Jedro

Nasprotje med povzetki zagovora in izpovedb določenih prič ter sprejetimi zaključki prvostopenjskega sodišča po opravljeni dokazni oceni, ne predstavlja bistveno kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1. Sodišče prve stopnje je vezano na opis dejanskega stanja kot izhaja iz obdolžilnega predloga, na ugotovljeno dejansko stanje pa je dolžno pravilno uporabiti materialno pravo in s tem pravno kvalifikacijo ter je zato upravičeno in dolžno v obdolžilnem predlogu opisano ravnanje obdolženca pravno opredeliti drugače, kot je to storil predlagatelj (čl. 132/III ZP-1). Sprememba pravne kvalifikacije dejanja pa ne pomeni, da je sodišče ugotovilo, da je obdolžilni predlog neutemeljen.

Kadar je ob sumu storitve nekega prekrška podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so policisti upravičeni in dolžni odrediti preizkus alkoholiziranosti, čeprav je med storitvijo prekrška, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti potekel določen čas in kljub temu, da policisti sami niso videli obdolženca voziti vozilo, temveč so za to izvedeli od oškodovanca. V nasprotnem primeru bi dopustili izmikanje preizkusu alkoholiziranosti vsakomur, ki bi zapustil kraj storitve prekrška.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče obdolženca A. A. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po VII. odst. 25. čl. ZVCP-1 in XI. odst. 132. čl. ZVCP-1 ter mu za prvi prekršek določilo globo v višini 40 EUR, za drugi prekršek pa globo 500,75 EUR ter 17 kazenskih točk v cestnem prometu, nakar mu je izreklo enotno globo v višini 540,75 EUR in 17 kazenskih točk v cestnem prometu, naložilo pa mu je tudi v plačilo 8,20 EUR stroškov postopka ter plačilo sodne takse.

Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe ZVCP-1, Zakona o prekrških (ZP-1) in Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa sodbe o prekršku sodišča prve stopnje v skladu z določbo 159. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila podana kršitev določb postopka o prekršku, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne kršitev materialnega prava v škodo obdolženca.

