Jedro

V primeru, ko je rok za izpolnitev obveznosti sestavni del inšpekcijske odločbe – izvršilnega naslova, rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč gre za materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Z odločitvijo o zavrženju vloge tožnika za podaljšanje tega roka zato ni bilo poseženo v katero od njegovih pravic.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je gradbeni inšpektor Območne enote Maribor zavrgel vlogo tožnikov za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti na podlagi odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-49/2009/7 z dne 6. 2. 2012. V obrazložitvi sklepa navaja, da je rok, določen v izreku inšpekcijske odločbe, materialni rok, o katerem je odločeno z inšpekcijsko odločbo. Pravilnost in zakonitost takšnega roka je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu, njegovo morebitno podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 455/2008. Tožena stranka je z odločbo št. 0612-104/2012-2 045208 z dne 13. 9. 2012 kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. Pri tem navaja, da pravno podlago za zavrženje vloge tožnikov predstavlja 2. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj vlagatelja v vlogi ne uveljavljata nobene svoje pravice ali pravne koristi. Ker se rok, katerega podaljšanje želita tožnika, nanaša na obveznost, o kateri je bilo odločeno z odločbo, navedenega roka ni mogoče podaljšati. Ta rok spada v okvir meritornega odločanja v upravnem postopku, in ne predstavlja sklepa procesne narave.

Tožnika v tožbi navajata, da je sklep nerazumljiv, ker manjkajo bistveni podatki o tožnikih. Tožnika sta takoj po prejemu inšpekcijske odločbe z dne 6. 2. 2012 kot neuki stranki uradno osebo vprašala za nasvet o njunih nadaljnjih ukrepih, s katerimi bi lahko pridobila pravico legalizacije prizidka k stanovanjski stavbi. Navedeni prizidek je za njih izjemnega pomena, saj so v njem uredili stranišče in kopalnico. Že ob pričetku gradnje sta želela vložiti vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar zaradi nerešenih pravnih zadev v zvezi z zemljiščem to ni bilo mogoče. Tožnika sta sledila dogovoru z uradno osebo in se zoper odločbo nista pritožila, zato ne razumeta, kako je sedaj odločeno bistveno drugače. Postopek za pridobitev lastninske pravice že teče. Sedaj je pri geodetskem organu zaradi odmere zemljišča. Na podlagi te bo možno skleniti pravni posel za pridobitev lastninske pravice in vložiti vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Sam prizidek je bil zgrajen že leta 2008, tako da sta menila, da je zadeva pravno urejena. Predlagata, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet spora v tem postopku je sklep gradbenega inšpektorja o zavrženju vloge tožnikov za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki je bila naložena z inšpekcijsko odločbo z dne 6. 2. 2012, ter je postala pravnomočna 15. 2. 2012. Z navedeno odločbo je bilo tožnikoma naloženo, da morata do 30. 4. 2012 odstraniti nelegalno zgrajeni del objekta na parc. št. 719 k. o. ... ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje. Izrek odločbe je tako določal obveznost tožnikov, da odstranita objekt in tudi rok za izpolnitev naložene obveznosti. V takšnem primeru, ko je rok za izpolnitev obveznosti sestavni del inšpekcijske odločbe – izvršilnega naslova, pa rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč gre za materialni rok. Takšno stališče je v zvezi s tem zavzeto v upravnosodni praksi, napr. sklep Vrhovnega sodišče v zadevi I Up 455/2008, na katerega se pravilno sklicuje gradbeni inšpektor v izpodbijanem sklepu. To pomeni, da navedenega roka, ki je bil določen v izvršilnem naslovu, ni mogoče podaljšati. Zaradi tega z odločitvijo prvostopnega organa ni bilo poseženo v kakšno pravico tožnikov oziroma njihov pravni položaj, kot izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova. Pravilnost in zakonitost določitve takšnega roka, ki je sestavni del odločitve v upravni zadevi, je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper inšpekcijsko odločbo. Njegovo morebitno podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP.

Glede na navedeno sporni sklep ni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj z njim ni bilo poseženo v pravice tožnikov oziroma njihov pravni položaj. Prav tako izpodbijani sklep ni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker z njim postopek odločanja ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po izrecni določbi ZUS-1 je namreč mogoče v upravnem sporu izpodbijati le navedene sklepe. Ker torej sporni sklep ni akt iz 2. ali 5. člena ZUS-1, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.