Jedro

V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi; pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Predlagatelj je stavbo zgradil ob vednosti in dovoljenju pravne prednice nasprotne udeleženke ter jo vse od leta 1966 uporabljal, pri čemer mu nasprotna udeleženka priznava pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na stavbišču in stavbi. Z izgradnjo stavbe in pridobitvijo pravice uporabe na stavbišču pa je pravni prednik predlagatelja pridobil tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali je bila zanj plačana posebna odškodnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je novonastala parc. št. 246/2 k. o. X pripadajoče zemljišče stavbe z naslovom H. 18, z ident. št. 1012 - X, ki stoji na parc. št. 246/7 k. o. X, pri čemer je pripadajoče zemljišče v celoti v lasti predlagatelja. Ugotovilo je tudi, da novonastali parc. št. 246/1 in 246/19, obe k. o. X, nista pripadajoči zemljišči stavbe H. 18. Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe spora o določitvi pripadajočega zemljišča. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njenih bistvenih navedb, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Predlagatelj ni izkazal pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na parc. št. 246/13 k. o. X, iz katere je nastala parcela, ki jo je sodišče ugotovilo kot pripadajoče zemljišče. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je bila investitorju stavbe odobrena lokacija za gradnjo ter izdano dovoljenje za graditev, ni pa izkazana pridobitev pravice uporabe zemljišča bodisi z odločbo bodisi s pogodbo o prenosu pravice uporabe. Nasprotna udeleženka je v postopku izpostavljala, da ni izkazana odplačna pridobitev spornega zemljišča in da želi predlagatelj z obravnavanim postopkom neodplačno pridobiti parkirišča za svoje stranke. Predmet uskladitvene pogodbe je bilo le stavbišče, saj predlagatelj ni uspel dokazati, da je na funkcionalnem zemljišču pridobil pravico uporabe oziroma lastninsko pravico. Če bi predlagatelj razpolagal s potrebnimi dokazi, bi se lahko v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi zakona in ne bi potreboval uskladitvene pogodbe. Sodišče prve stopnje je na severnem, vzhodnem in zahodnem delu stavbe ugotovilo prevelik obseg pripadajočega zemljišča, hkrati je s svojo odločitvijo poseglo v javne površine ter dovoz pred garažnim objektom na sosednji nepremičnini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep ni obremenjen s smiselno uveljavljeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki si niso nasprotujoči, zato je sklep mogoče preizkusiti.

5. Med udeleženci nepravdnega postopka ni bilo sporno, da je pravni prednik predlagatelja leta 1966 na zemljišču v družbeni lastnini zgradil stavbo z naslovom H. 18. Iz neprerekanih navedb predlagatelja in predloženih listin izhaja, da je pridobil dovoljenje pravnega prednika nasprotne udeleženke za uporabo nepremičnine za gradnjo ter gradbeno in uporabno dovoljenje, vse od izgradnje je stavbo nemoteno uporabljal za predviden namen.

6. V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala.1 Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi; pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča.2

7. Ob dosledni izpeljavi predpisov, ki so veljali v času gradnje stavbe na H. 18 in po njej, bi morala imeti vsaka stavba določeno gradbeno parcelo, ki bi obsegala stavbišče in funkcionalno zemljišče. Ker pa vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za njeno pridobitev in prenos, se zemljiške parcele za novogradnje niso evidentirale v zemljiškem katastru kot novo parcelno stanje, brez novih parcel pa tudi ni bilo mogoče vzpostaviti zemljiškoknjižnih vpisov.3 Zaradi ureditve nepremičninskih evidenc in dokončne rešitve sporov o obsegu in lastništvu nekdanjih funkcionalnih zemljišč je zakonodajalec najprej v Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) in nato v Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) uredil postopek določanja pripadajočega zemljišča k stavbi. S tem je ugotavljanje obsega funkcionalnih zemljišč prenesel v sedanjost. V postopku določitve pripadajočega zemljišča se tako ugotavlja, katero je tisto zemljišče, ki je bilo v sistemu družbene lastnine namenjeno redni rabi stavbe in je imel zato lastnik stavbe na njem pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico.

