Jedro

V posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka je bil tožnik upravičen do odpravnine glede na skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in njenem ustanovitelju, ne glede na to, da mu je pri ustanovitelju pred zaposlitvijo pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 1,158.213,00 SIT po 3. odstavku 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici nujnih operativnih razlogov s 26.6.1999, upoštevaje tudi tožnikovo delo pri podjetju E. v času od 7.4.1980 do 7.5.1991. Ugotovilo je, da je bilo navedeno podjetje dne 18.12.1990 ustanovitelj pravne prednice tožene stranke in njen večinski lastnik. Tožniku je pri tem podjetju prenehalo delovno razmerje dne 7.5.1991 zaradi začetka stečajnega postopka, z naslednjim dnem pa mu je bila zagotovljena zaposlitev pri toženi stranki ob sočasni dokapitalizaciji tožene stranke s sredstvi, ki jih je za tožnika izplačal zavod za zaposlovanje iz naslova kapitalizacije nadomestila za brezposelnost. Ker je šlo za zaposlitev v kapitalsko povezanih organizacijah, je sodišče na podlagi obvezne razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti št. 4/99 (Ur. l. RS, št. 98/99) ugotovilo, da je tudi tožnikovo delo pri podjetju E. z vidika odmere odpravnine potrebno upoštevati kot delo pri delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obvezna razlaga Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, SKPGd) o upoštevanju zaposlitve pri kapitalsko povezani družbi ne pride v poštev, saj se je s takšno razlago hotelo preprečiti le fiktivne kratkotrajne zaposlitve pri družbah, ki so bile ustanovljene zgolj z namenom, da se delodajalec ob reševanju trajno presežnih delavcev izogne plačilu odpravnin. V tožnikovem primeru pa je šlo za redno zaposlitev pri drugem delodajalcu, to je toženi stranki, pri kateri je bil tožnik zaposlen celih osem let. Poleg tega pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik iz naslova dela pri prejšnjem delodajalcu v letu 1991 že prejel odpravnino, ki jo je vložil kot kapitalski vložek v toženo stranko in potem s svojim vložkom še naprej razpolagal. Kolikor je bil tožnikov kapitalski vložek v letu 1991 prikazan drugače, je šlo za fiktivni posel, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je predlagal, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bila ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 1991 izvedena dokapitalizacija tožene stranke iz naslova nadomestila plače, ki bi šlo tožniku v primeru prehoda v odprto brezposelnost in prijave pri zavodu za zaposlovanje. Revizijske navedbe, da naj bi šlo za dokapitalizacijo iz naslova tožnikove odpravnine pri prejšnjem delodajalcu in za fiktivni pravni posel, pomenijo zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno.

Za odločitev v tem sporu so pravno pomembne ugotovitve nižjih sodišč, da je bil tožnik v času od 7.4.1980 do 7.5.1991 zaposlen pri podjetju E., da je bilo to podjetje ustanovitelj in večinski lastnik pravne prednice tožene stranke in da se je tožnik v skladu s ponudbo zaposlitve takoj po začetku stečaja nad tem podjetjem z 8.5.1991 zaposlil pri toženi stranki, pri kateri mu je v letu 1999 prenehalo delovno razmerje v posledici nujnih operativnih razlogov. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

V skladu s 3. odstavkom 36.f člena ZDR (1990) mora organizacija oziroma delodajalec delavcu, ki je zaposlen najmanj dve leti in mu preneha delovno razmerje v posledici nujnih operativnih razlogov, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Na podlagi 2. odstavka 42. člena SKPGd se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem.

Na podlagi gornjih določb, ki jih je uporabiti tudi za razlago preteklih zaposlitev, sta nižji sodišči utemeljeno naložili toženi stranki plačilo odpravnine tudi glede na delo oziroma delovno dobo tožnika pri podjetju E., ki je bilo ustanovitelj in večinski lastnih tožene stranke oziroma njene pravne prednice. Ker se je ob začetku stečaja nad tem podjetjem glede na ponudbo zaposlitve tožnik pri toženi stranki zaposlil brez prekinitve delovne dobe, sta se sodišči brez potrebe sklicevali na obvezno razlago SKPGd št. 4/99 o upoštevanju delovne dobe pri drugem delodajalcu v primeru dalj časa trajajočih prekinitev zaposlitve, saj upoštevanje delovne dobe v kapitalsko z večinskim deležem povezanih delodajalcih za ta primer (brez časovne prekinitve) neposredno izhaja že iz besedila 2. odstavka 42. člena SKPGd.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije svoje stroške, ki so mu z odgovorom nastali.