Jedro

Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno.

Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega M. J. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu po prvem odstavku istega člena izreklo kazen 8 mesecev zapora ter po 72. členu KZ-1 še prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za vse vrste motornih vozil za čas 2 let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter iz 7. in 8. točke drugega odstavka 72. člena ZKP, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve 28. ter 31. člena Ustave R Slovenije, 54. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ter zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah pritožuje obdolženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pritožbeni postopek najprej prekine ter sproži postopek za sprejetje predhodne odločbe pred sodiščem Evropske unije (EU) nato pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca skupaj s sodnimi stroški na podlagi 3. točke 372. člena ZKP oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Z obdolženčevo zagovornico ni moč soglašati, ko meni, da je opis kaznivega dejanja nejasen in nedorečen, ker v uvodnem stavku prvega odstavka 324. člena KZ-1 ni navedeno, da gre pri izvršitvenih dejanjih, opisanih pod prvo do tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka istega člena za kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, ki kot kršitev dolžne skrbnosti določa zakonsko bit kaznivega dejanja. V navedenih alinejah so namreč taksativno naštete le določene kršitve cestnoprometnih pravil (neupoštevanje pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, vožnja po nasprotnem vozišču, neprilagojena hitrost itd.), ne pa tudi druge možne kršitve predpisov kot je to npr. pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1. Pri slednjem kaznivem dejanju njena blanketna norma napotuje na uporabo pravil iz drugih zakonov, največkrat na Zakon o pravilih cestnega prometa, medtem ko je v konkretnem primeru kršitev pravil kot taka opisana že v abstraktni normi in bi zato bilo popolnoma odveč ponovno navajati, da gre za ravnanja, ki predstavljajo kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa. Kaznivo dejanje je zato v svoji abstraktni normi kot v konkretnem opisu izpodbijane sodbe povsem jasno in razumljivo zaradi česar načelo zakonitosti po 28. členu Ustave RS ni prekršeno. Pritožnica dalje izpostavlja, da v opisu dejanja izpodbijane sodbe ni konkretiziran očitek predrzne vožnje in da je tudi sicer ta očitek v opisu dejanja povsem odveč, glede na to, da že način vožnje po alinejah iz 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 po svoji naravi pomeni predrzno vožnjo. Navedba predrznosti zato ni nič drugega kot nepotreben pleonazem in bi zato ta okoliščina sodila v argumentacijo sodbe in lahko bila upoštevna le pri odmeri kazenske sankcije. Ker pa taka zakonska norma ni jasna in določna in kot taka tudi ni skladna z 28. členom Ustave R Slovenije sodišču druge stopnje dalje predlaga, da sproži postopek pred Ustavnim sodiščem R Slovenije z vložitvijo zahteve za presojo ustavnosti 324. člena KZ-1. Z navedenim stališčem, ki se pretežno sklicuje na pomisleke nekaterih kazenskopravnih strokovnjakov s področja cestnoprometnega kazenskega prava, se je načeloma strinjati v tem, da si pojma predrzne vožnje skorajda ni moč predstavljati tudi kot kršitev cestnoprometnih predpisov na načine, kot so opisani v prvi do tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Ni pa na drugi strani nujno, da bi se zgolj enkratna kršitev cestnoprometnih predpisov (npr. neupoštevanje pravil o varnostni razdalji) lahko označila kot predrzna vožnja. Že pritožnica sama namreč pravilno navaja, da pojem predrznosti opredeljuje subjektivni odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izraža z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere. Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa zakonski znaki tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma izhajajo, saj se obdolžencu v okviru očitka predrzne vožnje očita, da je pri bežanju pred policijsko patruljo, vozil z veliko hitrostjo, vijugal po vozišču in vozil tudi po nasprotnem voznem pasu, kjer so se mu morali ostali vozniki umikati in tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot je v izpodbijani sodbi podrobneje opisano, pritožnica tudi ne izpodbija. Ker je torej predrzno vožnjo glede na navedene subjektivne in objektivne okoliščine moč odvojiti od običajnih storitev cestnoprometnih prekrškov, je tudi predrzna vožnja po svoji vsebini dovolj zanesljiv pojem, da tudi v tem delu ni moč govoriti o kršitvi načela zakonitosti zaradi česar sodišče druge stopnje predlogu pritožnice, da sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, ni moglo slediti.

