Jedro

Sodišče angažira izvedenca, da poda oceno, koliko časa je bil strah z medicinskega stališča objektivno utemeljen, ne pa, kakšne intenzitete je bil in koliko časa je trajal pri konkretnem oškodovancu. To dejstvo mora ugotoviti sodišče. Strah je čustvo, ki ga vsakdo doživlja po svoje, zato je oškodovanec tisti, ki lahko o lastnem strahu najbolj avtentično pove.

Pomoč, ki jo je tožnici po nesreči nudil partner (pomoč v banjo in pomoč pri nakupih), ni presegla običajne pomoči, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. Zato tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša na 2564,05 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki so jo utrpeli v prometni nesreči dne 1. 3. 2005. Tožena stranka mora po odločitvi prvostopenjskega sodišča plačati prvi tožnici 1.750,00 EUR, drugi tožnici 1.208,65 EUR in tretji tožnici 710,00 EUR (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v znesku 2.497,45 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je tožnikom prisojena odškodnina za nematerialno škodo glede na ugotovljena dejstva in sodno prakso prenizka. Po njenem mnenju je prva tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah v celotni vtoževani višini. Drugi tožnik je iz naslova telesnih bolečin upravičen do najmanj 500,00 EUR višje odškodnine. Tudi tretji tožnici je sodišče za telesne bolečine in za strah prisodilo prenizko odškodnino. Prva tožnica je tekom postopkom povišala zahtevek za strah, vendar sodišče o zvišanem delu zahtevka ni odločilo. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je bila prva tožnica štirikrat zdravniško pregledana. Glede na ugotovitve izvedenca gre tožnikom tudi odškodnina za sekundarni strah. Sodišče je pri ugotavljanju strahu razsodilo mimo ugotovitev izvedenca, kar predstavlja popolnoma novo sodno prakso. Pri ugotavljanju telesnih bolečin tretje tožnice pa je sledilo izvedencu in ne tožnici. Sodišče je v sodbi sledilo izvedenskem mnenju, kjer je bilo to za stranke manj ugodno, kjer je bilo izvedensko mnenje za stranke ugodnejše, pa je sledilo izpovedbi strank. Sodišče bi moralo uporabiti enak način razsoje, to je, ali verjeti izvedencu ali stranki ali pa oboje. Poudarja, da je tudi drugi tožnik trpel primaren strah. Sodišče je nepravilno razumelo besedo šok, s katero je tožnik kot preprost človek izrazil, da ga je bilo strah. Po SSKJ je šok zelo močan odziv na hujšo telesno poškodbo ali na duševni pretres, zato se je tožnik upravičeno zbal, da je hudo telesno poškodovan. Sodišču očita, da je tožniku postavilo kapciozno vprašanje, ko ga je vprašalo, ali je po nesreči preveril, če je z njim vse v redu, da nima kakšnih poškodb. Meni, da sta tožnici upravičeni do odškodnine za tujo pomoč in postrežbo. Ne soglaša z razlogi sodišča, da pomoč njunih partnerjev ni presegla pomoči, ki je samoumevna v partnerski skupnosti. Sodišču bi moralo biti znano, da pomoč v banjo in iz nje ter pomoč pri nakupih in pri varstvu otrok ni običajna partnerska pomoč. Prvi tožnici gre celotna odškodnina za materialno škodo, saj jo je natančno izkazala. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da je upravičena do nagrade za odsotnost iz pisarne in do povračila potnih stroškov ter stroškov izvedenca medicinske stroke.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku prve tožnice, ni utemeljen. Tožnica je v vlogi z dne 31. 1. 2012 skrčila zahtevek za plačilo odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zvišala pa je zahtevek za prestani strah. Po novem je zahtevala 3.825,19 EUR, o čemer je bilo z izpodbijano sodbo tudi odločeno (za 1.750,00 EUR je tožbenemu zahtevku ugodeno, za 2.075,19 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnjen). Sodišče je torej v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, tudi o vtoževanih 700,00 EUR za prestani strah. V obrazložitvi sodbe je sicer (očitno pomotoma) zapisalo, da je tožnica iz naslova strahu zahtevala 624,94 EUR, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva. O tožbenem zahtevku je odločeno v celoti, sodbo pa je kljub navedeni pisni pomoti mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo obseg škode, ki so jo tožniki utrpeli v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Svoje ugotovitve je oprlo na izpovedbo tožnikov in na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pritožba nima prav, ko navaja, da sodišče pri ugotavljanju strahu ni upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca. Sodišče angažira izvedenca, da poda oceno, koliko časa je bil strah z medicinskega stališča objektivno utemeljen, ne pa, kakšne intenzitete je bil in koliko časa je trajal pri konkretnem oškodovancu. To dejstvo mora ugotoviti sodišče. Strah je čustvo, ki ga vsakdo doživlja po svoje, zato je oškodovanec tisti, ki lahko o lastnem strahu najbolj avtentično pove. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju strahu pravilno oprlo na izpovedbo tožnikov, kar pa ne pomeni, da ugotovitev izvedenca ni upoštevalo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, kakšen strah so tožniki glede na zdravstveno stanje objektivno sploh lahko trpeli, tako pa je ravnalo tudi pri ugotavljanju intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin. Zato ni sledilo izpovedbi tretje tožnice o močnih telesnih bolečinah, saj po ugotovitvah izvedenca tožnica bolečin takšne intenzivnosti objektivno ni mogla trpeti.

