Jedro

Pritožnik s trditvami, da je terjatev v spornem znesku ugasnila že v letu 2002, zaradi pobota, in zato ni mogla nastati po računih iz leta 2004, nasprotuje samemu sebi, saj so terjatve po spornih računih nastale v letu 2004, zato v letu 2002 niso mogle biti pobotane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 700,88 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0827 Ig 3476/2007 z dne 8. 6. 2007 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 3.505,15 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala obveznosti plačila po računih niti po temelju niti po višini. Navaja, da je tožena stranka pojasnila, da je bil znesek 12.569.996,94 SIT, ki predstavlja znesek zahtevka 52.453,67 EUR, pobotan že v letu 2002, zaradi česar je takrat terjatev tožeče stranke v tem znesku ugasnila. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa naj bi bil tudi sicer zastaran.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da opravljenim storitvam po spornih računih in višini le-teh tožena stranka ni ugovarjala, da pa je med pravdnima strankama sporno, ali je tožena stranka te račune poravnala. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke ekonomske stroke A., ki je po pregledu spisovnega gradiva ter poslovne dokumentacije pravdnih strank (v prilogi C) ugotovila, da je tožeča stranka dne 28. 5. 2004 izdala toženi stranki dobropis v skupni višini 35.245.129,72 SIT, v okviru katerega je tudi znesek 12.569.996,94 SIT (sedaj 52.453,67 EUR), ki ustreza znesku izgubljenega bonusa pri zavarovalnici zaradi požara, za katerega naj bi potrditvah tožene stranke nosila odgovornost tožeča stranka.

7. Tožena stranka je trdila, da je navedeni znesek pobotala s terjatvami tožeče stranke že v letu 2002, kasneje pa naj bi prišlo do pomote v računovodstvu in do preplačila ravno tega zneska. Med pravdnima strankama naj bi bilo o medsebojnih razgovorih kasneje večkrat ugotovljeno, da med njima ni več odprtih terjatev.

Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna izvedenka ugotovila, da je tožeča stranka z zgoraj navedenim dobropisom zapirala račun št. 12022813 z dne 19. 7. 2002 (dobavnica 014099/D z dne 19. 7. 2002), ki je bil plačan dne 9. 8. 2002 le v višini 2.552.230,23 SIT (10.650,27 EUR). Tudi tožena stranka je v dopisu z dne 23. 10. 2002 navedla, da je iz naslova nerešenega vprašanja izgubljenega bonusa iz zavarovalne police zaradi škode na rezervoarju R – 12 v R., pri plačilu računa št. 014099/D10 v znesku 15.122.227,17 SIT odračunala znesek 12.569.996,94 SIT, kar kaže, da dobropis za navedeni znesek ni bil upoštevan pri vtoževanih računih. Iz pregleda kontnih kartic obeh strank za leto 2004 pa je izvedenka zaključila, da znaša stanje neporavnanih računov 12.569.996,94 SIT (52.453,67 EUR) in da zato tožena stranka neupravičeno zavrača plačilo vtoževanih računov.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna izvedenka sicer ugotovila, da naj bi bil neporavnan račun št. 15339019, vtoževani račun 15674094 z dne 9. 8. 2004 pa naj bi bil poravnan. Vendar pa je tožeča stranka pojasnila, da je med pravdnima strankama obstajala praksa, da sta se ne glede na sklic pri plačilu večkrat ustno dogovorili za drugačno zapiranje odprtih terjatev. Tako je bil z vplačilom tožene stranke št. 13372951 zaprt račun št. 15339019, čeprav je tožena stranka pri plačilu navedla številko 15499532. Z vplačilom tožene stranke št. 13716600 pa je bil zaprt račun št. 15499532, četudi je tožena stranka pri plačilu navedla št. 1567094. Tako da račun št. 15674094 ostaja odprt, medtem ko je računa št. 15339019 tožeča stranka zaprla kot plačan. Tožena stranka takšnih trditev tožeče stranke ni prerekala niti nanje ni odgovorila. Prav tako ni konkretizirala svojih trditev, da naj bi po že opravljenem pobotu navedenega zneska prišlo do preplačila ravno tega zneska. Česa takšnega pa tudi izvedenka ni ugotovila. Niti iz njenih ugotovitev ne izhaja, da bi tožeča stranka v svojem računovodstvu prenašala znesek že pobotane terjatve v račune iz kasnejših let in za ta znesek šele 30. 5. 2007 vložila predlog za izvršbo, kot to navaja tožeča stranka.

9. Tožeča stranka je odgovorila tudi na ugovorne trditve tožene stranke, da je tožbeni zahtevek zastaran in navedla, da sta časovno najstarejši terjatvi zapadli v plačilo 30. 6. 2004, predlog za izvršbo pa je bil vložen dne 30. 5. 2007. Zato upoštevaje triletni zastaralni rok, nobena od vtoževanih terjatev še ni zastarala, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Ker terjatev tožeče stranke po računu (dobavnici) št. 014099/D10, ki naj bi bila pobotana z zneskom izgubljenega bonusa, v višini 12.569.996,94 SIT, ni predmet tožbenega zahtevka, trditve tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke po navedenem računu že zastarala, niso relevantnega pomena.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je bil znesek 12.569.996,94 SIT pravilno pobotan v skladu z računovodskimi pravili, vendar ne z vtoževanimi terjatvami. Zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka terjatve po vtoževanih računih še ni poravnala. Pritožnik pa s trditvami, da je terjatev v spornem znesku ugasnila že v letu 2002, zaradi pobota, in zato ni mogla nastati po računih iz leta 2004, nasprotuje samemu sebi, saj so terjatve po spornih računih nastale v letu 2004, zato v letu 2002 niso mogle biti pobotane. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo določbe Pogodbe o skladiščenju in obnavljanju državnih blagovnih rezerv št. 681/96, sklenjene med pravdnima strankama dne 18. 7. 1996 (pogodbeno pravo) ter določbe Obligacijskega zakonika o pobotu in zamudi dolžnika.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 700,88 EUR in predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, v znesku 573,75 EUR, materialne stroške v znesku 10,32 EUR ter DDV v znesku 116,81 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku (list. št. 117), v skladu z določili Odvetniške tarife.