Jedro

Tožnik nima zakonske podlage, da kot upravnik večstanovanjske stavbe zahteva vplačila v rezervni sklad kot zastopnik etažnih lastnikov. Njegov tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na vplačila v rezervni sklad, bi bil utemeljen, če bi ta vplačila predhodno kril sam, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Tožnik kot upravnik večstanovanjske stavbe bi lahko bil aktivno legitimiran za izterjavo sredstev rezervnega sklada etažnih lastnikov, če bi vtoževal plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben fiduciarni račun, kjer se ta sredstva vodijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača zneske v višini 142,60 EUR, 148,38 EUR, 159,51 EUR, 157,21 EUR in 157,77 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in 21,60 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 52,40 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka), in v delu, ki se nanaša na pet krat po 60,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 491,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka citirane sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je dopustno zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada le na posebni fiduciarni račun za vodenje sredstev rezervnega sklada, ne pa tudi na transakcijski račun tožnika kot upravnika večstanovanjske stavbe. Pojasnjuje, da kot upravnik vsa sredstva iz naslova rezervnega sklada, ki jih prejme na svoj račun, pravočasno odvaja na posebni fiduciarni račun za vodenje sredstev rezervnega sklada. Praksa tožnika je, da na podlagi pooblastila etažnih lastnikov vse stroške, tudi stroške rezervnega sklada, obračuna na eni fakturi, saj je s tem plačevanje etažnih lastnikov poenostavljeno. Toženec v tem oziru ni podal ugovora, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo. Predlaga ustrezno spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus ni pokazal kršitev.

6. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodba v sporih majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), na dejansko podlago sodbe pa je sodišče druge stopnje vezano, saj je ni dopustno izpodbijati.

7. Tožnik s pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek na plačilo stroškov rezervnega sklada na njegov transakcijski račun. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec etažni lastnik v večstanovanjski stavbi in da tožnik opravlja dejavnost upravljanja večstanovanjskih stavb, vendar ni bila sklenjena veljavna pogodba o opravljanju upravniških storitev za večstanovanjsko stavbo, v kateri je toženec etažni lastnik. Na podlagi navedenega je zaključilo, da tožnik nima zakonske podlage, da kot upravnik večstanovanjske stavbe zahteva vplačila v rezervni sklad kot zastopnik etažnih lastnikov, na kar se neutemeljeno sicer sklicuje tožnik v pritožbi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bil njegov tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na vplačila v rezervni sklad, utemeljen, če bi ta vplačila predhodno kril sam, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi.

8. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kot dopolnilni argument pravilno upoštevalo judikaturo Vrhovnega sodišča RS,1 v skladu s katero bi tožnik kot upravnik večstanovanjske stavbe lahko bil aktivno legitimiran za izterjavo sredstev rezervnega sklada etažnih lastnikov, če bi vtoževal plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben fiduciarni račun, kjer se ta sredstva vodijo. V predmetni zadevi pa je tožnik vtoževal plačilo sredstev rezervnega sklada na svoj transakcijski račun, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo sredstev rezervnega sklada, utemeljeno zavrnilo. V tej smeri ugovor toženca niti ni bil potreben, saj na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče po uradni dolžnosti.

9. Glede pritožbenih izvajanj, da je zakonodajalec določil možnost, da upravnik zbira sredstva rezervnega sklada tudi na svojem transakcijskem računu in jih nato prenese na posebni fiduciarni račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada (kot izhaja iz tretjega odstavka 42. člena Stanovanjskega zakona – v nadaljevanju SZ-1), zaradi česar je upravnikova aktivna legitimacija za vtoževanje plačil rezervnega sklada na svoj transakcijski račun podana, pritožbeno sodišče poudarja, da se je o tem vprašanju že izreklo Vrhovno sodišče RS. Obrazložilo je, da pravilo iz tretjega odstavka 42. člena SZ-1 lahko zgolj tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev rezervnega sklada, vendar pa to ne pomeni, da se v sodnem postopku lahko zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada na kakšen drug račun, kot tisti, o katerem govori prvi odstavek 42. člena SZ-1.2 Zato mora v pravdi upravnik kot tožnik zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben fiduciarni račun, na katerem se ta sredstva vodijo.3 Pritožbena izvajanja, da lahko upravnik vtožuje plačilo sredstev na svoj transakcijski račun, se torej izkažejo za neutemeljena.

10. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 VSRS sodba in sklep II Ips 263/2015 z dne 04.04.2016. 2 V skladu z navedeno določbo upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe odpre in vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. 3 VSRS sodba in sklep II Ips 263/2015 z dne 04.04.2016.