Zagovornica se v nadaljevanju pritožbe obširno ukvarja z vprašanjem, ali je bil obdolženec s tem, ko je bil v Italiji zaradi obravnavanega dejanja že obravnavan, sedaj z izpodbijano sodbo obsojen za isto stvar, zaradi česar mu je bila prekršena mednarodno priznana človekova pravica, izražena v načelu „ne bis in idem“. Meni namreč, da zavzeto stališče prvostopenjskega sodišča češ, da pri obsodbi obdolženca v R Italiji ne gre za isto stvar, saj se obdolžencu v obravnavanem obtožnem predlogu očita kriminalno ravnanje, ki presega opis iz sodbe italijanskega sodišča, ni pravilno. Opozarja, da se obdolženčevo dejanje po italijanski sodbi (vožnja v vinjenem stanju in brez vozniškega dovoljenja) razlikuje od predmetnega postopka zgolj kvantitativno ne pa tudi kvalitativno, saj je vožnja v vinjenem stanju že sama po sebi nevarna, medtem ko predrzna vožnja po našem zakonu predstavlja enako nevarnost kot vožnja pod vplivom alkohola in zato ta pojem v izrek sodbe niti ne sodi. Navaja, da je merilo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari potrebno obravnavati z vidika istega historičnega dogodka, ki je krajevno in časovno povezan življenjski primer, in ki je v konkretnem primeru obdolženčeve vožnje po ozemlji slovenske in italijanske države tudi podan. Obdolženčevo bežanje pred policijo namreč pomeni enotno in med seboj neločljivo ravnanje tako z vidika objektivnih kot subjektivnih kriterijev zaradi česar je moč utemeljeno trditi, da tudi obsodba italijanskega sodišča temelji na istem dejanskem stanju, le na drugi pravni kvalifikaciji. Vendar pa se je sodna praksa evropskega sodišča že izrekla, da različna ali tudi enaka pravna kvalifikacija za presojo načela ne bis in idem ni odločilna, kakor tudi ne različni pravno zavarovani interes, temveč je upoštevno merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivih povezanih ravnanj. Načelo ne bis in idem je izrecno določno v 54. členu Konvencije o izvrševanju Schengenskega sporazuma (KISS) in ker je Sodišče EU pristojno za razlago navedene konvencije in s tem tudi načela ne bis in idem, bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu obrambe za vložitev predloga za predhodno vprašanje glede uporabe načela ne bis in idem. Ker takega predloga ni podalo, obramba sedaj isto predlaga še pritožbenemu sodišču, ki naj poda predlog za uporabo nujnega ali hitrega postopka, kot to določa poslovnik Sodišča EU.

S pritožnico se je potrebno strinjati v delu, ko povzema teoretično razlago pravila ne bis in idem in stališča številnih sodb Vrhovnega sodišča RS, Evropskega sodišča za človekove pravice in še posebej sodbo Sodišča EU v zadevi L.H. Van Esbroeck (C-436/04 z dne 9.3.2006), in katerih skupni imenovalec je, da oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana za isto dejanje, in da pojem istega kaznivega dejanja ne opredeljuje ista pravna kvalifikacija temveč enaka dejstva v okviru istega historičnega dogodka. Vendar je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni moč uporabiti navedenega načela.

