Jedro

Ker velja prekluzija navedbe dejstev in predlaganja dokazov za pritožbene trditve o domnevnem drugem zapustnikovem premoženju, ki naj bi ga imel še v času smrti oziroma ki naj bi ga že pred smrtjo podaril drugima dvema dedičema, posledično velja prekluzija tudi za uveljavljanje dednih pravic v tem zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino spada dobroimetje na hranilni knjižici pri P. št. z majhnim stanjem, da so odbitki, to je nepokriti pogrebni stroški in stroški ureditve groba zaznamovani v znesku 5.000,00 EUR, da je čista vrednost zapuščine pasivna, zato se taksa po tar. št. 9 ZST ne plača, da zapustnik oporoke ni napravil, zato sledi dedovanje po zakonu, ki so ga deležni: zapustnikov sin I. K., zapustnikova hči M. M., zapustnikova hči V. B., zapustnikov sin I. I. in zapustnikova hči T. A., da sta dedinji M. M. in V. B. podali pisni dedni izjavi, da se dedovanju odpovedujeta v korist brata I. K., kateri je podal pisno dedno izjavo, da dediščino sprejema, da sta dediča I. I. in T. A. izjavila, da dediščino sprejemata in se k dedovanju po zakonu priglašata. Kot dediča je razglasilo K. I. do 3/5, I. I. in A. T. pa vsakega do 1/5 celotne zapuščine. P. je naročilo, da po pravnomočnosti tega sklepa izplača iz hranilne knjižice oziroma računa št. vsa denarna sredstva z vsemi eventuelnimi pripadki, osebam z imeni I. K., I. I. in T. A. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo dediča I. I. in A. T. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da naslovno sodišče sklep razveljavi ter opravi novo zapuščinsko obravnavo. Poudarjata, da sta se na obravnavi prijavila kot zakonita dediča in izjavila, da zahtevata vse, kar jima gre. Na obravnavi nista vedela, da je zapustnik vse premoženje odtujil za časa življenja, kar sta ugotovila šele po obravnavi. Opravila sta poizvedbe in ugotovila, da je zapustnik odtujil vse svoje premoženje in ju s tem prikrajšal za nujni delež. Sodišče bi moralo pritožnika v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti, da lahko uveljavljata nujni delež, vendar tega ni storilo. Uveljavljata nujni delež in predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi. Nadalje še poudarjata, da je zapustnik pred smrtjo razpolagal s celotnim premoženjem in sta zato prikrajšana v nujnem deležu. Zato predlagata, da se opravi nova obravnava, ugotovi vrednost zapuščine na podlagi 28. člena Zakona o dedovanju in se izračuna nujni delež. Ker je nujni delež prikrajšan, se morajo darila vrniti, v kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Navajata še, da je zapustnik imel pet otrok in navajata nepremičnine, ki jih je podaril sinu I. K., hčerki M. M. in hčerki T. A. Prilagata tudi ustrezne listinske dokaze. Nadalje poudarjata, da pritožnik I. I. od zapustnika ni prijel ničesar, pritožnica T. A. pa le dve parceli, ki sta bili kmetijsko zemljišče. Pri tem pa je zapustnik I. K. z darilnimi pogodbami podaril celotno domačijo, hišo na parceli 804, štalo v izmeri 40 x 20, kaščo, kozolec toplar in še en kozolec samec. Cela domačija pa je vredna najmanj 500.000,00 EUR. Na podlagi pogodbe o preužitku je izročil cca 18 ha zemlje. Predmet pogodbe o preužitku so tudi parc. št. 60/67/9 pripisane pri vl. št. 456 k.o. R. v.. Parc. št. 60/7 se je delila v parc. št. 60/14 in 60/15, k.o. R. v.. Iz parc. št. 60/14 pa so nastale parc. št. od 60/39, 60/40, 60/41 do parc. št. 60/108. Iz parc. št. 60/9 sta nastali parc. št. 60/109 in parc. št. 60/110. Navedene parcele so stavbne parcele