Jedro

V tej zadevi obravnavani plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov v smislu določbe 2. točke prvega odstavka 43. člena ZDavP, med strankama upravnega spora pa je sporno (glede na to, da tožnik ugovarja potrdilu o izvršljivosti, navedenem na plačilnem nalogu), kakšne ugovore lahko stranka uveljavlja zoper takšen plačilni nalog v postopku izterjave. Določba prvega odstavka 45. člena ZDavP določa, da se zoper sklep o prisilni izterjavi in zoper druge sklepe, izdane v postopku prisilne izterjave, lahko dolžnik pritoži. Navedena določba pritožbenih razlogov, dopustnih v postopku prisilne izterjave, ne našteva, zato je potrebno dopustnost pritožbenih ugovorov v tem postopku presojati predvsem z vidika določbe prvega odstavka 46. člena ZDavP, po kateri s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Upoštevaje navedena določila v povezavi z določbo 2. točke 43. člena ZDavP so torej v izvršilnem postopku dopustni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršljivost izvršilnega naslova ter na klavzulo o izvršljivosti, ki je sestavni del sklepa o prisilni izterjavi. Utemeljenost ugovorov pa je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance RS, Ljubljana, št. ... z dne 4. 10. 2004 se odpravi in se zadeva vrne tožni stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, št. ... z dne 19. 12. 2003, s katerim je prvostopni upravni organ zoper tožnika AAA k.d. uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 300.000,00 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz sredstev na njegovih računih. Odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da se v konkretnem primeru izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Tržnega inšpektorata RS, Enote B, Izpostave C, št. ... z dne 26. 11. 2003, ki ga je, kot je razvidno iz povratnice, tožnik prejel na pošti dne 3. 12. 2003. Denarne kazni tožnik v predpisanem osemdnevnem roku ni poravnal, prav tako ni vložil pravočasnega ugovora, zato je plačilni nalog postal dne 12. 12. 2003 pravnomočen in izvršljiv, kar izhaja iz potrdila na samem nalogu. Izvršljiv plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov v smislu določbe tretjega odstavka 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98, 108/99, 37/01 - odl. US in 97/01 - ZdavP), ki določa, da je v primeru, če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Sklep o prisilni izterjavi mora v skladu s 43. členom ZDavP vsebovati priimek in ime ter naslov dolžnika ter davčno številko dolžnika, izvršilni naslov z navedbo kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga, način prisilne izterjave, ime in priimek oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov, ter pouk o pravnem sredstvu. Tožena stranka je na podlagi preučitve podatkov spisa ugotovila, da so zakonski pogoji za prisilno izterjavo izpolnjeni, zaradi česar je izpodbijani sklep po njenem mnenju pravilen in na zakon utemeljen. V zvezi z ugovorom tožnika, da plačilni nalog ni izvršljiv, je tožena stranka opravila poizvedbe pri predlagatelju izvršbe in prejela odgovor (dopis št. ... z dne 28. 9. 2004), v katerem je bilo pojasnjeno, da je tožnik ugovor vložil zoper drug plačilni nalog. Predlagatelj je namreč izdal dva plačilna naloga - eden je bil izdan pravni osebi, drugi pa odgovorni osebi te pravne osebe. Ugovor je tožnik vložil le zoper plačilni nalog, izdan odgovorni osebi, ugovora pravne osebe pa tržni inšpektorat ni prejel. Plačilni nalog je tako postal izvršljiv, s tem pa je upravičena tudi prisilna izterjava obveznosti. V zvezi z ugovorom višine denarne kazni pa je tožena stranka tožniku pojasnila, da v skladu z določbo 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, saj je davčni organ izrečeno denarno kazen dolžan le izterjati, ni pa pristojen za ugotavljanje utemeljenosti izrečene kazni in za določanje njene višine. Tovrstne ugovore bi moral tožnik uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog, ki pa ga ni vložil. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil dva ugovora zoper izdana (dva) plačilna naloga. Trdi, da so navedbe tržnega inšpektorata v poizvedbah z dne 28. 9. 2004, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, netočne in toženi stranki očita, da ni pozvala tudi njega, da bi pojasnil, kdaj in kakšen ugovor je vložil in da bi to dejstvo (vložitve dveh ugovorov) tudi dokazal in izkazal. Pojasnjuje, da je bil ugovor vložen tako zoper plačilni nalog, izdan pravni osebi, kot tudi zoper plačilni nalog, ki je bil izdan odgovorni osebi. To dejstvo tožnik dokazuje s sklicevanjem na dele besedila ugovora, ki jih prilaga tožbi ter s potrdilom o oddaji priporočene pošiljke. Ugovora je posredoval skupaj s še enim priporočenim pismom, zato ne more verjeti, da je upravni organ ravnal tako malomarno, da prejema ugovorov ni niti evidentiral. Če bi tožena stranka od tožnika zahtevala kakršnokoli pojasnilo, bi ji bilo to dejstvo ob odločanju tudi znano. Ker je torej tožnik vložil ugovor tudi zoper sporni plačilni nalog Tržnega inšpektorata RS, Enote B, Izpostave C, št. ... z dne 26. 11. 2003, le-ta ni mogel postati niti pravnomočen niti izvršljiv. Iz navedenega razloga tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Predlaga pa tudi, da sodišče odloči o povrnitvi vseh zneskov, ki so mu bili v postopku prisilne izterjave neupravičeno zarubljeni.

Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem se v celoti sklicuje na navedbe, podane v izpodbijani odločbi ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 392/2002-2 z dne 26. 10. 2004, iz katere izhaja, da davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti na plačilnem nalogu pravilna, temveč se mora zanesti na potrjeno izvršljivost. Kljub takšnemu stališču pa je tožena stranka zaradi predhodne prakse Upravnega sodišča tožniku dala možnost, da se izjavi o vloženem ugovoru, ko mu je posredovala dopis št. ... dne 20. 2. 2004, ki ga je tožnik prejel 26. 2. 2004 in nanj tudi odgovoril. Tožbena navedba, da tožnik v postopku ni bil pozvan k podaji pojasnila, zato ni točna.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je podlaga za izvršitev denarne kazni izrečene s plačilnim nalogom Tržnega inšpektorata RS, Enota B, Izpostava C, št. ... z dne 26. 11. 2003, določba 241. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 24/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 87/97, 73/98 in 31/00), po kateri se plačilni nalog pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, če se denarna kazen za prekršek ne izterja takoj na kraju prekrška, ali če je tisti, ki je storil prekršek, ne plača v osemdnevnem roku, pa ni vložil ugovora. Postopek izterjave poteka v takšnem primeru na podlagi določbe 42. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP), po katerem uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, skladno z določbo tretjega odstavka 44. člena ZDavP pa v primeru, ko davčni organ izterjuje druge obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, predstavlja izvršilni naslov odločbo oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Skladno z določbo 43. člena ZDavP mora izvršilni naslov vsebovati priimek in ime ter naslov dolžnika ter davčno številko dolžnika, izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga, način prisilne izterjave, ime in priimek oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov ter pouk o pravnem sredstvu.

V obravnavani zadevi torej plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov v smislu določbe 2. točke prvega odstavka 43. člena ZDavP, med strankama upravnega spora pa je sporno (glede na to, da tožnik ugovarja potrdilu o izvršljivosti navedenem na plačilnem nalogu), kakšne ugovore lahko stranka uveljavlja zoper takšen plačilni nalog v postopku izterjave.

Določba prvega odstavka 45. člena ZDavP določa, da se zoper sklep o prisilni izterjavi in zoper druge sklepe, izdane v postopku prisilne izterjave, dolžnik lahko pritoži. Navedena določba pritožbenih razlogov, dopustnih v postopku prisilne izterjave ne našteva, zato je po presoji sodišča potrebno dopustnost pritožbenih ugovorov v tem postopku presojati predvsem z vidika določbe prvega odstavka 46. člena ZDavP, po kateri s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Upoštevaje navedena določila v povezavi z določbo 2. točke 43. člena ZDavP sodišče meni, da so torej v izvršilnem postopku dopustni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršljivost izvršilnega naslova ter na klavzulo izvršljivosti, ki je sestavni del sklepa o prisilni izterjavi, utemeljenost ugovorov pa je seveda potrebno presojati v vsakem konkretnem postopku posebej.

