Jedro

Tožena stranka je bila izvršni funkcionar tožeče stranke, kot takšna odredbodajalec in odgovorna za zakonito delovanje. S tem, ko je dopuščala očitno napačno interpretacijo pogodbenega določila o svoji plači in s tem izplačevanje plače v znesku, za katerega v pogodbi o zaposlitvi ni bilo podlage, je povzročila premik premoženja oziroma sredstev v smislu svojega okoriščenja na račun prikrajšanja tožeče stranke. Takšno pravno situacijo obravnava 210. člen ZOR, ki ureja institut neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova preveč prejete plače znesek 12.371,53 EUR in iz naslova preveč prejete odpravnine znesek 2.073,97 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče toženi stranki (generalnemu sekretarju) naložilo vračilo v obdobju od 31. 1. 1999 do 31. 12. 2001 previsoko izplačanih plač. V skladu s prvim odstavkom 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki nima datuma (priloga B4), je pripadala toženi stranki plača v višini do treh povprečnih plač zaposlenih delavcev v preteklem mesecu v R., na podlagi prvega odstavka 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 1999 pa osnovna plača v višini treh povprečnih plač zaposlenih delavcev v strokovni službi R. v tekočem mesecu. Sodišče je presodilo, da je potrebno nejasni določbi 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi interpretirati tako, da se v povprečje plač ne všteva tudi plača tožene stranke in njenih namestnic D. H. in N. P.. Ti so imeli kot "vodstveni kader v R." poseben status po funkciji, nalogah in specifični ureditvi plač, ki je bil drugačen od drugih strokovnih, administrativnih in tehničnih delavcev. Poleg tega razmerje 1:3 kaže na odnos plače tožene stranke do plač drugih zaposlenih, o katerem ni mogoče govoriti, če vštejemo v povprečje plač tudi plačo tožene stranke. Ta je bila kot izvršni funkcionar R. odredbodajalec in odgovorna za zakonito delovanje, tudi kar zadeva plačno politiko v strokovni službi. S tem, ko je dovolila napačno interpretacijo citiranega 4. člena (upoštevanje plač navedenih treh delavcev pri izračunu povprečja), je neupravičeno pridobila denarna sredstva iz naslova previsoko obračunanih plač. Zahtevek za vrnitev celotne izplačane odpravnine je s sklicevanjem na določilo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) sodišče zavrnilo. Ker je zaradi zgoraj navedenih razlogov osnovo za odmero odpravnine predstavljala previsoko obračunana plača tožene stranke, je slednji naložilo le vračilo na tej podlagi previsoko izplačanega dela odpravnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v odpravnini (2.073,97 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizije glede odločitve o plačilu razlike v odpravnini ni dopustilo. V zvezi s spremembo izpodbijane odločbe je obrazložilo, da je bila tožena stranka v času, ko ji je bila izplačana odpravnina, že razrešena s funkcije generalnega sekretarja in ji je prenehalo delovno razmerje. S tem so odpadli razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede vračila razlike plače (in ki veljajo tudi za plačo, ki predstavlja osnovo za odmero odpravnine).

3. Tožena stranka vlaga revizijo zoper tisti del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je odločeno o vračilu previsoko prejetega zneska plače, ter uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za ugotovitev, da se za izračun plače tožene stranke ne upoštevajo plače vseh zaposlenih v strokovni službi. Glede tega dela odločitve, ki je še sporen, se tudi ni opredelilo do očitkov, ki so bili uveljavljani v pritožbi (v obrazložitvi se sodišče sklicuje le na pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 1999, medtem ko se odločitev razteza tudi na čas pred tem datumom, ko je plačo urejala druga pogodba; določilo pogodbe z dne 1. 7. 1999 o plači je jasno in nedvoumno, morebitne nejasne določbe pogodbe pa je potrebno razlagati v korist toženi stranki; tudi D. H., N. P. in tožena stranka so bili zaposleni v strokovni službi, kar izhaja iz Statuta R.; na podlagi podatkov izvedeniškega mnenja bi sodišče lahko preverilo, da izplačila toženi stranki niso presegla trikratnega povprečja izplačil vseh zaposlenih v strokovni službi oziroma pogodbeno določene višine plače sploh niso dosegla). S tem, ko je sodišče plače D. H., N. P. in tožene stranke izločilo iz osnove za izračun povprečja plač, je zmotno uporabilo materialno pravo in zakonske določbe glede razlage pogodbenih določil. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s stališčem v zadevi Pdp 476/2006, po katerem je bilo za presojo odločilno, da v 4. členu individualne pogodbe D. H. (ki je identičen členu v pogodbi tožene stranke) ni izrecno določeno, da so pri izračunu povprečja izvzete plače delavcev z individualnimi pogodbami. Iz sodb nižjih sodišč ni jasno razvidno, ali odločitev temelji na določilu 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) ali 121. (verjetno mišljeno 191.) člena OZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni navedlo razlogov, zakaj kot podlago za izračun plače tožene stranke ni upoštevalo povprečja plač vseh zaposlenih v strokovni službi (potrditvah tožene stranke bi bilo potrebno v to povprečje všteti tudi njeno plačo in plačo D. H. in N. P., ki sta imeli prav tako sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi). Glede na vsebino očitka revizija uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, kadar zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšen preizkus v obravnavani zadevi mogoč. Drugostopenjska presoja, da pri ugotavljanju povprečja osnovnih plač delavcev strokovne službe ni mogoče upoštevati plač tožene stranke in njenih namestnic, ni zgolj pavšalna. Utemeljena je zlasti v razlogovanju, da je bila plača teh treh delavcev opredeljena kot mnogokratnik povprečne plače zaposlenih v strokovni službi, v to povprečje pa plač navedenih treh delavcev, ki se šele izračunavajo, ni mogoče upoštevati. Poleg tega je sodišče druge stopnje na 6. strani odločbe izrecno navedlo, da se "strinja z utemeljitvijo odločitve obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki vrne preveč izplačano razliko v plači in se na to utemeljitev sklicuje". S tem je v vsebino svoje odločitve v celoti povzelo tudi razloge prvostopenjske sodbe, ki neupoštevanje plač tožene stranke in njenih namestnic utemeljujejo tako z vidika matematične logike kot tudi z ugotovitvijo, da navedenih treh delavcev, ki so imeli sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, tudi sicer zaradi njihovega specifičnega statusa (generalni sekretar, namestnici generalnega sekretarja), pooblastil in odgovornosti ni mogoče upoštevati pri povprečju plač zaposlenih v strokovni službi.