in so na njih zgrajeni stanovanjski bloki. I. K. je torej zgoraj navedene parcele prodal za gradnjo stanovanjskih blokov, ker je na parcelah že izpostavljena etažna lastnina. Pozivata, naj I. K. predloži listino, na podlagi katere je prodal takratne parc. št. 60/7 in 60/9, ker se mora vrednost upoštevati v obračunski vrednosti zapuščine. Na kmetiji so delali predvsem starši. Brat K. je bil šofer in je bil malo doma, da bi lahko pomagal. Na kmetiji sta veliko pomagala pritožnika, dokler sta bila doma. Pogodba o preužitku je bila po vsebini darilna pogodba, saj ni spoštovano načelo enake vrednosti dajatev, saj vrednosti dajatev ob času sklenitve pogodbe o preužitku nista bili enaki oz. sorazmerni in je bila v času sklenitve pogodbe, neodplačna obogatitev I. K. del kavze pogodbe. Ob sklenitvi pogodbe je bil zapustnik star 93 let, vrednost pogodbe je določena na 10.000.000,00 SIT, mesečni prispevek prevzemnika pa na 50.000,00 SIT. To bi pomenilo letni prispevek prevzemnika – I. K. 600.000,00 in bi vrednost premoženja zadoščala za sedemnajst let. Pri tem je bila vrednost ugotovljena brez cenilca in je znatno manjša, zgolj 18 ha zemlje. Od tega so bile prejšnje parc. št. 60/7 in 60/9 stavbne parcele, na katerih sedaj stojijo bloki. Tudi ni bilo pričakovati, da bo zapustnik živel še sedemnajst let, saj bi bil star 110 let. Pred sklenitvijo pogodbe je K. I. skrbel za očeta štiri leta, saj je mama umrla 2004, oče pa 26.2.2009. Poleg tega je prispevek previsoko ocenjen, saj je zapustnik prejemal kmečko pokojnino v znesku najmanj 200,00 EUR mesečno. Prejemal je odškodnino, ker je bil interniranec na Rabu, bil pa je zelo skromen in ni rabil ničesar. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede obsega zapuščine, ker dediči niso prijavili v zapuščino vsega premoženja. Zapustnik je bil lastnik kmetijskih strojev: traktor Ferguson 66, traktor Ferguson 35, nakladalka za seno in kombanj za koruzo. Ti stroji bi morali biti predmet dedovanja, ker ni bilo s pogodbo lastništvo prenešeno na koga drugega, njihova vrednost pa ni majhna. Zapustnik je prejemal pokojnino. Zato predlagata, da sodišče opravi poizvedbo pri ZPIZ, na kateri račun je zapustnik prejemal pokojnino in o stanju sredstev za zadnje leto pred zapustnikovo smrtjo. Predlagata tudi, da se opravi poizvedbe pri NLB d.d., o tem ali je imel zapustnik pri njih odprt račun in o stanju sredstev na računu zadnjih pet let. I. I. ni prejel od očeta ničesar, T. A. pa le dve parceli, ki sta bili v času daritve kmetijsko zemljišče. Zato uveljavljata nujni delež. T. A. je za omenjeni zemljišči tudi vodila vse postopke in plačevala vse prispevke, da jo je spremenila v stavbno parcelo. V času daritve je bilo to kmetijsko zemljišče in vrednost se upošteva v skladu z 30. členom ZD po stanju daritve in po vrednosti ob zapustnikovi smrti. V pogodbi se je sicer T. A. odpovedala ostalemu dedovanju, vendar je izjava, ki se za odpoved dedovanju zahteva, in ni bila podana. Vrednost podarjenih nepremičnin pa še zdaleč ne dosega nujnega deleža. Treba je upoštevati vrednost daril, ki jih je zapustnik dal dedičem in vrednost daril danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini. Predlagata tudi sporazumno rešitev in sicer tako, da jima I. K., ki je prejel največ in je tudi zadnje darilo stavba (domačija) in celotno posestvo, izplača sporazumno dogovorjeni nujni delež. Če to ne bo mogoče, pa predlagata, da se ugotovi obračunska vrednost zapuščine z izvedenci kmetijske in gradbene stroke.

