Jedro

V obdobju, ko je bil tožnik direktor tožene stranke, se je neizrabljeni letni dopust tožnika samodejno prenašal iz leta v leto, čeprav bi moral tožnik letni dopust predhodnega leta, na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR, izrabiti najkasneje do 30. junija v tekočem letu. Tožena stranka (oziroma njen nadzorni svet) tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Tožnik je bil tisti, ki je kot direktor odločal o dopustu drugih delavcev in ki je bil po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da je omogočil izrabo letnega dopusta sebi in drugim. Če tega ni storil, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel izrabiti letnega dopusta.

Delavec in delodajalec lahko ob prenehanju delovnega razmerja skleneta dogovor o plačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta (166. člen ZDR) le v primeru, če delavec dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožnik neupravičeno terja navedeni znesek na podlagi Direktive o delovnem času (Direktiva 2003/88/ES), ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ne pomeni, da delavcu v vsakem primeru pripada nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tem primeru velja, da je denarno nadomestilo odvisno od objektivne nezmožnosti neizrabe dopusta.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi v višini 4.457,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila (točka I izreka) in nagrado v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila (točka II izreka), oboje v roku 15 dni pod izvršbo. Po nasprotni tožbi je tožniku (toženec po nasprotni tožbi) naložilo, da je dolžan toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) vrniti 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.255,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod pritožbo (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je pritožila zoper točko III izreka sodbe in s tem tudi deloma glede stroškov postopka v okviru točke IV izreka sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi) zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo in preko zahtevka, ki ga je v okviru nasprotne tožbe vložila tožena stranka. Uveljavljanje neveljavnosti določenega posla je možno le v okviru ustreznega tožbenega predloga, ki pa ga tožena stranka ni podala. Postaviti bi morala ustrezen zahtevek, s katerim bi uveljavljala neveljavnost sklepa nadzornega sveta (NS) ali dogovora o izplačilu nadomestila za neizrabljen dopust zaradi zmote članov NS, postavila pa je le denarni zahtevek. Opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bili člani NS tožene stranke v zmoti. Zaradi navedenega je treba upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (prvi odstavek 45. člena, drugi odstavek 46. člena in prvi odstavek 49. člena OZ), ki za nanašajo na napake volje in ki nujno predpostavljajo zahtevek za razveljavitev pravnega posla. Posebej nasprotje zaključku sodišča prve stopnje, da je posledica zmote članov nadzornega sveta ničnost pogodbe oziroma veljavnost dogovora o izplačilu nadomestila, saj za takšen zaključek v OZ ni opore. Posledica zmote volje je le izpodbojnost pogodbe, ne pa ničnost. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, sodbi pa je tudi mogoče očitati absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Prav tako je podana kršitev drugega odstavka 2. člena ZPP, pri čemer ne gre le za relativno bistveno kršitev določb postopka, pač pa bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot nesklepčno. Tožnik je na to opozarjal ves čas postopka, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ne bi smelo odločati glede veljavnosti sklepov NS, saj lahko o njihovi veljavnostih odloča le skupščina družbe. Zato je zmotno uporabilo tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in preseglo mejo svojih pristojnosti glede na ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 4. člena Ustave RS.

