Jedro

Pasivna legitimacija za toženca izhaja prav iz zastavne pogodbe z dne 4.7.1994, na katero se sklicuje tudi revizija. Ta pogodba zaradi neizvedbe v zemljiški knjigi sicer res ne ustvarja stvarnopravnih upravičenj, ima pa vsaj določena obligacijska upravičenja. V 1. členu pogodbe je določeno, da pogodbenika sporazumno ugotavljata, da na podlagi pogodbe o leasingu z dne 1.7.1994 (med tožnico in A. d.o.o.) obstoji v korist tožnice in v breme toženca in njegove žene določena denarna terjatev.

Ker dolg temelji na prikriti posojilni pogodbi, ki je bila kasneje razdrta, mora toženec vrniti prejeti denar s pripadajočimi obrestmi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 3.400.276,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2000 dalje, od te glavnice zahtevane presežne zamudne obresti za čas od 2.11.2000 do 5.11.2000 je zavrnilo, zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek glede glavnice 813.642 SIT z zahtevnimi zamudnimi obrestmi in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji ponavlja svoje stališče, da ni pasivno legitimiran, ker zastavna pogodba z dne 4.7.1994 ne ustanavlja obveznosti med strankama. Manjka namreč bistvena sestavina pogodbe, in sicer navedba konkretne nepremičnine, na kateri se ustanovi hipoteka. Čeprav je toženec izpovedal, da je bilo predmet zastavne pogodbe njegovo nevknjiženo stanovanje v Ljubljani, pa taka izjava v ustni obliki za veljaven nastanek zastavne pogodbe ne zadostuje. Zmotno je utemeljevanje pritožbenega sodišča o dodatnem razlogu za toženčevo pasivno legitimacijo na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod; Ur. l. RS, št. 54/99) in da je bil toženec edini družbenik izbrisane družbe A. d.o.o. To ni bila tožbena podlaga v tej zadevi in tudi tožba je bila vložena pred izbrisom družbe. Obstoj pasivne legitimacije v tej zadevi je treba presojati le s stališča zastavne pogodbe z dne 4.7.1994. Toženec ponavlja svoje trditve, da pri pogodbi z dne 1.7.1994 med tožnico in A. d.o.o. ni šlo za pogodbo o finančnem leasingu, pač pa za prikrito posojilno pogodbo. Zato v reviziji poudarja, da se tožnica v tistem času ni smela ukvarjati s posojili, saj je bilo to dovoljeno le bančnim organizacijam. Tožnica bi se tako smela dogovoriti z A. d.o.o. glede pogodbenih obresti po 399. členu, glede zamudnih pa po 277. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Te so znatno nižje od s posojilno pogodbo z dne 1.7.1994 dogovorjenih obresti. Ker tožnica tožencu nikoli ni predložila aneksa št. 1 oziroma amortizacijskega načrta o vračanju posojila, so toženčeve pravice v materialnopravnem smislu še bolj oškodovane. Materialno pravo je po mnenju revizije zmotno uporabljeno tako glede vprašanja toženčeve pasivne legitimacije kot glede obveznosti obeh pravdnih strank iz naslova leasing pogodbe, ki je dejansko posojilna, iz take pogodbe pa so bile priznane tudi zakonsko neutemeljene zamudne obresti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanske podlage sodb obeh sodišč izhaja, da je tožnica 1.7.1994 z A. d.o.o, katere direktor je bil toženec, sklenila pogodbo o finančnem leasingu, 4.7.1994 pa s tožencem in njegovo ženo še zastavno pogodbo. Ta v 1. členu ugotavlja obstoj terjatve iz prve pogodbe (tudi) v breme toženca in njegove žene, v 2. členu pa vsebinsko določa zastavo toženčeve nepremičnine in dovoljuje vknjižbo zastavne pravice. Na podlagi prve pogodbe je tožnica družbi A. d.o.o. plačala le del dogovorjenega zneska, preostali del pa je nameravala plačati po vknjižbi zastavne pravice. Ker do vknjižbe ni prišlo, je z dopisom z dne 22.9.1994 "prekinila" leasing pogodbo (razlogi prvostopenjske sodbe na peti strani in priloga A5) in zahtevala vrnitev že nakazanega zneska. Dolg je sprva v manjših zneskih in neredno vračala A. d.o.o., kasneje pa tudi toženec oziroma njegova žena. Tako je dolg na dan 1.9.2000 znašal 3.400.316,95 SIT. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da iz priloge A33 izhaja pravilno poračunavanje obresti do vsakega delnega plačila.

