Jedro

Za zakonito prenehanje delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu so relevantna le tista dejstva, ki so obstajala do dokončne odločitve delodajalca. Ker je tožnica postala delovni invalid v času 6-mesečnega odpovednega roka, po dokončni odločitvi delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ne sodi v kategorijo zaščitevnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, naj se kot nezakonita razveljavita sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.1.1996 tožene stranke ter sklep tožene stranke o zavrnitvi ugovora z dne 1.4.1996, kot tudi sklep odbora za pritožbe tožene stranke opr.št. Pd 2/97 z dne 9.6.1997 in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, jo razporediti v skladu z odločbo ZPIZ-a RS, OE Maribor št. 25-.....40 z dne 4.11.1996, ter ji izplačati neizplačane plače za obdobje od 11.5.1997 do 2.4.1999 v bruto znesku 1.441.919,83 SIT oz., v neto znesku 1.007.266,99 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 3. točke izreka, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov ter ji obračunati in izplačati neizplačane plače od 3.4.1999 dalje do plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, do plačila, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prepričana, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da zaščitna norma iz 1. odst. 36. d člena ZDR v primeru nastanka invalidnosti po dokončnosti odločbe, ni uporabljiva. Prepričana je, da dejansko stanje ni dovolj raziskano. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da po preučitvi celotne zadeve izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, dejansko stanje je popolno ugotovilo ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke in razlago odločitve sodišča prve stopnje, ki je ne ponavlja in k ustrezni obrazložitvi sodbe glede na pritožbene navedbe, dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da zaščitna norma iz 1. odst. 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v obravnavani zadevi, ni uporabljiva. Po omenjeni določbi delavec - invalid res spada med zaščitene kategorije delavcev in mu zato ne more prenehati delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu brez njegovega soglasja. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, mora delavec status delovnega invalida pridobiti pred dokončno odločitvijo delodajalca, s katerim mu je delovno razmerje prenehalo. Kot izhaja iz listinskih dokazov in kar med strankama ni sporno, je tožena stranka tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu dne 10.1.1996. Tožnica je zoper sklep ugovarjala, vendar je odbor za pritožbe tožene stranke s sklepom z dne 1.4.1996 njen ugovor zavrnil. Ta sklep je bil tožnici vročen dne 5.4.1996 in s tem dnem je postal sklep tožene stranke z dne 10.1.1996 dokončen. Šest mesečni odpovedni rok po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.1.1996, pa se je tožnici iztekel dne 11.5.1997. Res je tožnica predno ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, pridobila po odločbi ZPIZ-a z dne 4.11.1996 status invalida od 24.9.1996 dalje, vendar že v času, ko ji je tekel 6-mesečni odpovedni rok od izdaje dokončne odločitve delodajalca o trajno presežnem delavcu. Ker so za zakonitost prenehanja delovnega razmerja pravno relevantna le dejstva, ki so obstajala do izdaje dokončne odločitve delodajalca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da zaščitna norma iz 1. odst. 36. d člena ZDR, v obravnavanem primeru dejansko ni uporabljiva. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo 11.5.1997 in je zato njen tožbeni zahtevek, utemeljeno zavrnilo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.