Sodišče je tudi zmotno razlagalo odločbo Vrhovnega sodišče opr. št. VIII Ips 107/2011 ter 166. člen ZDR, ki se nanaša na drugačno situacijo in za obravnavano zadevo sploh ne pride v poštev. Dne 26. 2. 2010 je potekala 8. redna seja NS tožene stranke, na kateri so člani nadzornega sveta določili nagrado, ki pripada tožniku ob upokojitvi ter nadomestilo oziroma odškodnino za neizrabljen letni dopust. Skladno z 283. členom ZGD-1, ki se nanaša na zastopanje družbe proti članom uprave, predsednik NS zastopa družbo proti članom uprave. Zadoščal bi torej že sklep predsednika NS o izplačilu nadomestila, v konkretni zadevi pa je sklep sprejel NS, torej je tožena stranka več kot zadostila zahtevam iz ZGD-1. Sklepa nadzornega sveta ni mogoče opredeliti kot sporazuma ali dogovora oziroma kot pogodbo. Ker dogovor ni bil sklenjen, tudi ni upošteven 166. člena ZDR. Zato je ta vprašanje treba rešiti v okviru drugih določb OZ (prvi odstavek 207. člena OZ) ter določb o veljavnosti enostranskih pravnih poslov, če bi tožena stranka sploh zadostila trditveni in dokazni podlagi, pa ji ni. Tožena stranka ni preklicala obljube ali uveljavljala zmote v nagibu oziroma kakršnekoli opravičljive zmote. Zato je stališče sodišče prve stopnje, da je bil med strankama sklenjen sporazum o nadomestilu za neizrabljen dopust, napačno, uporaba in sklicevanje na 166. člen ZDR pa pravno zmotno. Tudi če bi bil tak sporazum sklenjen, bi bil pravno veljaven. Dogovor o nadomestilu in izplačilu bi bil skladen tudi z Direktivo o delovnem času, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta sicer ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, je pa to možno in dopustno dogovorno, v primeru prenehanja delovnega razmerja. Isti pravni okvir glede možnosti in dopustnosti določa 12. člen Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki sta podlaga 166. členu ZDR. Ta določa pravico do minimalnega letnega dopusta kot pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Opozarja, da je bil tožnik poslovodna oseba, pri kateri 72. člena ZDR izrecno dopušča drugačno ureditev pravic in obveznosti tudi glede delovnega časa in počitkov, ter prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Graja stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila veljavnost sporazuma pogojena še z objektivno nezmožnostjo izrabe dopusta. Takega pogoja 166. člen ZDR ne vsebuje. Ni bil zakonodajalčev namen, da delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja onemogoči prejem nadomestila za neizrabljen dopusti, kot tudi izrabo dopusta, saj ta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni več možna. Spregledana je tudi obligacijska stran zadeve, saj pravna podlaga, to je enostranska zaveza, ni bila razveljavljena in odpravljena, kar je predpogoj za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov. Pritožnik ni bil obogaten na škodo tožene stranke, jasno pa je, da tožena stranka glede na 191. člen OZ do zahtevanega zneska ni upravičena in ga od pritožnika ne more terjati. Nihče od zaslišanih članov NS, ki je bil prisoten na seji in je glasoval za sprejem sklepa ni niti implicitno nakazal, da bi bil pri odločanju zaveden. Iz zapisnika seje NS z dne 10. 10. 2009 izhaja obstoj objektivne nezmožnosti izrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., ki je na naroku 24. 5. 2013 dodatno pojasnil vsebino in razloge za sprejem omenjenega sklepa ter da so se s tožnikom dogovorili, da se ne bo upokojil na želeni datum. Priča A. A. je tudi izpovedal, da tožnik nikakor ne bi mogel na dopust do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je s tem v zvezi opustilo celovito in popolno presojo izvedenih dokazov, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. členu ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožnik je življenjsko in prepričljivo izpovedal, da mu nadzorni svet res ni prepovedal izrabe letnega dopusta, kar bi bilo smešno, a je od njega zahteval izvedbo nalog, ki pa mu izrabe letnega dopusta niso omogočale. Prav tako pa tudi datum upokojitve 1. 6. niti pravno niti praktično ne omogoča izrabe letnega dopusta. Z nadomestilom se tožnik ni okoristil, nasprotno, njegova pokojnina je bila nižja, kot pa bi bila plača, če bi po 1. 6. 2010 vztrajal v delovnem razmerju in koristil dopust, kar je bilo spregledano, tožena stranka pa je bila neupravičeno obogatena.

