Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku o kazenski sankciji prekršilo kazenski zakon, ko je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo ob upoštevanju obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 56/98. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 56/98, s katero je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba (v kateri mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta), je postala pravnomočna dne 9.9.1998. Preizkusna doba po navedeni sodbi je obdolžencu potekla dne 9.9.1999. Kaznivo dejanje za katero pa je bil obdolženec sojen sedaj, je obdolženec storil pred izrekom te pogojne obsodbe (decembra 1997), sodba sodišča prve stopnje pa je bila izrečena dne 28.2.2000, to je po izteku preiskusne dobe. Rok za preklic pogojne obsodbe (člen 55. ZKP) je potekel s iztekom preizkusne dobe. Ker je sodišče prve stopnje obdolžencu ob izreku kazenske sankcije upoštevalo tudi kazen iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, je v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega M. Ž., se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o kazenskih sancijah spremeni tako, - da se obdolžencu po členu 50. KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po členu 311/II KZ določi kazen 4 (štirih) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; pritožba zagovornika pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/II KZ v zvezi s 27. členom KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za to kaznivo dejanje določilo kazen štirih mesecev zapora, zatem pa po členu 52/IV KZ ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 56/98 z dne 27.5.1998, ki je postala pravnomočna dne 9.9.1998, določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo pa je obdolžencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (1. in 2. točka 370. člena ZKP) pritožil obdolženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi iz izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec iz Ljubljane, je v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, za svojo odločitev pa navedlo tudi prepričljive razloge. Ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča pomanjkljiv. Opis dejanja v izreku sodbe vsebuje vse znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo. Ob tem, da je že opis dejanja v obtožnem predlogu vseboval navedbo, da gre za organizirano skupino, pa tudi ni moč pritrditi navedbam zagovornika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je opis dejanja v izreku sodbe prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, prekoračilo obtožbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje v opisu dejanja ustrezneje formuliralo kronološki potek dogodkov, smiselno v obtožni akt ni poseglo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje izvedeni dokazni postopek ne dopušča dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec bil le člen v organizirani verigi oseb, ki je spravljala ljudi preko državne meje. Obdolženčev prispevek pri tem dejanju, ko je 15 tujih državljanov iz Kitajske, Bangladeša, Iraka in Egipta, za katere je brez dvoma vedel, da so ilegalno prestopili državno mejo, po prejšnjem dogovoru z "Jožetom iz Primorske" namestil in skrival v svoji hiši, pa je pravilno ocenilo kot pomoč pri tem kaznivem dejanju. Logičen zaključek sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da so bili navedeni tujci v Sloveniji le v tranzitu, saj so bili namenjeni naprej v države zahodnoevropske države, temelji na enega izmed navedenih tujcev (S. A.) in takšen zaključek ni v neskladju z opisom dejanja v izreku sodbe. Ob preizkusu izpodbijane sodbe (člen 383. ZKP) pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izreku o kazenski sankciji prekršilo kazenski zakon, ko je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo ob upoštevanju obsodbe po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 56/98. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 56/98, s katero je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba (v kateri mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta), je postala pravnomočna dne 9.9.1998. Preizkusna doba po navedeni sodbi je obdolžencu potekla dne 9.9.1999. Kaznivo dejanje, za katero pa je bil obdolženec sojen sedaj, je obdolženec storil pred izrekom te pogojne obsodbe (decembra 1997), sodba sodišča prve stopnje pa je bila izrečena dne 28.2.2000, to je po izteku preiskusne dobe. Rok za preklic pogojne obsodbe (člen 55. ZKP) obdolžencu je potekel z iztekom preizkusne dobe. Ker je sodišče prve stopnje obdolžencu ob izreku kazenske sankcije upoštevalo tudi obsodbo iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, je v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon. Glede na ugotovljeno kršitev zakona je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da ob izreku kazenske sankcije te prejšnje obsodbe ni upoštevalo. Pri izreku kazenske sankcije obdolžencu za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo, to je pogojne obsodbe, je sodišče druge stopnje upoštevalo vse olajševalne okoliščine, kot jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi; pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa tudi časovno odmaknjnost dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.