Jedro

Tožnik je utrpel udarnino v predelu ledveno-križnega prvega dela hrbtenice s prenategom mehkih struktur, predvsem v ledvenem delu hrbtenice.

Vzročna zveza je sicer res pravno vprašanje. Vendar je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo utrpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti praviloma tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.300.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 dalje. V presežku (glede nadaljnjega zneska 1.500.000 SIT in zakonskih zamudnih obresti od 7.11.1996 do 6.12.2000) je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti 305.554,05 SIT stroškov postopka. Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni posebej zavrnilo njegovega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine za čas od 7.11.1996 do 5.12.2002. Pritožbeno sodišče bi moralo to napako po uradni dolžnosti ugotoviti in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Ker tega ni storilo, je tudi samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003 - v nadaljevanju ZPP).

Pri odmeri odškodnine sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili teorije o adekvatni vzročnosti. Iz dokaznega gradiva izhaja, da je bil tožnik do škodnega dokodka zdrav ter da s hrbtenico ni imel težav. Zgolj zaradi poškodbe, ki jo je utrpel dne 23.10.1995, pa so se aktivirale degeneracijske spremembe v hrbtenici, ki se manifestirajo s konstantnim bolečinskim sindromom. To pomeni, da so vse tožnikove telesne bolečine in zmanjšanja življenjske aktivnosti posledica poškodbe.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sta sodišči premalo upoštevali tožnikovo starost ter dejstvo, da bo moral prestajati bodoče občasne bolečine še okoli 38 let. Premalo sta upoštevali, da je prestajal sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti, da poškodba ne bo zapustila trajnih posledic. Ta strah je bil dolgotrajen. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči druge in prve stopnje nista pravilno ocenili dejstva, da bo tožnik prestajal intenzivne duševne bolečine, saj ni več sposoben opravljati svojega dela (uvrščen je v tretjo kategorijo invalidnosti in razporejen na lažje delo) ter da se ne more več ukvarjati s športnimi in rekreativnimi dejavnostmi. Ker ne more prenašati ali dvigovati težjih bremen, je prikrajšan tudi pri zunajpoklicnem delu. Ker je bil ob škodnem dogodku star 40 let, bo ta oblika negmotne škode dolgotrajna. Sodišči druge in prve stopnje pri odmeri odškodnine nista upoštevali pomembnega dejstva, da se je tožnik poškodoval 23.10.1995 in da mu tožena stranka dosedaj še ni izplačala odškodnine. Škodno stanje traja tako skoraj 8 let, zaradi česar je obseg škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka svojo obveznost pravočasno izpolnila. Dosojen znesek odškodnine je tudi v nasprotju s sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Sodišča so za take škode odškodovancem presojala višje odškodnine.

Revident še navaja, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva prvostopenjske sodbe dalje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske razmere stabilizirale, tako da znaša letna inflacija med 6 in 8 %. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR) so glede tega vprašanja jasne, zato bi sodišča morala priznavati zamudne obresti od izteka 14 dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena ZOR, 1. odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter 1. in 3. odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka bi morala od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zamudne obresti od 7.11.1996. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da bi moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti v delu, ki se nanaša na zavrnitev obrestnega zahtevka od dosojenega zneska odškodnin, ker da o tem zahtevku sploh ni odločeno, je neutemeljen iz dveh razlogov: prvič zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo tudi o tem delu zahtevka (v 2. odstavku 1. točke izreka je namreč zapisano: "Zahtevek tožeče stranke se v presežku, za plačilo nadaljnjega zneska 1.500.000 SIT in zakonskih zamudnih obresti od 7.11.1996 do 6.12.2000, zavrne."), drugič pa, ker neodločitev o delu zahtevka ni pritožbeni razlog (in še manj razlog za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti), marveč ob ustrezni iniciativi stranke razlog za izdajo dopolnilne sodbe (prim. 325. do 327. člen ZPP).

Vzročna zveza je sicer res pravno vprašanje. Vendar je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti praviloma tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, pa je dejansko vprašanje in v okviru tega sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano - 3. odstavek 370. člena ZPP), da je 70 % tožnikovih zdravstvenih težav posledica "degenerativnega obolevnega stanja hrbtenice in psihomotoričnega reaktivnega stanja", skratka njegovega siceršnjega zdravstvenega stanja pred nesrečo. In ker te težave niso posledica škodnega dogodka (padca pri nalaganju kovinskih cevi na paleto), sta sodišči druge in prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode pravilno upoštevali le tisto poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku.

Tožnik, ki je pri padcu utrpel udarnine v predelu ledveno križnega in prsnega dela hrbtenice s prenategom mehkih struktur, predvsem v ledvenem delu hrbtenice, je teden dni trpel srednje močne bolečine, 5 dni občasne srednje močne bolečine, 21 dni pa lažje telesne bolečine (ki bodo trajale tudi v bodoče). Razen tega je bil na številnih zdravniških pregledih in preiskavah, jemal je zdravila, izvajal fizioterapijo, bil pa je tudi v bolniškem staležu. Za te telesne bolečine in nevšečnosti (ne pa tudi za one, glede katerih sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da so posledica bolezenskega stanja pred poškodbo - npr. težave v vratnem delu hrbtenice, nevrološki izpadi) tožnik tudi po mnenju revizijskega sodišča ni upravičen do zadoščenja, ki bi presegalo 600.000 SIT (200. člen ZOR).

Enako velja glede odškodnine za strah. Tožnik, ki je bo poškodbi doživel zmeren strah, med zdravljenjem pa zaskrbljenost pred trajnimi posledicami (torej blažjo obliko strahu), ni upravičen do zadoščenja, višjega od 200.000 SIT.

Končno je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri omejitvah tožnikove življenjske aktivnosti (tožnik ni več sposoben dvigovati in prenašati težkih bremen, delati v predklonu in zaklonu, zaradi česar je invalid III. kategorije, kar vse ga omejuje pri delu/razporejen je na lažje delo/in pri prostočasnih aktivnostih) je namreč treba upoštevati, da so le v omenjem obsegu (30 %) posledica poškodbe, ostalo (70%) pa je treba pripisati degenerativnemu stanju hrbtenice. Glede na tak obseg te oblike negmotne škode je upravičen le do dosojenih 500.000 SIT.

Skupen znesek zadoščenja (1.300.000 SIT) je tako glede na načelo individualizacije višine odškodnine (ki se izraža v vrednotenju intenzivnosti in trajanja bolečin in strahu ter vseh individualnosti konkretnega primera, tudi oškodovančevih osebnih lastnosti, starosti, poklica, izobrazbe itd.) in glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (to načelo pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, kot jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (/prim. sodno prakso, ki je zbrana v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV Založba, 2001, zlasti primere od 356 do 367/) po mnenju revizijskega sodišča dovolj visok. Priznanje višje odškodnine bi nasprotovalo standardu pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR).

Neutemeljeno je tudi revizijsko naziranje, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati čas od nastanka škode do izdaje sodbe. Ne le, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to okoliščino (gl. 5. stran sodbe sodišča prve stopnje), pa pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po nekaj manj kot 4 letih od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterije časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega numinalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temelji obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker tako nista podana revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.