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na presoji, da je toženec prisojeni znesek dolžan vrniti tako po pravilih o leasing kot o posojilni pogodbi. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo tožencu, da je leasing pogodba fiktivna, v skladu s 66. členom ZOR pa je presodilo, da velja prikrita posojilna pogodba in v razmerju do toženca še opozorilo na vsebino 1. člena zastavne pogodbe.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je podana pasivna legitimacija za toženca. Izhaja namreč prav iz zastavne pogodbe z dne 4.7.1994, na katero se sklicuje tudi revizija. Ta pogodba zaradi neizvedbe v zemljiški knjigi sicer res ne ustvarja stvarnopravnih upravičenj, ima pa vsaj določena obligacijska upravičenja. Ne glede na njen naziv in nedoločno opredelitev zastavljene nepremičnine je v tej zadevi odločilna vsebina 1. člena pogodbe. V njem je določeno, da pogodbenika sporazumno ugotavljata, da na podlagi pogodbe o leasingu z dne 1.7.1994 (med tožnico in A. d.o.o.) obstoji v korist tožnice in v breme toženca in njegove žene denarna terjatev 36.960 DEM v tolarski protivrednosti po določenem tečaju, skupaj s stroški in obrestmi vred, ki zapade v plačilo najkasneje 1.7.1998. Tak zapis je po mnenju revizijskega sodišča treba opredeliti kot toženčev pristop k dolgu v smislu 451. člena ZOR, kot je zatrjevala tožnica že v postopku na prvi stopnji. Obe sodišči sta tudi poudarili, da je toženec sam izpovedal, da je štel obveznost za svojo in da je bil "garant". Zato, tudi če bi toženca šteli za garanta oziroma poroka, je v tem primeru njegova pasivna legitimacija podana na podlagi drugega odstavka 1004. člena ZOR, saj je sam izpovedal, da je njegova družba zaradi pomanjkanja finančnih sredstev prenehala poslovati že v letu 1996 oziroma 1997, torej pred vložitvijo tožbe. Revizijska graja v pritožbeni sodbi navedenih dodatnih razlogov za toženčevo pasivno legitimacijo po ZFPPod je torej odveč.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da dolg temelji na prikriti posojilni pogodbi. Ko revizija opozarja, da bi smela tožnica v pogodbi določiti le obresti po 399. in 277. členu ZOR, in zatrjuje, da naj bi tožnica v pogodbi določila višje obresti, prezre razloge prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do "prekinitve" oziroma razdrtja te pogodbe (priloga A5), nadalje da je tudi sicer iz same pogodbe razvidna le višina mesečne anuitete, predvsem pa, da gre za revizijsko nov in zato nedovoljen razlog. Toženec namreč samemu izračunu obresti v prilogi pod A33 ni ugovarjal. Tako ničnost kot razveljavitev in tudi razveza pogodbe imajo za posledico obveznost vrniti tisto, kar je bilo na podlagi take pogodbe prejeto (104., 113. in 132. člen ZOR). Ker je tožnica na podlagi (kasneje razdrte) posojilne pogodbe plačala del dogovorjenega zneska, je toženec v skladu s četrtim odstavkom 132. člena ZOR dolžan denar vrniti s pripadajočimi obrestmi. Glede na razdrto pogodbo je neutemeljeno tudi toženčevo revizijsko vztrajanje, da ob sklepanju posojilne pogodbe ni prejel amortizacijskega načrta za odplačevanje posojila.

Po vsem obrazloženem je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka ni priglasila stroškov svojega revizijskega odgovora.