7. Po ustaljeni sodni praksi gre oškodovancu odškodnina za strah, če je strah intenziven in je trajal dalj časa, če je strah kratkotrajen, pa le tedaj, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. Tožniki so izpovedali, da jim zdravniki po škodnem dogodku niso dali razloga za poseben strah glede njihovega zdravstvenega stanja. Ob takšni izpovedi in ob ugotovitvah, da so tožniki utrpeli lažje telesne poškodbe, katerih zdravljenje je potekalo brez zapletov, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je šlo pri tožnikih le za običajno zaskrbljenost in ne za pravno varovan sekundarni strah. Pravilno je tudi ugotovilo, da drugi tožnik primarnega strahu ni trpel. Tožnik je izpovedal, da je bil ob škodnem dogodku šokiran, da je šlo bolj za šok kot za strah. Šok in strah sta dve različni občutji, ki jih očitno loči tudi tožnik. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožnik z besedo šok želel izraziti, da ga je bilo strah. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču, da naj bi tožniku postavilo kapciozno vprašanje. Pritožba ne pove, zakaj naj bi bilo sporno vprašanje kapciozno, niti ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z višino prisojene odškodnine. Sodišče je v skladu s 179. členom OZ (2) pri odmeri odškodnine upoštevalo vse okoliščine primera, ki so se odrazile pri tožnikih, zlasti trajanje in jakost telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine). Ustrezno je upoštevano tudi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivizacije odškodnine).

9. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je prva tožnica v škodnem dogodku utrpela nateg vratnih mišic, udarec v glavo (ki je povzročil le oteklino) in zlom osnovnega členka na mezincu leve noge. Drugi tožnik in tretja tožnica sta utrpela nateg vratnih in hrbtnih mišic. Tožniki so utrpeli lažje telesne poškodbe, ki po Fischerjevi razdelitvi poškodb sodijo med zelo lahke primere (I. skupina). Telesne bolečine, ki so jih trpeli, niso presegale stopnje zmernosti, zdravljenje pa je bilo konzervativno, brez hujših nevšečnosti in brez vsakršnih zapletov. Tudi pravno upoštevnega strahu za izzid zdravljenja tožniki niso trpeli. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe so bile poškodbene posledice minimalne in tožnikov ne upravičujejo do višje odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