Tožena stranka se je pritožila zoper točko II in IV izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu stroškovno zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pogodbo o zaposlitvi med strankama z dne 19. 2. 1997, z aneksom z dne 28. 11. 1997, ter na ostale listine in izpovedbe zaslišanih prič. Kot bistveno je upoštevalo določbo 5. točke VII. člena pogodbe o zaposlitvi, ki ureja odpravnino ob upokojitvi. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni izplačevala variabilnega dela plače iz drugega odstavka VI. člena pogodbe o zaposlitvi, za katero je bil pristojen nadzorni svet, vendar tožnik nagrade ne temelji na tej določbi, ampak se nanjo sklicuje le v prid utemeljenosti zahtevka za plačilo nagrade. Meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj proučilo razlogov za spremembo stvarne prisojnosti sodišča. Tožnik je v drugem odstavku točke IV prvega pripravljalnega spisa z dne 3. 2. 2012 prvič navajal, da je podlaga za sprejem sklepov o nagradi drugi odstavek VI. člena pogodbe z dne 19. 2. 1997 in da v navedenem primeru ne gre za darilo, ter da naj tožena stranka, če trdi drugače, predloži dokazilo o izplačilu variabilnega dela plače. Vsebinsko je tožnik spremenil kompetenčno dejansko stanje, ki je utemeljevalo stvarno pristojnost sodišča splošne pristojnosti in zaradi katerega je sodišče prve stopnje, ki je do takrat vodilo postopek, presojalo svojo stvarno pristojnost. Sodišče je pri odločanju o stvari pristojnosti vezano na trditve pravdnih strank. Ko je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da je ugovor upravičen in se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno, je izpostavilo, da je tožeča stranka navedla trditveno podlago, zaradi katere okrožno sodišče ni stvarno pristojno. Zoper navedeni sklep se tožnik ni pritožil. To je pomembno, saj je s tem pristal na delovnopravno naravo spora in drugačno kompetenčno dejansko podlago. Če so trditve o nagradi kot delu plače zgolj podkrepitev trditev temelječih na drugi materialni podlagi, bi moralo sodišče ravnati po 24. členu ZPP, saj ni šlo za delovnopravni spor in je bila odločitev sodišča splošne pristojnosti očitno napačna. Posplošeno in nekonkretizirano drži, da materialna podlaga ne opredeljuje predmeta spora, vendar pa se v določenih primerih na različne pravne podlage vežejo različni odločilni sklopi dejstev oziroma različna kompetenčna dejanska stanja. Sklop dejstev, s katerimi se utemeljuje zahtevek iz naslova nagrade, pri čemer ni jasno kateri predpis je podlaga, ker v obrazložitvi ni naveden (iz splošnih pravnih pravil pa gre sklepati, da bi to lahko bil OZ), je bistveno drugačen od sklopa dejstev, ki utemeljujejo zahtevke iz naslova variabilnega dela plače (pri čemer je jasno, da gre za specialni predpis, ki ureja delovno pravo, torej ZDR). Kompetenčno dejansko stanje je v obeh primerih različno, s tem pa je različen tudi predmet spora. Iz trditvene podlage izhaja, da tožeča stranka zahteva, da sodišče odloči o nagradi kot delu plače. Podlaga je torej pogodba o zaposlitvi in njene določbe kot avtonomno dogovorjeno pogodbeno pravo. Ob takšnem okviru odločanja pa je bilo sodišče pristojno za odločanje, ali je bila tožeča stranka upravičena do plačila nagrade kot dela plače ali ne, ne pa ali gre za izplačilo nagrade na kakšni drugi (civilnopravni) podlagi. V primeru druge podlage bi namreč bilo stvarno prisojno sodišče splošne pristojnosti. V konkretnem primeru toženi stranki ni bila omogočena učinkovita obramba, saj je tožnik v tožbi zatrjeval eno, potem pa je v pripravljalni vlogi dejansko spremenil trditveno podlago. Zaradi tega je sodišče s spremembo pristojnosti pravilno odreagiralo, razpravljujoče sodišče pa se je vrnilo na prvotno podlago. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago strank, je v konkretnem primeru treba presojati izplačilo izključno v okviru presoje zatrjevanega izplačila, kot variabilnega dela plače. Ker je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je pogodba o zaposlitvi relevantna samo v okviru izplačila odpravnine ob upokojitvi, kar gre za a contrario razumeti, da za odločitev o nagradi ni relevantna, to pomeni, da sodišče prve stopnje za odločanje ni bilo pristojno, ker ni šlo za delovnopravno zadevo. Sodišče ni navedlo materialnopravne podlage za izplačilo nagrade, saj sklep o izplačilu sam po sebi ni podlaga, ampak je dokaz. Ker se je tožena stranka v času postopka osredotočila na okoliščine ugotavljanja pravilnosti izplačila nagrade v okviru materialnopravnega okvirja, ki ga je začrtala odločitev o stvarni nepristojnosti Okrožnega sodišča v Novi Gorici, predstavlja odločitev sodišča prve stopnje sodbo presenečanja. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali sta zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlajta pritožbi niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika: Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno utemeljilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče preizkusiti. Ker je bila tožba sklepčna, ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Kot je podrobneje obrazloženo tudi v nadaljevanju, je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) pravilno uveljavlja (le) dajatveni oziroma denarni zahtevek, ne pa tudi ugotovitvenega oziroma oblikovalnega v zvezi s spornim sklepom nadzornega sveta tožene stranke o izplačilu odškodnine tožniku zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 15.000,00 EUR. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi večkrat opozarjal, da dajatveni tožbeni zahtevek ni dopusten, pa sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Nestrinjanje sodišča s pravnimi stališči ene izmed strank, ki jih le-ta sicer ustrezno poda med sojenjem, še ne pomeni, da zaradi tega stranka ni mogla varovati svojih pravic ali da bi bilo ravnanje sodišča nezakonito.

Tožnik je na podlagi nasprotne tožbe dolžan toženi stranki vrniti znesek 15.000,00 EUR, ki ga je prejel iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust, glede katerega je priča B. B. izpovedala, da je z njenim prevzemom (dela) v letu 2010 znašal 800 ur, pri čemer je priča pojasnila, da je možno, da je ta dopust segal od leta 1991 dalje. V celotnem obravnavanem obdobju je bil tožnik direktor tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odškodnina določena s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 26. 2. 2010, na podlagi tožnikove predstavitve, da ni mogel izrabiti vsega letnega dopusta, ker naj bi njegova funkcija terjala praktično stalno prisotnost na delu. Na podlagi obračuna z dne 25. 2. 2010, ki je služil kot osnova za obračun in izplačilo, je imel tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje 1207 ur neizrabljenega letnega dopusta do leta 2009 in 296 ur neizrabljenega dopusta v letu 2010. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se je število neizrabljenega letnega dopusta samodejno prenašalo iz leta v leto, čeprav bi moral tožnik letni dopust predhodnega leta, na podlagi drugega odstavka 163. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), izrabiti najkasneje do 30. junija v tekočem letu. Po oceni izvedenih dokazov je štelo za dokazano, da tožena stranka (oziroma njen nadzorni svet) tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Tožnik je bil tisti, ki je kot direktor odločal o dopustu drugih delavcev in ki je bil po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da je omogočil izrabo letnega dopusta sebi in drugim. Če tega ni storil, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel izrabiti letnega dopusta. Tudi pri odškodnini zaradi neizrabe letnega dopusta je treba izhajati iz splošnih pravil civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek). Delavec mora zatrjevati in dokazati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo, delodajalec pa, da ni podana krivda, ki je v skladu s 135. členom OZ podana, kadar delodajalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Na podlagi izpovedi članov nadzornega sveta tožene stranke in direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta ničen, saj priznanje odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta nasprotuje prisilnim predpisom, ker tožena stranka tožniku ni s protipravnim ravnanjem onemogočala izrabe dopusta. Pri tem niti ni odločilno, kako naj bi tožnik na seji nadzornega sveta utemeljeval izplačilo, oziroma da naj bi nadzornike prepričal v utemeljenost izplačila, temveč je odločilna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da dopusta ni mogel izrabiti iz razlogov na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato tožniku pravilno in zakonito naložilo, da je zaradi posledic ničnosti dolžan toženi stranki povrniti izplačani znesek odškodnine v višini 15.000,00 EUR, ob (sicer smiselni) uporabi prvega odstavka 87. člena OZ, v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

Niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da sklep o izplačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta ni bil razveljavljen v skladu z določbami OZ, ki se nanašajo na napake volje. To za ugotovitev ničnosti sklepa ni bistveno, saj je bil sklep sprejet v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo izrabo dopusta delavca v delovnem razmerju. Poleg tega tudi ne gre za dvostranski pravni posel, da bi bile upoštevne napake volje ene izmed pogodbenih strank, temveč gre za enostranski sklep, ki ga je sprejel sicer pristojni organ, ki odloča o prejemkih tožnika iz delovnega razmerja. Tožena stranka torej ni bila dolžna v sodnem postopku uveljavljati izpodbojnosti svojega lastnega sklepa. To bi sicer lahko kadarkoli storil nadzorni svet tožene stranke, vendar bi kljub temu sodišče presojalo, ali je bila odškodnina izplačana v nasprotju z določbami ZDR.

Delavec in delodajalec lahko ob prenehanju delovnega razmerja skleneta dogovor o plačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta (166. člen ZDR) le v primeru, če delavec dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov (tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011). Zato je povsem zgrešeno sklicevanje tožnika na Direktivo o delovnem času oziroma Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299/9, 18. 11. 2003), ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta sicer ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba namreč ne pomeni, da delavcu po Uredbi v vsakem primeru pripada nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja, temveč tudi v tem primeru velja, da je denarno nadomestilo odvisno od objektivne nezmožnosti neizrabe dopusta. Tudi sklicevanje na 12. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 132 o plačanem letnem dopustu (Uradni list SFRJ, MP, št. 52/73, in Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92) je neutemeljeno, saj citirani 12. člen govori o ničnosti vsakega sporazuma o odrekanju pravice do minimalnega plačanega letnega dopusta, predpisanega v 3. točki 3. člena, ali odstop od takšnega dopusta za denarno nadomestilo. Tožnik se namreč ni odpovedal dopustu, temveč ga ni izkoristil iz razlogov na njegovi strani. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bil tak sklep sprejet zaradi objektivne nezmožnosti izrabe dopusta, kar naj bi izhajalo iz izpovedi predsednika nadzornega sveta A. A.. Njegova izpoved ni odločilna, saj je bil sklep sprejet leta 26. 2. 2010, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo 1. 6. 2010, torej bi lahko tožnik do tedaj izrabil dopust. Dejstvo, da se tožnik ni upokojil že 1. 1. 2010, kot naj bi prvotno načrtoval, temveč da je z delom nadaljeval, ni ovira, da v času do upokojitve ne bi izrabil letnega dopusta kljub opravljanju poslovodne funkcije pri toženi stranki. Zato tudi ni bistveno, ali je sklep o izplačilu odškodnine sprejel celotni nadzorni svet, ali pa le njegov predsednik, v smislu določbe 283. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006, s spremembami; ZGD-1).

K pritožbi tožene stranke: Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo mogoče preizkusiti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo razloge, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo nagrade ob upokojitvi v višini 40.000,00 EUR, zato je mogoče sodbo preizkusiti. Pritožbeni očitek dejansko pomeni nestrinjanje pritožbe z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar pa ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka. Neutemeljeno je tudi nestrinjanje tožene stranke s stvarno pristojnostjo sodišča prve stopnje v smislu 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O tožbenem zahtevku je odločalo stvarno pristojno delovno sodišče, saj gre za spor iz točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), saj se spor nanaša na pravico iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Zato se je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom opr. št. I P 332/2010 z dne 25. 4. 2012 pravilno izreklo za stvarno nepristojno, Delovno sodišče v Kopru, zunanji oddelek v Novi Gorici, pa utemeljeno ni sprožilo spora o pristojnosti v smislu 24. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nadzorni svet dne 26. 2. 2010 sprejel sklep, da se tožniku ob upokojitvi izplača nagrada v višini 40.000,00 EUR (priloga A8). Nadzorni svet tožene stranke je pristojen organ za odločanje o pravicah direktorja iz delovnega razmerja, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 1997 s kasnejšimi aneksi. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki ima v družbeni pogodbi (priloga B53) določeno, da ima družba nadzorni svet. Zato se po določbi 514. člena ZGD-1 za nadzorni svet smiselno uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi, če družbena pogodba ne določa drugače. Po določbi prvega odstavka 270. člena ZGD-1 je nadzorni svet prisojen za odločanje o celotnih prejemkih posameznega člana uprave (plača in povračilo stroškov, bonitete, nagrada za poslovno uspešnost - delniški in opcijski program nagrajevanja, udeležba v dobičku itd. - odpravnina in drugi prejemki). Tožena stranka ima v družbeni pogodbi določeno, da se poleg pravic in obveznosti, ki jih ima direktor po zakonu, druge pravice in obveznosti določijo s pogodbo med direktorjem in družbo. Te pravice se po 72. členu ZDR lahko za direktorja določijo tudi drugače kot za ostale zaposlene. Glede na prvi odstavek 270. člena ZGD-1, v zvezi s 514. členom ZGD-1, je bil torej nadzorni svet tožene stranke pristojen za sprejem sklepa o izplačilu nagrade tožniku v višini 40.000,00 EUR, saj gre po svoji naravi za sklep, ki ureja prejemke tožnika kot direktorja tožene stranke. Ta sklep pa ne nasprotuje prisilnim predpisom in ni ničen. Sprejet je bil namreč v skladu s sedmim odstavkom 294. člena ZGD-1, ki ga mora nadzorni svet upoštevati pri določitvi prejemkov direktorja, saj je v skladu z doseženimi rezultati tožnika v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki in finančnim stanjem družbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili rezultati tožnikovega dela v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu direktorja dejanska podlaga za sprejem sklepa, ki temelji na zgoraj navedenih določbah ZGD-1 in družbene pogodbe tožene stranke. Takšno ugotovitev je oprlo tudi na izpoved predsednika nadzornega sveta A. A., da svojega stališča o upravičenosti do nagrade ne bi spremenil, tudi če bi na seji vedel za spremembe pri obračunu amortizacije in za odložitev stroškov. Zato po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje poslovni izid tožene stranke v letu 2009 ni bil odločilen za priznanje nagrade, čeprav je ugotovilo, da podatki o poslovnem izidu za leto 2009 niso takšni, kot jih je prikazoval tožnik.

Glede na obrazloženo gre v sodnem sporu za odločanje o pravici, ki jo je tožena stranka priznala tožniku na podlagi opravljanja delovnega razmerja. S tem v zvezi niso utemeljene obširne pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje presojalo tožbeni zahtevek le v kontekstu določbe drugega odstavka VI. člena pogodbe o zaposlitvi, da tožniku ni bil izplačevan del plače iz naslova delovne uspešnosti oziroma poslovnega izida, o čemer bi odločal nadzorni svet tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo ob upoštevanju sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 26. 2. 2010, ki ga je tožnik navedel v tožbi kot relevantno pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, ni mogoče šteti izpodbijane sodbe za sodbo presenečenja oziroma so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožena stranka ni mogla uspešno braniti, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo drugačno trditveno podlago od tiste, ki je služila za odločanje Okrožnega sodišča v Novi Gorici o stvarni nepristojnosti splošnega sodišča. Ker sklep nadzornega sveta o izplačilu nagrade tožniku kasneje ni bil razveljavljen, čeprav bi lahko nadzorni svet to kadarkoli storil, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo nagrade v višini 40.000,00 EUR.

Ker v obeh pritožbah niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovora tožeče in tožene stranke na pritožbo nasprotne stranke nista prispevala k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).