8. Neutemeljen je očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb in je zato bistveno kršilo določbe postopka. Drugostopenjsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločbe dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitev tega določila lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi pritožbeni preizkus izveden v mejah prvega odstavka 360. člena ZPP.

9. Zmotno je revizijsko zatrjevanje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da se obrazložitev (sodišča prve stopnje) sklicuje le na pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 1999, medtem ko se odločitev razteza tudi na čas pred tem datumom, ko je plačo urejala druga pogodba. Izpodbijana sodba ugotavlja, da interpretacija določila prvega odstavka 4. člena individualne pogodbe z dne 1. 7. 1999 velja tudi za prvi odstavek 4. člena pogodbe o zaposlitvi - B4 (t. j. predhodno veljavne pogodbe) za čas od 1. 1. 1999 do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi dne 1. 7. 1999. Takšna ugotovitev izpodbijane sodbe je povsem utemeljena v razlogih prvostopenjske sodbe. Iz teh namreč izhaja, da je sodišče stališče, da se v pogodbeno določeno povprečje osnovnih plač ne upošteva plač tožene stranke, D. H. in N. P., zavzelo za celotno obdobje, za katero je toženi stranki naloženo vračilo preveč izplačanih plač, torej tudi za obdobje do 1. 7. 1999, v katerem je plačo tožene stranke urejala pogodba o zaposlitvi v prilogi B4. 10. Revizija neutemeljeno očita, da v pritožbenem postopku ni bilo odgovorjeno, zakaj tožene stranke, D. H. in N. P. v obravnavani zadevi ni mogoče šteti za delavce strokovne službe R.. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (izpodbijana odločba str. 4), da je pravilno presodilo in utemeljilo razloge, zaradi katerih v izračun plače tožene stranke ni pravilno upoštevati plač po individualnih pogodbah o zaposlitvi (str. 5) in da se strinja z utemeljitvijo odločitve obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki vrne preveč izplačano razliko v plači in se na to utemeljitev sklicuje (str. 6). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno, da je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo in povzelo tako dejanske kot pravne razloge prvostopenjskega sodišča. 11. Zmotno je tudi revizijsko zatrjevanje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov glede pripomb o "tehniki izračunavanja". Kot izhaja iz revizijskih navedb, je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, naj s pomočjo podatkov izvedeniškega mnenja preveri, da tožena stranka iz naslova plač ni prejela ničesar preveč oziroma bi bila glede na pogodbeno določilo upravičena celo do višjih zneskov. Pritožbeno sodišče je zavzelo jasno stališče, da se v povprečje osnovnih plač iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi ne upošteva plač delavcev na individualnih pogodbah in ugotovilo, da je izvedenec ob upoštevanju tako opredeljenega povprečja izračunal, da je tožena stranka prejela iz naslova plače skupno 12.371,53 EUR preveč. Iz navedenega je razvidno, da ima sodba sodišča druge stopnje ustrezne razloge tudi glede "tehnike izračunavanja".