V obravnavani zadevi podatki upravnega spisa izkazujejo, da je prvostopni upravni organ sklep o prisilni izterjavi dolga izdal na podlagi plačilnega naloga Tržnega inšpektorata RS, Enota B, Izpostava C št. ... z dne 26. 11. 2003, ki ga je predlagatelj opremil s potrdilom izvršljivosti (z dnem 12. 12. 2003). Po vloženi pritožbi zoper prej citirani sklep je tožena stranka tožnika pozvala (dopis št. ... z dne 20. 2. 2004), naj predloži dokazila za pritožbene navedbe, da je bil zoper plačilni nalog vložen ugovor, kar je tožnik storil in dne 27. 2. 2004 toženi stranki posredoval dve kopiji vloženih pritožb (sporni nalog in nalog št. ...) ter potrdilo o oddaji pošiljke RR 94954 901 3 SI, iz katerega izhaja, da je bila dne 8. 12. 2003 Tržnemu inšpektoratu RS, Enota B, Izpostava C posredovana priporočena pošiljka. O predložitvi navedenih dokazov je tožena stranka seznanila predlagatelja postopka, ki je v odgovoru dne 28. 9. 2004 toženo stranko seznanil s podatkom, da ugovora zoper plačilni nalog št. ... z dne 26. 11. 2003 ni prejel. Na podlagi navedenih dokazil je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila ter se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevala na odgovor predlagatelja izvršbe z dne 28. 9. 2004, kjer je navedeno, da ugovor zoper plačilni nalog ni bil vložen, kar pomeni, da je postal plačilni nalog št. ... z dne 26. 11. 2003 dokončen in izvršljiv. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se tožena stranka do pritožnikovega pritožbenega ugovora, kateremu so bila predložena dokazila o vložitvi ugovora, ni opredelila, torej presoje utemeljenosti ugovora, da izvršljivost plačilnega naloga ni nastopila, ni vključila v dokazno oceno, kar bi po presoji sodišča v konkretnem primeru morala storiti. Iz podatkov predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka, kljub temu, da je bil plačilni nalog opremljen s klavzulo izvršljivosti, tožnika pozvala k predložitvi dokazil, opravila pa je tudi poizvedbo pri Tržnem inšpektoratu, Enoti B, Izpostava C, ali je tožnik zoper sporni plačilni nalog res podal pravočasni ugovor, temu organu pa je posredovala tudi pritožbi predložena dokazila - ugovor in potrdilo o njegovi oddaji na pošto. Če je torej tožena stranka v postopku preverjanja pogojev za izvršbo upoštevala dopis Tržnega inšpektorata, št. ... z dne 28. 9. 2004, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, potem bi po presoji sodišča morala v postopku ugotavljanja teh dejstev na enakovreden način upoštevati tudi pritožbeni ugovor (kateremu so bila predložena dokazila), da je bil zoper plačilni nalog vložen ugovor v zakonitem osemdnevnem roku, ter šele po sprejeti dokazni oceni, h kateri jo zavezuje določba 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločiti, katera dejstva je šteti za dokazana ter tako ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Dejansko stanje, ugotovljeno v obravnavani zadevi, pa upoštevaje prej citirane pravne podlage po presoji sodišča pomeni, da Upravno sodišče v konkretnem primeru ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 392/2002-2 z dne 26. 10. 2004 (na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo), iz katere izhaja, da davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti na plačilnem nalogu pravilna, temveč se mora zanesti na potrdilo o izvršljivosti. Takšno stališče bi v konkretnem primeru namreč pomenilo, da tožniku v postopku izvršbe ni zagotovljeno (kljub predloženim dokazilom) učinkovito pravno varstvo. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi na podlagi tretje točke prvega odstavka 60. člena ZUS v zvezi s 4. točko prvega odstavka istega člena ugodilo. Skladno z določbo tretjega odstavka 60. člena mora tožena stranka izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva prejema sodbe, v ponovljenem postopku pa je dolžna upoštevati stališče sodišča iz te sodbe.