 2022 tožena stranka ni udeležila in svoje odsotnosti predhodno ni opravičila, saj sodišče ne more šteti predloga za preložitev naroka za ustrezno opravičilo njene odsotnosti ob dejstvu, da so sodne počitnice oziroma poletno poslovanje sodišča časovno omejene le na obdobje od 15. 7. do 15. 8. tekočega koledarskega leta.

42. Tako glede na nesporno in odločilno spremenjene razmere v izvorni državi tožnika ter tudi glede na novejšo upravno-sodno prakso v primerljivih zadevah prosilcev za mednarodno zaščito iz Afganistana, kot izhaja na primer iz sodbe št. I U 34/2021 z dne 15. 4. 2022, sodišče tudi v konkretnem primeru sodi, da so podani utemeljeni razlogi za zaključek, da bi bil tožnik v Afganistanu soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Sodišče je torej upoštevajoč sodno prakso Sodišča Evropske unije, ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3a. člen Ustave), ter prakso Vrhovnega sodišča (sklep št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 in I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021) v katerih je sprejelo stališče, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi _ex nunc_ presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj, pri tej odločitvi upoštevalo tudi aktualne in relevantne informacije o izvorni državi vsebovane v predloženih informacijah tožnika (A20) in v smernicah UNHCR iz februarja 2022 (C1).

43. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (zaradi naknadno nastale bistvene spremembe dejanskega stanja) v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, ker bi v nasprotnem primeru ne bilo na učinkovit način zagotovljeno uresničevanje pravice tožnika do sodnega varstva v skladu s 23. členom Ustave in do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pri čemer je v celoti sledilo napotkom in stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepu št. I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021. 44. Sodišče je po povedanem ocenilo, da lahko samo odloči o stvari, ker v obravnavanem primeru narava stvari to dopušča in za takšno odločitev dajejo zadostno podlago podatki spisa ter je dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi tudi splošno znano. Zato je sodišče ob ugotovitvi, da so v tem primeru kumulativno izpolnjeni tudi predpisani zakonski pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, odločilo v sporu polne jurisdikcije in tožniku priznalo status subsidiarne oblike zaščite za čas 3 (tri) leta od nastopa pravnomočnosti te sodne odločbe (z možnostjo podaljšanja), saj za prekinitev predmetnega postopka, kot smiselno izhaja iz smernic UNHCR iz februarja 2022 (C1), sodišča nima podlage v določilih 47. in 48. člena ZUS-1. K točki 2:

45. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi drugega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler ta zaščita traja. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda pristojno ministrstvo, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

1 Veleposlaništvo Španije v Sloveniji je v odgovor na vprašanje, ali je pristen žig in podpis na hrbtni strani CERTIFICADO DE RECONOCIMIENTO ISAF, OMLT CAMP STONE AFGANISTAN, potrdilo njuno pristnost ter še navedlo, da je bila overitev opravljena v letu 2020, a točnega datuma ni mogoče določiti, ker pričujoče veleposlaništvo ne poseduje kronološkega registra vseh opravljenih overitev; v konkretnem primeru je bila overitev opravljena na prošnjo gospoda A. A., ki je izjavil, da želi izvirnik obdržati zase in overjeno kopijo predložiti v nekem upravnem postopku; v odgovor na vprašanje, kako je bila v konkretnem primeru ugotovljena pristnost listine, je pričujoče veleposlaništvo navedlo, da veleposlaništvo zgolj potrjuje, da je overjena kopija resničen odraz izvirne listine, ne potrjuje pa, da je vsebina izvirnika verodostojna.