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizijsko sodišče soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je iz definicije plače v individualni pogodbi o zaposlitvi razvidno, da plače tožene stranke in njenih namestnic ni mogoče vključiti v izračun povprečja plač zaposlenih (v strokovni službi). S tem bi namreč povsem zanemarili vlogo mnogokratnika pri izračunavanju plače, ki je v ohranitvi razmerja med plačami delavcev z individualno pogodbo in ostalimi zaposlenimi. Če bi bile plače navedenih treh delavcev vključene v izračun povprečja, bi s tem ustvarili nesprejemljivo situacijo, ko bi bil izračun plače delavcev z individualno pogodbo odvisen od višine njihove lastne plače. Ugotavljanje povprečja plač na način, kot ga predlaga tožena stranka, je tudi sicer nelogično. Iz sodbe sodišča prve stopnje (na katere razloge se sklicuje izpodbijana sodba) izhaja, da obsega plača tožene stranke 74,8 točk, plača njenih namestnic pa 62,34 točk. Če naj se pri izračunu plače tožene stranke v povprečje osnovnih plač vštejeta tudi plači njenih namestnic, to obenem pomeni, da se npr. pri izračunu plače N. P. v povprečje osnovnih plač vštevata tudi plača tožene stranke in D. H.. Ob upoštevanju navedenih vrednosti plač, izraženih s številom točk, bi bilo povprečje osnovnih plač, ki bi predstavljalo podlago za npr. izračun plače namestnice generalnega sekretarja N. P. (v povprečje bi se vštele točke tožene stranke in D. H.), večje od povprečja osnovnih plač, ki bi predstavljalo podlago za izračun plače njej nadrejenega generalnega sekretarja (v povprečje bi se vštele točke D. H. in N. P.).

14. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče za celotno vtoževano obdobje, v katerem sta veljali tako prva kot druga pogodba o zaposlitvi, kot osnovo za izračun plače tožene stranke upoštevalo povprečje plač zaposlenih delavcev v strokovni službi R. (v katerega ni vštelo plač tožene stranke, D. H. in N. P.). Po oceni revizijskega sodišča je takšna presoja edino pravilna, saj zagotavlja že zgoraj omenjeno vlogo mnogokratnika pri izračunu plače tožene stranke. Definiciji plače v pogodbah o zaposlitvi tožene stranke sicer nista povsem enaki. Osnovo za njen izračun predstavlja v prvi pogodbi povprečje plač zaposlenih delavcev v preteklem mesecu v R., v pogodbi z dne 1. 7. 1999 pa povprečje plač zaposlenih delavcev v strokovni službi R. v tekočem mesecu. Revizija ne uveljavlja, da bi bila pojma "zaposleni delavci v R." in "zaposleni delavci v strokovni službi R." vsebinsko različna in da bi to vplivalo na drugačno (za toženo stranko ugodnejšo) odločitev o stvari, niti ne uveljavlja takšnega očitka v zvezi z različno opredelitvijo obdobja, na katerega se nanaša povprečje (pretekli / tekoči mesec).

15. V 211. členu ZOR (glede na obdobje, v katerem so bila opravljena previsoka izplačila, je potrebno za presojo utemeljenosti zahtevka uporabiti določila tega zakona in ne OZ) je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano tudi Vrhovno sodišče) ne daje podlage za uporabo citiranega določila. V postopku namreč ni bilo dokazano, da je tožeča stranka v obdobju od 31. 1. 1999 do 31. 12. 2001 izplačala toženi stranki skupno 12.371,53 EUR in obenem vedela, da izplačuje nekaj, kar sploh ni dolžna. Tožena stranka je bila izvršni funkcionar tožeče stranke, kot takšna odredbodajalec in odgovorna za zakonito delovanje. S tem, ko je dopuščala očitno napačno interpretacijo pogodbenega določila o svoji plači in s tem izplačevanje plače v znesku, za katerega v pogodbi o zaposlitvi ni bilo podlage, je povzročila premik premoženja oziroma sredstev (12.371,53 EUR) v smislu svojega okoriščenja na račun prikrajšanja tožeče stranke. Takšno pravno situacijo obravnava 210. člen ZOR, ki ureja institut neupravičene pridobitve in v prvem odstavku določa, da mora sredstvo, ki je na kakršenkoli način prešlo med premoženje neke osebe, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu (v obravnavani zadevi v določilu individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ureja plačo tožene stranke) ali zakonu, pridobitelj vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Kljub temu, da drugostopenjsko sodišče ni izrecno navedlo pravne podlage, na katero je oprlo svojo odločitev, iz razlogov ugodilne sodbe očitno izhaja, da je uporabilo prav institut neupravičene pridobitve, ter glede na vse obrazloženo tožbenemu zahtevku za vrnitev zneskov previsoko izplačane plače utemeljeno ugodilo.

16. Revizijsko sklicevanje na stališče, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v sporu med tožečo stranko in D. H. (Pdp 476/2006), ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Vrhovno sodišče pri odločanju ni vezano na sodno prakso sodišča druge stopnje. Predmet revizijskega preizkusa je le konkretno izpodbijana sodba sodišča druge stopnje.

17. Ker ob upoštevanju navedenega v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.