Kot je razvidno iz izreka sodbe se obdolžencu očita, da je obravnavano kaznivo dejanje začel izvrševati na območju Nove Gorice, odkoder je med bežanjem preko mejnega prehoda v Rožni dolini zapeljal v R Italijo, kjer je z bežanjem pred policijsko patruljo nadaljeval po ulicah G. tako, da je prevozil rdečo luč na semaforju, zavijal v ulice s pomočjo ročne zavore in tudi vozil po nasprotnem voznem pasu vse dokler je policijska patrulja izgubila sled za njim. Iz tega opisa tako sledi, da se obdolžencu očita dejanje, ki je bilo deloma storjeno tudi na območju druge države, kjer pa v smislu 12. člena KZ-1 tudi velja naš kazenski zakonik z omejitvami, kot so določene v prvem do četrtem odstavku 14. člena KZ-1. Te omejitve sicer niso podane, pa tudi kolikor bi bile, bi to imelo za posledico le izpustitev tistega dela opisa dejanja, kolikor se nanaša na območje R Italije iz izreka sodbe. Kot dalje izhaja iz kaznovalnega naloga Urada sodnika za predhodne preiskave pri Sodišču v Gorici (R Italija) z dne 28.11.2014 št. 573/14D, je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivih dejanj po 186. členu in 116. členu Cestnoprometnega zakonika, ker je v kraju Š. vozil v vinjenem stanju in brez vozniškega dovoljenja. Izrečena mu je bila globa v višini 3.900,00 EUR z odloženo kaznijo, začasni odvzem vozniškega dovoljenja za 8 mesecev in 3-mesečni zaseg vozila. Čeprav so dejanja obdolženca v navedenem kaznovalnem nalogu sicer navedena tudi pri obravnavanem kaznivem dejanju, pa ni dvoma, da obe kršitvi po našem zakonu sodita med prekrške po Zakonu o pravilih cestnega prometa, kar pomeni, da je bil obdolženec v Italiji obsojen zaradi prekrškov in ne kaznivih dejanj. Dvoma pa tudi ni, da se obdolžencu razen tega, da je vozil vinjen in brez vozniškega dovoljenja, kaj drugega ni očitalo. Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena. Kolikor je pritožbo v točki 3 moč razumeti, da to niti ni bistveno, saj vrednotenje okoliščin vožnje v ločenih postopkih v Italiji in pri nas pomeni delitev enotnega življenjskega dogajanja, tako stališče po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj ni dokazano, da je obdolženec izvrševal znake predmetnega kaznivega dejanja tudi tedaj, ko je bil prijet v Italiji. Iz izpovedbe policista E. K. izhaja, da je bila italijanska policija obveščena preko operativno-komunikacijskega centra in je nato obdolženca prijela v okolici Š., medtem ko je slovenska policijska patrulja sled izgubila za njim na območju O. Zato tudi ni nobenih dokazov na voljo, ki bi potrjevali, da je obdolženec divjal po italijanskih cestah tudi po tistem, ko je že spoznal, da je slovenska policijska patrulja za njim izgubila sled. Če torej italijanski policisti drugega prekrška kot vožnje pod vplivom alkohola in brez vozniškega dovoljenja, pri obdolžencu niso zaznali, potem je razumljivo, da mu kaj drugega niso mogli niti očitati in zato dalje tudi ne bi bila pravilna pa tudi pravična razlaga, da obdolženčevo kaznovanje za prekršek v Italiji zajema tudi kaznovanje za obdolženčevo divjanje pod vplivom alkohola in ogrožanje varnosti na območju naše države. Obdolženec je torej bil z obravnavano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pri nas in deloma na območju R Italije vse do O., medtem ko je bil v Italiji obsojen zaradi prekrška, zaradi česar ni moč trditi, da je bil obsojen za isto stvar. V poštev bi zato prišlo le morebitno vštetje izrečene globe v obravnavano zaporno kazen (člen 56. KISS v zvezi s tretjim odstavkom 56. člena KZ-1) vendar tudi ta pogoj ni izpolnjen, saj globa za prekršek v Italiji ni bila plačana. Spričo povedanega je zato izpodbijano stališče, da o kršitvi načela ne bis in idem v konkretnem primeru ni moč govoriti, povsem pravilno.

Neutemeljen je tudi pritožničin predlog za vložitev predloga pred Sodiščem EU za predhodno vprašanje glede razlage načela ne bis in idem po 54. členu KISS. Sodišče EU je sicer res pristojno za razlago (med drugim) aktov institucij, organov in agencij unije, vendar je potrebno pojasniti, da Sodišče EU le razlaga pravo medtem ko o zadevi vedno odloči Nacionalno sodišče. O razlagi načela ne bis in idem iz 54. člena KISS pa je Sodišče EU že podalo svoje stališče in sicer ravno v odločbi C-436/04, na katero se sklicuje pritožba in sicer je zapisalo, da je člen 54 Konvencije potrebno razlagati tako, da je upoštevno merilo za uporabo omenjenega člena merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo teh dejanj ali pravno zavarovan interes. V okviru te razlage, katero je navajala tudi pritožnica sama, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da v odločbah italijanskega sodišča in v predmetni zadevi ne gre za isto stvar, zaradi česar navedeno načelo ne pride v poštev. Nobene potrebe torej ni, da bi Sodišče Evropske unije podalo razlago nečesa, o čemer se je že izreklo. Spričo povedanega se izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni prav tako pa preizkus, opravljen po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP potrebno paziti po uradni dolžnosti. Glede na določbo 386. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje moralo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusiti le v odločbi o kazenski sankciji, in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek obdolžencu izrečene zaporne kazni. Glede na to, da je bil obdolženec že večkrat spoznan za odgovornega zaradi vožnje pod vplivom alkohola, kar je v izpodbijani sodbi pod točko 10 podrobneje obrazloženo tako tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izrek zaporne kazni povsem na mestu in zato morebitno milejše kaznovanje ne pride v poštev. Neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice je spričo povedanega sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolženca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, oprostilo plačila sodne takse.