10. Sodišče je drugemu tožniku priznalo odškodnino za telesne bolečine v višini 1000,00 EUR, kar ustreza teži njegovih poškodb, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin (10 dni zmerne in 11 dni lažje telesne bolečine) ter nevšečnostim med zdravljenjem (7 pregledov pri zdravniku, 10 fizioterapij, nošenje ovratnice in 6 rentgenov). Tretja tožnica je trpela telesne bolečine podobne intenzivnosti in trajanja. Ker je njeno zdravljenje potekalo z manj nevšečnosti (5 rentgenov, razgibavanje hrbtenice, jemanje analgetika in občasni glavoboli), je dosojena odškodnina za telesne bolečine upravičeno nižja (600,00 EUR). Tožnica je tudi sama povedla, da vse skupaj ni bilo nič hujšega. Prva tožnica je utrpela nekoliko hujšo poškodbo (zlom členka nožnega mezinca), zaradi česar ji je bila prisojena tudi višja odškodnina (1.750,00 EUR, kar je ob sojenju predstavljalo 1,8 povprečne plače), ki je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična. Glede na poškodbene posledice tožnica do višje odškodnine ni upravičena. Trpela je le zmerne in lažje bolečine, zdravljenje pa je potekalo konzervativno in je bilo brez zapletov. Sodišče je tudi upoštevalo, da je bila tožnica štirikrat zdravniško pregledana in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500,00 EUR primerna. Tožnica je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala 900,00 EUR, vendar po ugotovitvah sodišča njene omejitve v bistvenem delu niso posledica zadevnega škodnega dogodka. Omejitve, ki so posledica zloma nožnega mezinca (pazljivost pri izbiri obuval, bolečine pri vremenskih vplivih ter opustitev daljših sprehodov s psom in nabiranja gob), pa tožnice ne upravičujejo do višje odškodnine od prisojene (100,00 EUR). Tudi za primaren strah, ki je bil sicer hud, a kratkotrajen, tožnici nista upravičeni do višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje (100,00 EUR). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikom odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo primerna in pravična. Pritožba se sklicuje na sodno prakso, pri čemer konkretnih odločb ne navaja. Odločbe, s katerimi je bila oškodovancem v primerljivih primerih prisojena nekoliko višja odškodnina (3), pa ne predstavljajo relevantnega referenčnega okvira. V vseh zadevah je bila vložena revizija tožeče stranke, ki je bila zavrnjena. Vrhovno sodišče torej v nobenem primeru ni odločalo o tem, ali je bila prisojena odškodnina previsoka.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje, da zahtevek prve in tretje tožnice za povrnitev premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči ni utemeljen. Oškodovancu gre odškodnina za pomoč in nego svojega zakonskega partnerja le v primeru, če pomoč presega običajno pomoč, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu (4). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da pomoč v banjo in iz nje, pomoč pri nakupih in pri skrbi za otroke, takšne običajne pomoči ne presega. Ostale stroške, ki jih izpostavlja pritožba (stroški zdravniškega potrdila in pregleda ter stroški prevozov na pregled), je sodišče prvi tožnici priznalo v višini, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija.

12. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki glede odločitve o stroških postopka. Pooblaščenec tožeče stranke je pristopil na šest narokov za glavno obravnavo, zato je upravičen do priglašenih potnih stroškov v višini 66,60 EUR (list. št. 408 in 12. člen OT(5)). Ni pa upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne, saj je ta obsežena že v priznani urnini. Tožeča stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov izvedenca medicinske stroke kot to zmotno meni pritožba. Izvedenec je bil postavljen v zvezi z višino tožbenega zahtevka, po odločitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, pa mora tožeča stranka stroške tega dela pravde kriti sama.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških (IV. točka izreka) spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša za 60,60 EUR (358.člen ZPP). V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi (353. člen ZPP).

14. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stroškov, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št.83/2001 in nasl.)

(3)Glej mag. Alenka Berglez Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, 2010. (4) Tako ustaljena sodna praksa, na primer sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1081/2011 in II Cp 3142/2011. (5) Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.)