8. Z navedenimi pravnimi izhodišči je že odgovorjeno na večino pritožbenih navedb, s katerimi nasprotna udeleženka predlagatelju odreka pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe na naslovu H. 18. Pritožbeno sodišče zato dodaja le, da je zgoraj navedena stališča pri sprejemu ZVEtL-1 upošteval tudi zakonodajalec ter v prvem in drugem odstavku 44. člena uzakonil (izpodbojni) domnevi, da je pripadajoče zemljišče last lastnika stavbe in da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču. Nasprotna udeleženka z namenom izpodbijanja navedenih domnev v pritožbi navaja: 1) da ni izkazana pridobitev pravice uporabe z odločbo njenega pravnega prednika ali pogodbo o prenosu ter 2) da ni izkazana odplačnost pridobitve pravice uporabe. Neutemeljenost prvega ugovora je razvidna iz zgoraj povzetih materialnopravnih stališč. Glede drugega ugovora pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predlagatelj stavbo zgradil ob vednosti in dovoljenju pravne prednice nasprotne udeleženke ter jo vse od leta 1966 uporabljal, pri čemer mu nasprotna udeleženka priznava pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na stavbišču in stavbi. Z izgradnjo stavbe in pridobitvijo pravice uporabe na stavbišču pa je pravni prednik predlagatelja pridobil tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali je bila zanj plačana posebna odškodnina.

9. Navedeno potrjuje vsebina Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim št. 4/2010 z dne 17. 8. 2010. Nasprotna udeleženka je v drugem odstavku 4. člena te pogodbe priznala, da del parc. št. 246/13 - dvorišče v izmeri 1.074,00 m2 pripada objektu predlagatelja kot funkcionalno zemljišče, pri čemer sta se s predlagateljem dogovorila, da slednji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi vloži predlog v nepravdnem postopku skladno z ZVEtL. Iz navedene pogodbene določbe izhaja, da se je tudi nasprotna udeleženka strinjala, da del parc. št. 246/13, iz katere je nastala parc. št. 246/2, pripada stavbi H. 18 kot funkcionalno zemljišče, sodni postopek pa je bil predviden le zaradi ugotovitve njegovega obsega, kar se ugotavlja v obravnavani zadevi.

10. V skladu z določbo 43. člena ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: 1) prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, iz katerih izhaja, katero zemljišče je bilo načrtovano kot neposredno namenjeno oziroma potrebno za redno rabo stavbe, 2) dejanska ureditev v naravi (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), 3) pretekla redna raba zemljišča ter 4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo navedene kriterije in na njihovi podlagi pravilno ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu H. 18. Pri tem je ugotovilo bistveno manjši obseg od prvotno zahtevanega, ugotovljeno pripadajoče zemljišče pa je v celoti znotraj parc. št. 246/13 k. o. X, za katero je nasprotna udeleženka v pogodbi z dne 17. 8. 2010 priznala, da njen del pripada nasprotni udeleženki.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo pripadajočega zemljišča poseglo v javno dobro. Pritožnica ne izpodbija njegove ugotovitve, da na novo odmerjeni parc. št. 246/2 k. o. X ni zaznambe javnega dobra, iz nadaljevanja obrazložitve pa je razvidno, da zemljišče na tej parceli ni bilo namenjeno javni rabi oziroma ta raba z odločitvijo sodišča ni bistveno prizadeta.

12. Na severnem delu stavbe je sodišče prve stopnje pripadajoče zemljišče ugotovilo v širini 1,5 metra od fasade, namesto v širini 1 metra, s katero se je nasprotna udeleženka strinjala. Sodišče prve stopnje je s takšno ugotovitvijo sledilo pojasnilu izvedenke, da so bila parkirna mesta na ta način načrtovana v grafiki prostorskega akta, ki je bil podlaga za izgradnjo stavbe. Nadalje je upoštevalo dejansko ureditev zemljišča in njegovo preteklo rabo ter pripadajoče zemljišče določilo tako, da je predlagatelju omogočilo minimalni prostor za prehod, vhod, dostavo in vzdrževanje (ki na širini 1 metra niso možni), stanovalcem okoliških večstanovanjskih stavb pa nemoteno parkiranje. Ne glede na to, da se sedaj na razdalji 0,8 do 1 metra od fasade že nahajajo parkirni prostori, sodišče prve stopnje z odločitvijo ni bistveno poseglo v dosedanji način parkiranja, saj je kljub polmetrskemu zoženju parkirišča še vedno mogoče parkiranje v dveh vrstah in ob nezmanjšanem številu parkirnih mest. 13. Na vzhodni strani stavbe je sodišče prve stopnje pripadajoče zemljišče ugotovilo v širini 2,5 metra od stavbe. Nasprotna udeleženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, saj gre za minimalno površino, ki jo predlagatelj nujno potrebuje za vzdrževanje in dostop do objekta ter parkiranje strank in dobaviteljev. Nasprotna udeleženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da to zemljišče posega v javno parkirišče. Sodišče prve stopnje in izvedenec sta namreč večkrat opravila ogled nepremičnine in skladno ugotovila, da ugotovljeno pripadajoče zemljišče ne posega v dostopne poti, druge javne površine ali skupna pripadajoča zemljišča. Pravilnost te ugotovitve potrjujejo elaborat izvedenca A. A. z dne 10. 6. 2017 in fotografije, iz katerih je razvidno, da se parkirna mesta stavbe H. 16 nahajajo na drugi strani dovozne poti, pri čemer pritožnica posega vanjo ne zatrjuje.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ugotovljeno pripadajoče zemljišče na zahodnem delu stavbe sega v dovozno cesto na sosednji nepremičnini. Nasprotna udeleženka tako kljub pozivu sodišča prve stopnje ni ugovarjala navedbam predlagatelja v vlogi z dne 11. 9. 2017, da se povezovalna cesta nahaja na parc. št. 246/16 k. o. X, ki ni predmet tega postopka. Prav tako niti sodišče prve stopnje niti izvedenec kljub več ogledom nepremičnine nista ugotovila, da bi zahodni del parc. št. 246/13 (sedaj 246/2) k. o. X predstavljal dovozno pot, temveč sta ta del opisala kot utrjeno površino za parkiranje. Nadalje iz fotografij na l. 103 in pod prilogo A26 izhaja, da robnik, na katerega se sklicuje nasprotna udeleženka, v naravi ne poteka v liniji robnika, ki je razviden iz fotografije na l. 103, temveč je umaknjen v notranjost parc. št. 246/2 k. o. X.4 Med robnikom in dovozno cesto se tako nahajata utrjen nasip oziroma živa meja, ki sta del pripadajočega zemljišča, šele ob njiju pa potekata meja med nepremičninama in dovozna cesta. Slednja tako v celoti leži na parc. št. 246/16 k. o. X, zato izpodbijana odločitev vanjo ne posega.

15. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Primerjaj 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, 6. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, 18. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanimi stavbnimi zemljišči, prvi odstavek 6. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, 46. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, 15. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017, III Ips 60/2014 z dne 7. 3. 2017, II Ips 175/2014 z dne 2. 6. 2016, II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014, II Ips 724/2008 z dne 19. 1. 2012, II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012, II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 961/2014 z dne 28. 5. 2014. Sklicevanje nasprotne udeleženke na zadevo II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016 ni utemeljeno, saj iz te odločbe ne izhaja, da bi bila predmet odločanja pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču. 3 Primerjaj M. Juhart; Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna Praksa - 2008, št. 3, str. 22 4 Na fotografiji se nahaja pod parkiranimi avtomobili.