Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri delodajalec navede, da bo delavcu prenehalo delovno razmerje šele po tem, ko zaključi bolniški stalež in se vrne na delo, ni zakonita, saj ni izpolnjen pogoj glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 nezakonita in se razveljavi (1. točka), ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od zaključka delovnega razmerja dalje vzpostaviti neprekinjeno delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi in mu za to obdobje skladno s pogodbo o zaposlitvi obračunati pripadajoče nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke, tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila, tožnika pa prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 183,80 EUR, sodišču pa nakazati znesek 151,20 EUR na račun št. ..., sklic na številko ..., oboje v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo reši v lastni pristojnosti, v nasprotnem primeru pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla, da delavcu preneha delovno razmerje brez odpovednega roka, pri tem pa je tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) zgolj upoštevala dejstvo, da je bil delavec, ki je na podlagi odločbe ZPIZ z dne 19. 5. 2008 tudi invalid III. kategorije, na dan, ko mu je tožena stranka v okviru zakonitega roka podala izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, pa je bil odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti z dela zaradi bolezni, zaradi česar je tožena stranka učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi odložila za čas, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa potek šestih mesecev po dnevu vročitve odločbe o odpovedi delovnega razmerja. Tožena stranka je dne 22. 9. 2009 tožniku izdala odločbo, s katero mu je prepovedala opravljati delo, prav tako pa je tožnik v svojih vlogah tudi sam zatrjeval, da mu tožena stranka ni omogočila dostopa do delovnega mesta. Iz navedenega torej izhaja, da je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi napačna, saj je tožena stranka tožniku sama prepovedala nadaljnje opravljanja dela do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je izpolnjen tudi drugi pogoj po 110. členu ZDR. Ob tem tožena stranka še dodaja, da je tožena stranka v podani izredni odpovedi upoštevala tudi določilo 116/3. člena ZDR, saj je to predvideno in zagotovljeno le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, kar naj bi odločilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. 17/2008. Tožena stranka navaja, da se citirana odločba nanaša na drugačno pravnorelevantno stanje. V predmetnem primeru je tožena stranka izdala redno odpoved znotraj zakonitega roka 30 dni. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vse relevantne okoliščine konkretnega primera, kot tudi pravilno zaključilo, da podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravilna in zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z vpogledom v sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 4853/2010 z dne 5. 7. 2010 ter s prečitanjem izpovedb H.S. in M.G. ter po zaslišanju priče M.J., direktorja tožene stranke B.Š. in tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana izredna odpoved tožniku nezakonita. Sodišče je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil tožnik na dan podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu, zato je tožena stranka odločila, da tožniku delovno razmerje preneha, ko se vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po dnevu vročitve te odločbe o izredni odpovedi delovnega razmerja, kot to izrecno izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 v 2. točki.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 105/2007 – ZDR) izredno odpoved delodajalca ureja v 111. členu, in sicer v 1. alinei določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, v 2. alinei pa določa, da delodajalec lahko poda izredno odpoved, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni kršitvi je tožena stranka tožniku očitala v 1. točki podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009. Ob navedenem je potrebno poudariti, da 2. odstavek 110. člen ZDR določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi pravilno navedlo, da v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu delovno razmerje preneha takoj (z dnem vročitve pisnega odpravka), v kolikor so podani zakonski razlogi za takšno izredno odpoved. Ker je tožena stranka tožniku v konkretnem primeru v 2. točki izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 izrecno odločila, da iz razloga: „Ker je delavec na dan izreka izredne odpovedi odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delavcu delovno razmerje preneha brez odpovednega roka z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa z iztekom šestih mesecev po dnevu vročitev te odločbe o izredni odpovedi delovnega razmerja.“ Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja še po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ta način kljub obstoju razlogov za izredno odpoved dejansko pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Takšno stališče je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 33/2006, opr. št. VIII Ips 324/2007, opr. št. VIII Ips 565/2007, opr. št. VIII Ips 17/2008 in opr. št. VIII Ips 70/2008. Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka pri svoji odločitvi o kasnejšem prenehanju delovnega razmerja upoštevala, da je tožnik delovni invalid III. kategorije in da je bil odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in da je iz teh razlogov odložila učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi najkasneje z potekom šestih mesecev od dneva vročitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na podane pritožbene ugovore je poudariti tudi, da 3. odstavek 116. člena ZDR ureja situacijo, ko delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Navedeno seveda pomeni, da to velja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, ne pa v primeru izredne odpovedi, kot to zmotno navaja in uveljavlja tožena stranka v pritožbi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o tem, da je tožena stranka tožniku istočasno s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi prepovedala opravljati delo, kar naj bi pomenilo, da je tožena stranka izpolnila tudi drugi pogoj iz 110. člena ZDR glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Prepoved opravljanja dela ne pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja, kot si to zmotno tolmači tožena stranka. Tretji odstavek 111. člena ZDR namreč določa, da v primeru iz 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, pri čemer ima delavec v času prepovedi opravljanja dela pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Vendar navedeno velja le za čas trajanja postopka, ne pa tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi morda do vrnitve z bolniškega staleža oziroma najkasneje s potekom šestih mesecev, kot si to zmotno tolmači tožena stranka. Sicer pa prepoved opravljanja dela nikakor ne pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni. Na podlagi določil 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v postopkih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi kot to določa 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1), pa tudi sicer tožena stranka ni uspela s pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.