Jedro

Določba 3. odstavka 24. člena ZBPP je bila napačno uporabljena, ker tožena stranka ni pojasnila, da je zadeva očitno nerazumna. Strinjanje tožene stranke s stališčem iz sodbe Višjega sodišča ne pojasnjuje, da je pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, saj ni navedena pravna praksa v podobnih primerih.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, Urad predsednika, št. Bpp 716/2011 z dne 21. 3. 2011 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, Urad predsednika (v nadaljevanju organ za Bpp) zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (Bpp) z dne 16. 3. 2011 za pravno svetovanje in zastopanje z izrednimi pravnimi sredstvi – revizijo v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. I P 765/2008. Iz obrazložitve je razvidno, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Cp 3714/2010 z dne 2. 2. 2011 pritožbi tožnika in pooblaščenca tožnika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 765/2008 z dne 30. 4. 2010, zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 5.121.408,25 EUR s pp in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov. Tožnik je v prošnji za Bpp dne 16. 3. 2011 navedel, da želi vložiti zoper navedeno sodbo izredno pravno sredstvo - revizijo ter da smatra, da je bilo v zadevi kršeno materialno pravo in tudi določbe pravdnega postopka. Tožena stranka navaja, da tožnik navedb o kršitvi materialnega prava in določb pravdnega postopka ni specificiral, pač pa samo pavšalno zatrjuje obstoj takšnih kršitev. Organ za Bpp ocenjuje, da je sodba Višjega sodišča pravilna. Navaja, da je sodišče obrazložilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj je prvostopenjska zavrnilna sodba pravilna in zakaj so pritožbeni očitki neutemeljeni in ni ugotovilo upoštevnih procesnih kršitev kot tudi ne materialnopravnih kršitev, ki jih je tožnik izpostavil ter se je po mnenju tožene stranke opredelilo do vseh pritožbenih navedb in prepričljivo obrazložilo pravilnost prvostopenjske odločbe.

Tožena stranka zato zaključuje, da revizija tožnika v predmetnem pravdnem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno vlagati. Le malo verjetno je, da bi Vrhovno sodišče Republike Slovenije sledilo pavšalnim razlogom eventualne revizije in ji ugodilo. Glede na navedeno ni izpolnjen zakonski pogoj, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 96/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZBPP). Zato organ za Bpp finančnega položaja tožnika niti ni ugotavljal. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja nestrinjanje z navedeno odločbo. Zavrača neutemeljene in neresnične navedbe zaradi neizpodbojnih in listinsko dokazljivih dejstev, ki dokazujejo obstoj terjatve tožnika do stečajnega dolžnika in dokazujejo, da je bila tožena oseba do začetka stečaja družbe A. direktor imenovane družbe, torej je bila odgovorna za poplačilo upnikovih terjatev za opravljena pogodbena dela, katere je firma B. d.o.o., sedaj pravni naslednik tožnik, opravila za navedeno družbo. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča opr. št. I Kp 372/2004, po katerem je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja zloraba položaja ali pravic po 244. členu KZ v tem, da storilec ne opravi svoje dolžnosti, ki bi jih glede na predpise, splošne akte in odločitve organov upravljanja moral storiti. Med tako dolžnost direktorja nedvomno spada tudi odrejanje izplačil za dela, ki so jih opravili pogodbeniki. Navaja, da je nesporno z listino dokazano, da je bila višina terjatve upnika do dolžnika dokazana v sodnem postopku s polnomočno arbitražno ugotovitvijo, kar vseskozi pomeni, da terjatev ni zastarala ter da je tožnik oškodovan za velikansko premoženje in da je tožena oseba imela namen povzročiti drugemu veliko premoženjsko škodo. Tožnik sklepno navaja, da je vložitev zahteve za revizijo poslovanja dolžnika tista, ki bo ugotovila nepravilnosti v zvezi s poslovanjem dolžnika, namernega stečaja dolžnika in nezakonite prodaje pravne osebe dolžnika. Sodišču predlaga, da upravni spor reši v korist tožnika in mu zagotovi z Ustavo Republike Slovenije varstvo njegovih pravic.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tako kot pravilno navaja tožena stranka se pri presojanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upoštevajo določbe ZBPP, ki v 24. členu kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (vsebinski pogoj) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali za njegovo družino življenjskega pomena (finančni pogoj). Po 3. odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da je ta stranka zlorabila možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavni zadevi po mnenju tožene stranke tožnik nima izgleda da bi uspel z revizijo in v obrazložitev temu stališču komentira sodbo Višjega sodišča v obravnavani zadevi ter se strinja z razlogi, ki izhajajo iz sodbe, ki jih povzema in se nanje sklicuje. Po mnenju sodišča takšno stališče tožene stranke ni v skladu z definicijo očitno nerazumne zadeve v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP, saj iz obrazložitve ni razvidno v čem je to očitno nesorazmerje glede na dejansko stanje stvari, pa tudi ni razvidno oz. ni očitno, da stranka zlorablja možnost Bpp. Prav tako tožena stranka ne pojasni v čem je zahteva oz. pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. z načeli pravičnosti in morale, kar se predstavlja z definicijo očitno nerazumne zadeve v smislu navedenega odstavka. Ob takem stanju stvari sodišče ocenjuje, da je navedena določba 3. odstavka 24. člena ZBPP napačno uporabljena in da tožena stranka ni pojasnila, da je zadeva očitno nerazumna. Strinjanje tožene stranke s stališčem iz sodbe Višjega sodišča ne pojasnjuje, da je pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, saj ni navedena pravna praksa v podobnih primerih, zato po mnenju sodišča izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, ker je nepravilno uporabljeno materialno pravo, konkretno določba 3. odstavka 24. člena ZBPP.

Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, dalje ZUS-1) ter zadevo vrnilo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena, toženi stranki v ponoven postopek.