Jedro

Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi, ki ga je 19. 12. 2012 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod Opr. št. VL 201211/2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 128,70 EUR stroškov s pripadki (točka II izreka sodbe v zvezi s točko I izreka popravnega sklepa z dne 17. 11. 2014).

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali pa jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške. Navaja, da je v tej zadevi legitimirana na podlagi pogodbe o upravljanju. Tožnica je poravnala obveznosti, ki sicer bremenijo toženko. To je storila na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, kot je navedla in izkazala v prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2013. V nadaljevanju pojasnjuje, da za prenos terjatev ni potrebna dolžnikova privolitev. Toženka ni zatrjevala niti dokazala, da je obveznosti, ki jo bremenijo, poravnala. Tožnica je kot prevzemnica terjatve vstopila v pravni položaj odstopnice terjatve (L. L., d. o. o.). Do dolžnika ima enake pravice kot jih je imela odstopnica (421. člen OZ). Aktivna legitimacija je podana na podlagi neupravičene obogatitve (197. člen ZOR) v zvezi s pogodbenim odstopom terjatve. Toženka trditvi, da je L. L., d. o. o., iz svojih sredstev plačala njen del skupnih stanovanjskih stroškov ne oporeka. Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka je bistveno prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani. To je v konkretnem primeru izkazano. Toženka je bila obogatena, saj je stanovanje, skupne prostore, naprave in funkcionalno zemljišče uporabljala in s tem povzročala stroške, koristila pa je tudi storitve. Glede prenosa določenih poslov upravljanja na družbo L. L., d. o. o., tožnica pojasnjuje, da je v skladu s 56. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) za opravljanje posameznih poslov, ki sodijo v okvir upravniških storitev, lahko pooblastila tretjo osebo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti (1) dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izključeno je torej uveljavljanje relativnih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa je pri odločanju vezano tudi na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Prav zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa uveljavlja pritožnica tudi v pritožbi, ko trdi, da je ona tista, ki je poravnala obveznosti, ki bremenijo toženko; da je prikrajšana in da je za določene posle upravljanja pooblastila družbo L. L., d. o. o. Pritožbeno sodišče teh trditev ter razlogov, s katerimi jih pritožnica utemeljuje, zato ne more upoštevati.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da tožnica družbe L. L., d. o. o., ni zgolj pooblastila za opravljanje posameznih upravniških storitev, ampak je mimo predpisov in mimo volje etažnih lastnikov nanjo prenesla upravljanje. Družba L. L., d. o. o., je račune dobaviteljev, ki so bili izstavljeni na tožnico, plačevala iz svojih sredstev in etažnim lastnikom nato izstavljala račune. Družba L. L., d. o. o., ni bila upravnik in za svoje delo v pogodbi o upravljanju ni imela podlage. Tožnica ni pojasnila, ne izhaja pa niti iz izvedenih dokazov, zakaj bi L. L., d. o. o., račune morala plačevati dobaviteljem iz svojih sredstev, čeprav se računi nanjo niso glasili. Tožnica tudi ni trdila, da bi po pogodbi o cesiji družbi L. L., d. o. o., kar koli plačala.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, upoštevajoč povzeta dejstva, sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

9. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi tožnica sicer lahko za opravljanje določenih upravniških poslov pooblastila tretjo osebo (56. člen SZ-1), ni pa imela v zakonu podlage, da je na drugo družbo (L. L., d. o. o.) prenesla upravljanje. Ta družba tako ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Ker je plačala nekaj, kar ni bila dolžna, ji tega toženka ni bila dolžna vrniti (191. člen OZ). Ker družba L. ., d. o. o., s takšnimi plačili torej terjatve do toženke ni pridobila, je ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na tožnico. Da bi družba L. L., d. o. o., morda dobaviteljem plačala na kakšni drugi podlagi, pa ni bilo zatrjevano. Odločitev sodišča, ki je zahtevek zavrnilo, je zato pravilna.

10. Na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, da toženka obveznosti, ki jo bremenijo kot etažno lastnico, ni poravnala in da je, saj je stanovanje in skupne prostore koristila in povzročala stroške obratovanja, zato obogatena. Tožbeni zahtevek namreč ni bil zavrnjen zato, ker bi bilo ugotovljeno, da je toženka svojo obveznost iz naslova stroškov obratovanja poravnala, ampak zato, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica ni tista, ki plačilo od toženke lahko terja. Drži sicer, da prevzemnik terjatve vstopi v pravni položaj odstopnika terjatve in da ima do dolžnika enake pravice, kot jih je imel odstopnik, vendar pa pritožnica pri tem spregleda, da odstopnica (L. L., d. o. o.) terjatve do toženke iz zgoraj navedenih razlogov ni pridobila in je zato po cesijski pogodbi ni mogla niti tožnica.

11. Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na pravila o neupravičeni obogatitvi in trditvami o lastnem prikrajšanju. Ni bila namreč ona tista, ki bi iz svojih sredstev plačala dobavitelje, pač pa je bila to družba L., d. o. o. Da bi slednji na podlagi cesijske pogodbe karkoli plačala, pa tožnica ni trdila. Do njenega prikrajšanja zato ni prišlo.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti postopkovnih kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni bila uspešna, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka, pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben. Stroške, ki so ji z njim nastali, zato nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2.000,00 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP.