Jedro

Po določbi čl. 131 ZZZDR se sme preživnina, v danem primeru zvišana preživnina, prisoditi tudi za čas pred izdajo sodbe, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba, pri čemer ni pritožbeno sporno, da je tožeča stranka zahtevala zvišanje preživnine od 1. 4. 2011, to je od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu ter v stroškovni odločitvi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke na zvišanje preživnine in v točki I. izreka razsodilo, da se preživninska obveznost tožene stranke T. Š. do tožeče stranke sprva ob vložitvi tožbe še ml. A. Š., zastopane po zakoniti zastopnici E. Š., naložene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 152/2003 z dne 12. 6. 2003 v znesku 25.000,00 SIT, to je 104,32 EUR, nazadnje usklajene z obvestilom CSD Š. p. J. z dne 31. 3. 2011 na znesek 133,27 EUR, za čas od dne 1. 4. 2011 do 25. 6. 2011 zviša tako, da mora tožena stranka za preživljanje tožeče stranke plačati preživnino v znesku 210,00 EUR mesečno, pri čemer je zapadle preživninske obroke za navedeni čas tožena stranka dolžna plačati v 15. dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun zakonite zastopnice, v presežku je tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine na 300,00 EUR od 1. 4. 2011 do 25. 6. 2011 zavrnilo. V točki II. izreka je ugodilo nadaljnjemu tožbenemu zahtevku že polnoletne tožeče stranke A. Š. ter preživnino za nadaljnji čas od 26. 6. 2011 dalje zvišalo na 210,00 EUR mesečno, pri čemer je po 26. 6. 2011 zapadle preživninske obroke tožena stranka dolžna plačati na transakcijski račun tožnice, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžna plačati v 15. dneh, po pravnomočnosti sodbe dospevajoče obroke pa najkasneje do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec v zneskih, ki so določeni s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin V. R. S. in obvestilu pristojne CSD, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek za zvišanje preživnine na 300,00 EUR od 25. 6. 2011 naprej zavrnilo. Pod točko III. izreka je odločilo o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 220,33 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se v ugodilnem delu ter stroškovni odločitvi pritožuje tožena stranka. Oporeka datumu začetka plačevanja povečane preživninske obveznosti in plačilu pravdnih stroškov. Navaja, da bi povečano preživninsko obveznost začel plačevati po pravnomočnosti sodbe in ne od 1. 4. 2011, kot zahteva tožnica. Že za prvi narok je poslal pisno opravičilo, da so vsled prevelike razdalje ne bo mogel udeležiti razprav in končne obravnave, čeprav bi to želel. Tako je storil tudi pri vseh ostalih vabilih, zato šteje, da ni bila njegova krivda za zavlačevanje do glavne obravnave skoraj leto dni. Prav tako je tožnici predlagal, da sporazumno rešita zadevo, na kar ni pristala, ker je zahtevala znatno višji znesek, katerega ji sodišče tudi ni priznalo. Tudi v primeru sporazumnega dogovora bi bila zadeva hitreje rešena in brez stroškov. Oporeka tudi plačilu pravdnih stroškov v znesku 220,33 EUR, ki naj bi jih plačal tožnici. Navaja, da je tudi sam imel v tej zadevi precej velike stroške, poštnina vse pošte iz sodišča na Š., katere pošilja M. M. kot pooblaščenka za vročanje pisanj, poštnina pisanja in pošiljanje dokumentacije iz Š. na sodišče, plačilo stroškov odvetnika in notarja na Š. za overjanje listin, ki jih je zahtevalo sodišče. Štel je, da bosta s tožnico krila vsak svoje stroške, zato jih ni priglasil. Pričakuje ugodno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega in drugega odstavka člena 350 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na v drugem odstavku te zakonske določbe določno opredeljene absolutne bistvene kršitve postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožnik postopkovnih kršitev ne uveljavlja in jih ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tudi ni zasledilo.

Iz povzetih razlogov in vsebine pritožbe je razbrati, da toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v delu, ko je zahtevku za zvišanje preživnine tožnice, ki je bila ob vložitvi tožbe še mladoletna in zato zastopana po materi kot zakoniti zastopnici, tekom pravdne pa je postala polnoletna, delno ugodilo ter zvišano mesečno preživnino na 210,00 EUR določilo že za čas od vložene tožbe dalje, to je od 1. 4. 2011 dalje in ne šele od pravnomočnosti sodbe, za kar se zavzema pritožnik, izpodbija pa tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da se v skladu z določbo člena 131c Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR) preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba, v danem primeru, tožba za zvišanje preživnine. Po tej zakonski določbi se torej sme preživnina, v danem primeru torej zvišana preživnina, prisoditi tudi za čas pred izdajo sodbe, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba. Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka zahtevala zvišanje preživnine za čas od 1. 4. 2011, torej od vložene tožbe dalje, sodišče prve stopnje pa je ob navedeni zakonski določbi zato tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede pritožbeno izpodbijanega datuma določitve zvišane preživnine utemeljeno sledilo. Ob obrazloženem tako tudi ni odločilno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je pravdni postopek trajal skoraj leto dni, niti ne okoliščina, ki jo še navaja pritožnik, da je tožnici predlagal sporazumno, dogovorno rešitev zadeve, na kar pa ni pristala. Zato smiselno podani pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri datumu določitve obveznosti zvišane preživnine ni utemeljen.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prave stopnje.

Sodišče prve stopnje je navedlo ter obrazložilo, da je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe člena 413 ZPP, ki določa, da v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku, pri čemer pa je v danem primeru uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi.

Načelo prostega preudarka pri odločanju o stroških iz člena 413 ZPP pomeni, da sodišče pri odločitvi o stroških upošteva okoliščine primera in jih ustrezno ovrednoti. To načelo izrecno ne izključuje upoštevanja uspeha v pravdi, po drugi strani pa tudi ne nalaga sodišču odločitve, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, za kar se pritožbeno zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je ob navedenem kot kriterij za povrnitev stroškov utemeljeno upoštevalo pravdni uspeh strank, ki ga kot temeljno pravilo za povrnitev stroškov sicer določa člen 154 ZPP, upoštevaje nenazadnje tudi okoliščino, da je tožnica tekom pravde postala polnoletna, spora zaradi zvišanja preživnine med polnoletno hčerko, tožnico ter tožencem, njenim očetom pa tudi ni več šteti kot spora iz razmerij med starši in otroki po členu 406/II ZPP, za katerega veljajo posebne določbe 27. poglavja ZPP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe obrazložilo višino in vsebino tožeči stranki priznanih potrebnih pravdnih stroškov (člen 155 ZPP), pri čemer pritožba razlogov sodišča prve stopnje o tem v ničemer ne izpodbija. Prav tako pritožba tudi izrecno ne izpodbija ocenjenega delnega uspeha tožeče stranke z zahtevkom v višini 70 %.

Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, ki ga pritožba tudi sama povzema, da toženec svojih stroškov postopka ni zahteval in ni priglasil. Sodišče o povrnitvi stroškov postopka lahko odloči le na določeno zahtevo stranke, v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povrnitev (člen 163/I in II ZPP). Če torej stranka stroškov ne priglasi in takšne zahteve v postopku pred sodiščem ne postavi, sodišče tako nima podlage, da bi o njih odločilo in jih upoštevalo. Zato pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zgolj opisno pojasnjuje in šele pritožbeno navaja, kakšni stroški so tudi njej tekom pravde nastali, niso pravno upoštevne.

Ob navedenem tako pritožnik zgolj s pritožbenimi navedbami, da je tudi sam imel pravdne stroške, ki jih sicer v postopku ni priglasil, ker je pričakoval, da bosta s tožnico krila vsak svoje pravdne stroške, ne more izpodbiti stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

Ob obrazloženem se tako pritožba tožene stranke pokaže kot neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno moralo zavrniti ter v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).