Jedro

Tožnik ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da nikoli ni bil izbrisan, ker do 22. 9. 2000 sploh ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Tega ni izkazal niti s tožbenimi navedbami niti tega ne kažejo podatki v upravnem spisu.

Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik poslal vlogo za določitev denarne odškodnine, v nadaljevanju pa pojasnjuje, katere osebe so upravičene do povračila te škode. Prvostopenjski organ je pri vpogledu v uradne evidence (Register stalnega prebivalstva, Register državljanstev ter Register tujcev) ugotovil, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz evidence izhaja, da je tožnik dne 22. 9. 2000 prijavil stalno prebivališče na naslovu A., Ljubljana, pred tem pa v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, ampak je imel prijavljena le začasna prebivališča in sicer prvo prijavljeno začasno prebivališče dne 26. 7. 1991 do 18. 5. 1992 na naslovu Ljubljana, A. ter nadalje začasno prijavo na istem naslovu od dne 18. 5. 1992 do 22. 9. 2000. Tožnik ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, ki jih določa Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ker ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, kar je osnovni pogoj, ki ga ta zakon določa. Prvostopenjski organ je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da sta obe odločbi nezakoniti ter uveljavlja vse tožbene razloge za sprožitev upravnega spora kot tudi razlog ničnosti izpodbijane odločbe. V postopku na prvi stopnji ni bil zaslišan in tako ni mogel pojasniti vseh okoliščin konkretnega primera. Poleg tega je vložil popolno vlogo in izpolnjuje vse pogoje za izdajo pozitivne odločbe. Dne 26. 2. 1992 je bil izbrisan, pri čemer je imel do tega dne prijavljeno stalno prebivališče, kar je razvidno iz listinske dokumentacije. Predlaga, naj sodišče razpiše ustno obravnavo in obe odločbi odpravi ter odredi, da je tožena stranka dolžna ugoditi tožnikovi prošnji za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pridobila podatke, da tožnik ni bil izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, saj do 22. 9. 2000 na območju Republike Slovenije ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, ampak je imel od 26. 7. 1991 do 22. 9. 2000 prijavljeno le začasno prebivališče. Tožnik je bil voden v razvidu začasnih prebivališč in ne v Registru stalnega prebivalstva. Na podlagi Zakona o tujcih si je sicer moral urediti dovoljenje za začasno prebivanje, vendar s tem ni prišlo do spremembe njegovega pravnega položaja v smislu izgube pravic, vezanih na prijavljeno prebivališče. Zaslišanje v postopku na prvi stopnji ni bilo potrebno, ker je organ v skladu s 144. členom ZUP odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se je dalo stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZPŠOIRSP v 2. členu določa, da je upravičenec ali upravičenka do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev pa spadajo tisti, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10) vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanje kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa o zavrnitvi, zavrženju ali ustavitvi postopka v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Gre torej za dve kategoriji upravičencev, eni so tisti, ki so bodisi pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, druga kategorija pa so tisti, ki so bili prav tako izbrisani in so bile njihove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo zavrnjene, zavržene ali je bil postopek ustavljen ob hkratnem izpolnjevanju še nekaterih drugih z zakonom določenih pogojev. V obeh primerih pa je osnovni pogoj, da je lahko nekdo upravičenec do povračila škode ta, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

7. Med strankama v tem postopku je sporno ravno to, ali je bil tožnik zares izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Prvostopenjski organ se pri tem sklicuje na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da je tožnik dne 11. 9. 2000 prijavil stalno prebivališče, do tega datuma pa stalnega prebivališča nikoli ni imel, ampak je imel urejen status z podaljševanjem začasnih prebivališč. Glede na to, da do 22. 9. 2000 stalnega prebivališča nikoli ni imel, pa iz tega logično izhaja, da ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je izpisek iz uradne evidence javna listina, skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar pa je v skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Sodišče meni, da tožnik ni dokazal, da uradne evidence neresnično potrjujejo, da tožnik nikoli ni bil izbrisan, ker do 22. 9. 2000 sploh ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Tega ni izkazal niti s tožbenimi navedbami niti to ne kažejo podatki v upravnem spisu. V tožbi je zgolj zapisana trditev, da je bil 26. 2. 1992 izbrisan ter da je imel do tega dne v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, ta trditev pa ni podkrepljena z nobenimi dokazi.

8. Glede tožbenih navedb, da naj bi bilo v postopku na prvi stopnji kršeno načelo zaslišanja stranke, pa se sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega organa in tožene stranke, da v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni potrebno upoštevati tega načela, pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek pa so v konkretnem primeru bili podani. Skladno z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP namreč lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski organ razpolagal z uradnimi podatki, to je z evidencami, ki jih citira v prvostopenjski odločbi (Register stalnega prebivalstva, Register državljanstev ter Register tujcev). Torej ni šlo za kršitev načela zaslišanja stranke, saj ZUP v tem primeru dovoljuje upravnemu organu izjemo od upoštevanja tega načela. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati tožbena navedba, češ da je tožnik vložil popolno vlogo. Vloga je sicer res popolna, vendar pa tožnik z njo ni uspel izkazati, da je bil v resnici izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

9. Tožnik v tožbi tudi uveljavlja razlog ničnosti odločbe. Na ničnost mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, vendar v izpodbijani odločbi ni našlo nobenega izmed razlogov ničnosti, kot jih določa 279. člen ZUP, tožnik pa v tožbi tudi ni navedel, zakaj naj bi bila odločba nična.

10. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave, saj tožnik ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje na obravnavi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev glede na to, da iz uradnih evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu in imajo značaj javne listine izhaja, da tožnik ni mogel biti izbrisan, do zaključka postopka na drugi stopnji pa tudi ni predložil dokazov o nasprotnem. V upravnem spisu namreč ni odjave stalnega prebivališča, ki naj bi se zgodila 26. 2. 1992, ampak se nahaja le dokument, imenovan preverka podatkov iz evidenc Registra stalnega prebivalstva, kjer je uradna oseba ugotovila, da iz Registra prebivalstva ni razvidno, da je imenovani imel prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije pred 22. 9. 2000. K točki II izreka:

11. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.