Jedro

Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, je razvidno, da je vročevalec sodno pisanje vrnil sodišču, ker je hišni predalčnik tožene stranke neuporaben. Dejstvo, da vročevalec po poteku 15-dnevnega roka, v katerem tožena stranka ni dvignila sodne pošiljke, le-te ni pustil v hišnem predalčniku in je pošiljko vrnil sodišču prve stopnje, pomeni kršitev določb ZPP o vročanju v zvezi z uveljavljeno 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Le v primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima. Po poteku zgoraj navedenega roka se namreč pisanje pusti v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v zneskih, kot jih je navedlo v I. točki izreka sodbe. Zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova sorazmernega dela regresa za leti dopust 2016, in sicer znesek 68,50 EUR bruto. Toženi stranki je naložilo, da obračuna denarno nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v višini 1.297,36 EUR bruto, od tega zneska plača davke in prispevke pristojnim zavodom ter tožeči stranki izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 171,35 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1. točki 338. člena ZPP v zvezi s 7. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in po 3. točki 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbo vlaga tako glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki, kot tudi glede izpolnjevanja ostalih pogojev zamudne sodbe. Tožena stranka v času, ko ji je bilo v predalčniku puščeno obvestilo o sodnem pisanju, v katerem je bilo navedeno, da ga lahko prevzame v roku 15 dni na pošti, tožbe v danem roku ni mogla prevzeti, ker je bila odsotna. Vendar kljub temu, pa bi ji moral vročevalec tožbo v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pustiti v nabiralniku, medtem ko je vročevalec pošiljko vrnil sodišču prve stopnje in se zato tožena stranka s tožbo ni mogla seznaniti. Tožena stranka je pritožbi priložila fotografije, iz katerih je razvidno, da poštni predalčnik ni bil neuporaben, kot to navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi. Prav tako na ovitku vrnjenega sodnega pisanja ni bilo zabeleženo, da bi bil predalčnik neuporaben. Zato je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Prav tako niso izpolnjeni pogoji četrtega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, če naslovnik predalčnika nima, ali je le-ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je potrebno naslovnika v obvestilu opozoriti. Tožena stranka ni prejela nobenega sodnega pisanja niti potrebnega opozorila, kar je razvidno tudi iz spisa, ki tega opozorila ne vsebuje. Glede na to, da toženi stranki tožba ni bila vročena, se z njo ni mogla seznaniti in na njo odgovoriti, zato ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in ji je bilo onemogočeno, da se pravočasno seznani s predmetnim postopkom. V primeru, da bi se tožena stranka lahko seznanila s tožbo, bi navedla dejstva in predlagala dokaze, iz katerih jasno izhaja, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožena stranka pritožbi prilaga letne izpiske prejemkov tožeče stranke iz naslova zaposlitve, izpiske obračunov regresa, REK-1 obrazcev o prijavi, izplačila regresa, in bančna potrdila o nakazilih regresa za leta 2012, 2013, 2014 in 2015. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in razveljavi zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Prilaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po prvem odstavku 318. člena ZPP lahko sodišče izda zamudno sodbo, če je izpolnjen pogoj, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženi stranki tožba vročena v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne, pa po poteku 15-dnevnega roka, od kar je bil naslovnik o vročitvi obveščen. Iz vročilnice izhaja, da vročevalec dne 14. 1. 2016 tožbe ni mogel osebno vročiti toženi stranki, zato je pustil v predalčniku obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je bila odsotna v času, ko ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, zato tudi ni mogla na pošti pošiljke dvigniti v roku.

6. Tožena stranka je tudi navedla, da pa bi se s pošiljko seznanila, ne glede na to, da je bila v času puščenega obvestila odsotna, če bi ji bila tožba vročena v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP, torej če bi jo vročevalec pustil v nabiralniku, ne pa da je pošiljko vrnil sodišču prve stopnje in se zato tožena stranka z njo ni mogla seznaniti. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (listovna št. 10), je razvidno, da je vročevalec sodno pisanje vrnil sodišču, ker je hišni predalčnik tožene stranke neuporaben. Dejstvo, da vročevalec po poteku 15-dnevnega roka, v katerem tožena stranka ni dvignila sodne pošiljke, le-te ni pustil v hišnem predalčniku in je pošiljko vrnil sodišču prve stopnje, pa pomeni kršitev določb ZPP o vročanju v zvezi z uveljavljeno 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Le v primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima. Po poteku zgoraj navedenega roka se namreč pisanje pusti v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem.

7. Dejstva in dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, in sicer fotografije poštnega predalčnika, iz katerega je razvidno, da poštni predalčnik ni neuporaben oziroma da ni neprimerne velikosti in da iz tega razloga poštar ne bi mogel pustiti pošiljke v poštnem nabiralniku, zbujajo dvom o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe s pozivom tožene stranke v odgovor.

8. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kar velja zlasti za prvi pogoj 318. člena ZPP, saj ni izkazano, da je bila vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena v skladu z določbami ZPP. V ponovljenem postopku je potrebno ponovno preveriti pravilnost vročitve tožbe v odgovor toženi stranki, po potrebi s poizvedbami pri pošti oziroma z zaslišanjem vročevalca ter nato ponovno odločiti o zadevi.

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).