Jedro

Pri izdaji sklepa po 4. odst. 143. člena ZPPSL je stečajni senat vezan na razpolaganje stečajnega upravitelja in ostalih upnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika B. d.d. za dopolnitev sklepa z dne 11.5.1999. Upnik vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi obstoj ločitvene pravice še za terjatvi v skupni višini 51.043.720,70 SIT ter stečajnemu dolžniku naloži, da ju poplača iz zalog trgovskega blaga v vrednosti 269.034,391,10 SIT in 363.784.436,70 SIT, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

V pritožbi opozarja, da izjave stečajne upraviteljice na naroku za preizkus terjatve ni moč razumeti drugače, kot da je priznala vse prijavljene terjatve upnika, prav tako pa tudi uveljavljano ločitveno pravico za prijavljene terjatve.

Pritožba je utemeljena.

Iz prijave terjatve sledi, da je upnik uveljavljal sporno ločitveno pravico, pridobljeno z zastavo premičnega in nepremičnega premoženja v postopkih, za zavarovanje denarnih terjatev na podlagi sporazuma strank pred sodiščem, (med drugim) takole: ..."3. V postopku zavarovanja terjatev po okvirni kreditni pogodbi št. 291/96 z dne 18.12.1995 in dodatkih k tej pogodbi v skupni višini 108.500.000,00 SIT s p.p., ..." Ne drži tedaj, da je upnik prijavil le ločitveno pravico v zavarovanje terjatve po (osnovni) kreditni pogodbi št. 291/95 z dne 18.12.1995, ki jo je prijavil v znesku 61.894.536,90 SIT. Ločitveno pravico je uveljavljal tudi v zavarovanje terjatev iz "dodatkov" k okvirni kreditni pogodbi št. 291/95, pri čemer je skupno višino vseh, z ločitveno pravico zavarovanih terjatev iz kreditne pogodbe št. 291/95 z dne 18.12.1995 in dodatkov k le-tej, opredelil z zapisom "108.500.000,00 SIT s p.p.". Razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih bi sledilo, da je v sklepu z dne 11.5.1999 (dopolnitev le-tega je predmet pritožbenega postopka) odločeno že o celotni prijavljeni ločitveni pravici, se tako izkažejo za nepravilne. Če pa je tako, to tudi ne more biti izhodišče za ugotovitev o vsebini izjave o priznanju sporne ločitvene pravice na naroku za preizkus terjatev.

Izpodbijani sklep je zato pomanjkljiv. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku svojo odločitev znova oprlo na lastno razumevanje sporne prijave ločitvene pravice. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kaj je bilo v zvezi s sporno ločitveno pravico predmet preizkusa na naroku za preizkus terjatev in rezultat tega preizkusa (prim. 143. čl. ZPPSL). Pri tem naj ne izhaja, kot je bilo že obrazloženo, iz lastne (zmotne) razlage sporne prijave ločitvene pravice, pač pa bo moralo upoštevati zapisnik z naroka za preizkus terjatev, ki je bil dne 11.5.1999, in temu priloženi seznam prijavljenih terjatev in ločitvenih pravic, ki vsebuje izjavo stečajne upraviteljice o sporni ločitveni pravici pod št. 013. V zvezi s priloženim seznamom terjatev ni odveč opozoriti na zapis na koncu tega seznama v rubriki opomba, ki se glasi "178.854.661,33 - ločitvene pravice". Ta znesek namreč ustreza vsoti vseh zneskov prijavljenih in priznanih terjatev, pri katerih je bila prijavljena tudi ločitvena pravica. Pritožbeno sodišče znova poudarja, da je v fazi preizkusa terjatev odločilno razpolaganje stečajne upraviteljice in ostalih upnikov (1. odst. 142. in 1. odst. 143. čl. ZPPSL), pri čemer se v tem pritožbenem postopku ne more spuščati v presojo, ali je bila izjava glede ločitvenih pravic, kot je povzeta v že omenjenem seznamu, določna v smislu 1. odst. 143. čl. ZPPSL.