Dedič K. I. je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Na odgovor na pritožbo pa sta odgovorila tudi pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je postal pravnomočen sklep prvostopnega sodišča z dne 14.3.2011 opr. št. D 105/2009, s katerim je sodišče prve stopnje pritožbo dedičev – pritožnikov v delu, ki smiselno predstavlja predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo. V sklepu pa je tudi ugotovilo, da vse tiste nepremičnine in premičnine, za katere pritožnika v pritožbi navajata, da naj bi prav tako predstavljalo premoženje zapustnika, v trenutku smrti zapustnika niso več spadale v njegovo premoženje. Zato je pravilna ugotovitev, da te stvari ne predstavljajo zapustnikovega premoženja, posledično pa pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da predstavlja zapustnikovo premoženje zgolj dobroimetje na hranilni knjižici pri P. b. S. št. z majhnim stanjem. V tej smeri tako pritožba ne more biti utemeljena. Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 185. člena ZD v zvezi z 2. točko 2. odstavka 214. člena ZD, v skladu s katerima sodi v zapuščino le tisto pokojnikovo premoženje, ki ga je ta imel v času smrti.

Sicer pa sta pritožnika šele prvič v pritožbi navajala, da naj bi v zapustnikovo premoženje spadale tudi v pritožbi navedene stvari, pri čemer pa tudi nista navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj teh trditev oziroma v pritožbi omenjenih poizvedb nista mogla opraviti že v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Zgolj navedba v pritožbi, da sta šele po zaključku glavne obravnave poizvedovala o obsegu zapustnikovega premoženja, ne predstavlja opravičljivega razloga. Zato sta s temi trditvami, ki se nanašajo na obseg zapuščine prekludirana v smislu določbe 1. odstavka 337. člena ZPP, po katerem sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Upoštevaje navedeno procesno situacijo torej pritožnika s pritožbo prvostopnega sklepa ne moreta izpodbiti. Posledično pa tudi ne moreta v tem zapuščinskem postopku uveljavljati drugih dednih pravic in sicer prikrajšanja nujnega deleža oziroma vrnitve daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Ti dedni pravici sta v konkretnem primeru povezani s pritožbenimi trditvami o omenjenem domnevnem drugem zapustnikovem premoženju, ki naj bi ga imel še v času smrti oziroma, ki naj bi ga že pred smrtjo podaril drugima dvema dedičema. Ker kot omenjeno velja prekluzija navedbe dejstev in predlaganja dokazov za te okoliščine, posledično velja prekluzija tudi za uveljavljanje omenjenih dednih pravic v tem zapuščinskem postopku.

Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na bistveno kršitev določb zapuščinskega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD (nemožnost obravnavanja pred sodiščem) z očitkom, da nista bila opozorjena na pravico do uveljavljanja nujnega deleža. Takšno opozorilo je namreč vsebovano že v vabilu na zapuščinsko obravnavo (glej list. štev. 7 v spisu). Glede na pravilno ugotovljeni obseg zapuščine in upoštevaje, da so bili izkazani pogoji za zakonito dedovanje, pa tudi sicer sodišču ni bilo niti treba opozarjati dedičev na uveljavitev tega dednega instituta. Pravica do nujnega deleža namreč nastopi v primerih oporočnega razpolaganja ter daril zapustnika (glej določbe o nujnih dedičih v Zakonu o dedovanju; ZD in sicer določbe 26., 27., 28., 34. – 41. ter 46. – 56. člen). Ti okoliščini pa ob povedanem v prvostopnem postopku nista bili izkazani.

Ob povedanem je torej izpodbijani sklep pravilen, z njim pa tudi ni bila kršena nobena procesna pravica pritožnikoma – upoštevaje obrazloženo procesno in dejansko situacijo.

Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).