Jedro

V postopku za obravnavo predloga za obnovo postopka se ne odloča o samem sporu, zato se tudi ne izvajajo dokazi, s katerimi se utemeljuje oz. izpodbija tožbeni zahtevek, temveč se zgolj presoja utemeljenost ponovnega sojenja že pravnomočno razsojene zadeve. Izvajanje dokazov in ugotavljanje obstoja dejstev je namreč predmet rednega sodnega postopka in ne postopka z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka in odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo njegove navedbe v predlogu za obnovo postopka in zmotno ocenilo pomen novega dokaznega predloga. Za ugotovitev, ali obstajajo razlogi za obnovo postopka (sporno zdravniško spričevalo), bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem s področja zdravstva, ki bi lahko pojasnil, ali gre za verodostojno zdravniško spričevalo z vidika postopka njegove izdaje in pristojnosti zdravnikov glede izdaje zdravniških spričeval. Namesto tega je sodišče tožnikov predlog zavrnilo zgolj iz razloga, ker je na obravnavi (pravilno v pripravljalni vlogi) dne 6.2.1997 navajal, da zdravniško spričevalo po njegovem mnenju ni pristno. Sodišče ne more odločiti na podlagi mnenja tožnika, saj gre za strokovno vprašanje, zato je njegovo mnenje nepomembno za odločanje v sodnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka.

Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev pravnomočne sodne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Tožnik je predlog za obnovo postopka utemeljeval z navedbo, da je izvedel za nova dejstva in pridobil možnost uporabiti nov dokaz. Zatrjeval je, da je bilo zdravniško spričevalo o poškodbah sodelavca G. ponarejeno, na kar po njegovem kažeta dve dejstvi, in sicer, da ni bilo izdano po ustaljenem postopku, ter da podpis dr. K. ni pristen, kar naj bi ugotovila tudi sodna izvedenka. Nova dejstva in dokazi so lahko razlog za obnovo le ob izpolnjevanju naslednjih predpostavk: pravočasnost vložitve predloga; obstoj novih dejstev in novih dokazov že v času odločanja v rednem postopku; da so nova dejstva in dokazi takega pomena, da bi lahko bila za stranko izdana ugodnejša odločba; da stranka v rednem postopku zanje ni vedela in ni mogla vedeti (10. točka 394. člena ZPP, 2. odst. 395. člena ZPP, 6. točka 1. odst. 396. člena ZPP).

Ob tako postavljenih predpostavkah za ugoditev predlogu za obnovo po 10. tč. 394. čl. ZPP, je pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje, če bi hotelo ugotoviti obstoj razlogov za obnovo postopka, v postopku presoje predloga za obnovo izvesti dokaz z izvedencem s področja zdravstva, neutemeljen. V postopku za obravnavo predloga za obnovo postopka, kot postopku z izrednim pravnim sredstvom, se ne odloča o samem sporu, zato se tudi ne izvajajo dokazi, s katerimi stranki utemeljujeta oziroma izpodbijata tožbeni zahtevek, temveč se zgolj presoja utemeljenost ponovnega sojenja že pravnomočno razsojene zadeve. Izvajanje dokazov in ugotavljanje obstoja dejstev je namreč predmet rednega sodnega postopka in ne postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno osredotočilo zgolj na presojo navedenih predpostavk in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da dejstva in dokazi s katerimi je tožnik utemeljeval svoj predlog ne izpolnjujejo navedenih zakonskih predpostavk. Glede na to, da je tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v pripravljalni vlogi z dne 6.2.1997) izrazil pomisleke o pristnosti zdravniškega spričevala tako z vidka podpisa, kot z vidika pravilnosti postopka njegove izdaje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta dejstva in dokazi ne predstavljajo dejstev in dokazov, za katere tožnik ni vedel že med pravnomočno končanim postopkom. Tožnik torej ni ravnal dovolj skrbno pri iskanju in predlaganju dokazov v prejšnjem postopku. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom (7. člen ZPP) bi namreč moral že takrat za navedena dejstva o nepristnosti zdravniškega spričevala predlagati ustrezne dokaze.

Ker pa je tožnik svoj predlog z dne 21.06.2001 oprl na izvedeniško mnenje in pri tem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zamudil 30 dnevni subjektivni rok ter ob ugotovitvi, da je za nepravilnosti pri izdaji zdravniškega spričevala vedel že v prvotnem postopku, bi sodišče prve stopnje njegov predlog lahko celo zavrglo kot prepoznega, brez presojanja vsebinskih predpostavk.

Ob ugotovljeni pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).