Pritožbeno zatrjevano nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku med povzetki zagovora in izpovedb prič K. in S. ter sprejetimi zaključki prvostopenjskega sodišča po oceni zagovora in izpovedb teh prič, ne predstavlja bistveno kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1, kot to zmotno predstavlja zagovornik v pritožbi. To nasprotje je logično in je podano vedno, kadar sodišče ne verjame določenim dokazom. Prav tako ni podano pritožbeno zatrjevano nasprotje v samem izreku ter med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe o prekršku glede opredelitve vrste vozila, ki ga je vozil oškodovanec P., saj opredelitev, ali je šlo za osebno ali tovorno vozilo oškodovanca ne predstavlja odločilne okoliščine za odločitev o odgovornosti za prekršek po VII. odst. 25. čl. ZVCP-1, sicer pa je očitno, da se je pri vnovičnem zapisu oškodovančevega vozila sodišču pripetila pisna pomota. Tudi zatrjevanje nasprotja med izrekom in obrazložitvijo v tem, ko iz izreka izpodbijane sodbe o prekršku izhaja, da je Ž. P. bil s svojim vozilom s prednjim desnim kolesom od desnega roba vozišča oddaljen 1,30 m, iz obrazložitve v 2. odst. na str. ... sodbe pa, da je bil z levim sprednjim kolesom od desnega roba (gledano v smeri vožnje oškodovanca) oddaljen 0,30 m, ni utemeljeno. Takšne navedbe so povsem skladne, saj gre za oddaljenost sprednjih koles oškodovančevega vozila od desnega roba ceste, gledano v smeri njegove vožnje, in sicer desnega izven desnega roba ceste, levega pa na cesti. Seštevek obeh oddaljenosti tako predstavlja razdaljo med obema sprednjima kolesoma oškodovančevega vozila, ki opredeljuje širino vozila. Zato tudi v nadaljevanju sledi pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na položaj vozila, ki ga je vozil P., obdolženec imel na voljo 2,60 m vozišča, pa je kljub temu, da se je oškodovanec skoraj s celotnim vozilom umaknil z vozišča, trčil vanj oz. ga oplazil, saj ni vozil na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi promet potekal varno in neovirano. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje opredelilo storilčevo ravnanje kot kršitev III. odst. 25. čl. ZVCP-1 in obdolžencu očitano ravnanje pravno opredelilo drugače, kot je to storil predlagatelj v obdolžilnem predlogu, s tem pa ni ugotovilo, da je obdolžilni predlog po opisu dejanskega stanja napačen, kot zmotno navaja zagovornik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč vezano le na opis dejanskega stanja kot izhaja iz obdolžilnega predloga, torej obtožbe, saj sicer stori (absolutno) bistveno kršitev prekoračitve zahtevka iz obdolžilnega predloga, na ugotovljeno dejansko stanje pa je dolžno pravilno uporabiti materialno pravo in s tem pravno kvalifikacijo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojevoljno predrugačilo dejansko stanje ter s tem spremenilo vsebino obdolžilnega predloga in obdolžitev, saj se v izreku izpodbijane sodbe o prekršku opisano dejansko stanje v celoti ujema z dejanskim stanjem opisanim v obdolžilnem predlogu.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je le-to bilo na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Prekršek po V. odst. 25. čl. ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, stori voznik, ki na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov ne vozi po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Prekršek po XI. odst. 132. čl. ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, pa stori voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče po zagovoru obdolženca izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče z dne 24. 11. 2005, pregledalo fotografije ter skico prometne nesreče z dne 10. 11. 2005 ter kot priče zaslišalo M. K., S. S., oškodovanca Ž. P. ter policista M. N. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo obdolženčev zagovor in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v povezavi z drugimi dokazi, ter po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljivo in razumno obrazložilo presojo izvedenih dokazov. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je ravno obdolženi bil tisti, ki je 9. 11. 2005 ob 17.30 uri vozil svoj osebni avtomobil znamke H., tip A. LS, reg. št. C. ..., po javni poti izven naselja T., ki nima označenih prometnih pasov, v smeri iz T. proti O., pri tem pa je, ko je pripeljal iz desnega preglednega ovinka na ravni del vozišča, vozil po levi strani 2,90 m širokega vozišča, v trenutku, ko je iz nasprotne smeri pravilno pripeljal voznik avtomobila reg. št. M. ..., Ž. P., ki se je umikal v desno tako, da je zapeljal na strmo pobočje in je z desnim sprednjim kolesom bil od desnega roba vozišča oddaljen 1,30 m, vendar trčenja ni uspel preprečiti in je obdolženec s svojim avtomobilom z zadnjim levim delom vozila trčil v prednji levi del avtomobila reg. št. MB ..., pri čemer je nastala le materialna škoda. V zvezi z odločilnim dejstvom, kdo je v trenutku trčenja vozil obdolženčev osebni avtomobil, pa je prvostopenjsko sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je to bil obdolženec in ne njegov prijatelj M. K., kot je trdil obdolženec v zagovoru. Čeprav sta takšen obdolženčev zagovor v pretežni meri potrdili tudi priči S. in K., pa je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da med obdolženčevim zagovorom in izpovedbama prič obstaja tudi nekaj pomembnih neskladij in nelogičnosti, ki jih je izpostavilo v obrazložitvi, zaradi katerih zagovoru in izpovedbama teh dveh prič utemeljeno ni sledilo. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na izpovedbo oškodovanca Ž. P., ki je jasno in prepričljivo izpovedal, da je obdolženca dobro videl, saj se je ta peljal počasi in ga je lahko nekaj časa opazoval medtem, ko je podrsal njegovo vozilo, da ga je videl tudi zelo od blizu ter da ga je kasneje tudi prepoznal, ko ga je videl pred gostilno Č. V verodostojnost takšne izpovedbe pa je prvostopenjsko sodišče prepričala tudi njena skladnost z izpovedbo policista M. N. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je policist M. N. potrdil, da so policisti med potjo na kraj prometne nezgode pri gostilni Č. izsledili tako avto, ki je bil udeležen v prometni nesreči kot tudi voznika, in sicer na podlagi opisa avtomobila in povzročitelja prometne nezgode, ki ga je podal oškodovanec, slednji pa je ob tem, ko se je med potjo domov ustavil pri gostilni Č., prepoznal obdolženca kot voznika, ki je povzročil prometno nezgodo. Poleg vsega tega pa je policist N. izpovedal, da kljub dejstvu, da so obdolžencu razložili zaradi česa ga obravnavajo, obdolženec med postopkom policistom ni zatrjeval, da je vozil K., niti ni zanikal, da bi sam vozil vozilo. Glede na izpostavljena dejstva je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pravilna, izkustveno sprejemljiva, razumna, logična in prepričljiva ter jo zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jo zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi jo poskuša izpodbiti, ne omaje. Pritožbene navedbe, da izpovedbi oškodovanca, da je videl obdolženca, ni mogoče slediti, ker je vozišče bilo neosvetljeno ter da ni mogoče slediti niti izpovedbi oškodovanca, da je obdolženca prepoznal, ko ga je videl pri gostilni Č., ker postopek prepoznave ni bil izveden v skladu s Zakonom o policiji, so neutemeljene. Dejstvo, da vozišče ni bilo osvetljeno, pritožnik uveljavlja šele v pritožbi, pri čemer ni v skladu s 157. čl. ZP-1 izkazal za verjetno, da ga obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (na zaslišanju dne 2. 7. 2008 je obdolženec celo izjavil, da ne želi biti navzoč pri izvajanju dokazov, kot izhaja iz zapisnika na l. št. 45 spisa), kar pomeni, da takšne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto. Glede prepoznave pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta ni bila opravljena kot eno izmed (preiskovalnih) dejanj pri zaslišanju prič, kot to predvideva čl. 240 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč gre za eno izmed okoliščin, ki so vplivale na presojo sodišča, da je izpovedba oškodovanca prepričljivejša od obdolženčevega zagovora, ta okoliščina pa ni bila odločilna pri presoji verodostojnosti te priče. Glede na izpovedbo policista N., so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe o prekršku ni jasno, kaj je policist N. sploh izpovedal in katere dejanske ugotovitve je oprlo na njegovo izpovedbo. Neutemeljeno pritožba graja oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da policist in oškodovanec nimata interesa izpovedovati drugače kot je bilo v resnici, saj oškodovančeva pravica do povrnitve škode ni odvisna od izida postopka o prekršku, sicer pa dejanski oškodovanec ni bil Ž. P. temveč družba P. S. d. o. o., ki je bila upravičena do plačila škode iz obdolženčevega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, policist pa tudi nima interesa za izid postopka o prekršku, saj se njegove delovne naloge v zvezi z določeno prometno nezgodo končajo s podajo obdolžilnega predloga, medtem ko izid postopka o prekršku na vrednotesnje njegovega dela ne vpliva. Zagovornik pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pozabilo na privilegij zoper samoobtožbo, ko je navedlo v obrazložitvi, da bi lahko M. K., ki je tekom postopka kot priča navajal, da je on povzročil prometno nesrečo, lahko policiste takoj opozoril, da vodijo postopek z napačnim človekom, saj s tem sodišče prve stopnje ni merilo na to, da bi se moral K. ovaditi, temveč da bi lahko povedal policistom, da obdolženec ni vozil. Sicer pa je to, glede na jasno, prepričljivo in verodostojno izpovedbo policista N., da v policijskem postopku tudi obdolženec ni navajal, da bi vozil kdo drug, niti ni trdil, da sam ni vozil, povsem nepomembno.

Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve prekrška po VII. odst. 25. čl. ZVCP-1, saj so iz opisa dejanskega stanja po obdolžilnem predlogu predlagatelja, ki so povzeti v izreku izpodbijane sodbe o prekršku, razvidni vsi zakonski znaki tega prekrška, pri čemer je v zvezi s krivdo opredelilo vse zavestne in voljne sestavine zavestne malomarnosti.

Ob zanesljivih ugotovitvah, da je obdolženec 9. 11. 2005, preden so policisti v postopku zaradi suma storitve prometne nesreče I. kategorije od njega zahtevali, da opravi preizkus alkoholiziranosti, vozil lasten osebni avtomobil, kot je opisano zgoraj, je bila policistova zahteva izrečena zakonito, v skladu s III. odst. 132. čl. ZVCP-1. Obdolženec bi zato moral ravnati po takšni zahtevi in preizkus z alkotestom opraviti, vendar tega ni storil, saj je v zagovoru priznal, da je preizkus z alkotestom odklonil, priča N. pa je še izpovedala, da je pred tem obdolženec bil opozorjen na posledice odklonitve preizkusa z alkotestom. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prekršek po čl. 132/XI ZVCP-1 obdolženec storil z direktnim naklepom. Pritožbene navedbe, da obdolženec kot oseba, ki s prekrškom ni imela nobene veze, ni imel obveznosti ravnati po zahtevi policista naj opravi preizkus z alkotestom, so neutemeljene. Iz 6. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 73/2007 z dne 20. 12. 2007, izhaja, da so policisti po tem, ko so bili obveščeni o storjenem prekršku, dolžni ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Kadar je ob sumu storitve nekega prekrška podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so policisti upravičeni in dolžni odrediti preizkus alkoholiziranosti, čeprav je med storitvijo prekrška, s katerim je bila povzročena prometna nesreča I. kategorije, in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti potekel določen čas in kljub temu, da policisti sami niso videli obdolženca voziti vozilo. V nasprotnem primeru bi dopustili izmikanje preizkusu alkoholiziranosti vsakomur, ki bi zapustil kraj storitve prekrška.

Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta bili obdolžencu glavna in stranska sankcija izrečeni v z zakonom predpisanih mejah. Za prekršek po V. odst. 25. čl. ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, je bila predpisana globa 41,73 EUR, v času sojenja pa je 30. 4. 2008 začel veljati ZVCP-1, ki je za tovrstni prekršek, ki je sedaj opredeljen v VII. odst. 25. čl. ZVCP-1 predpisal globo 40 EUR, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče štelo, da je za obdolženca novejši predpis milejši (kar je sicer zmotno, saj je šlo le za zaokroževanje zneskov glob zaradi uvedbe nove valute, vendar je takšna napačna uporaba materialnega prava bila obdolžencu v korist), za prekršek po čl. 132/XI ZVCP-1 pa je bila v času storitve prekrška predpisana globa najmanj 500,75 EUR (prej 120.000,00 SIT) in stranska sankcija 18 kazenskih točk. Pri odmeri sankcije je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo okoliščine, ki po 26. členu ZP-1 vplivajo na to ali naj bo sankcija manjša ali večja in to tudi obrazložilo ter določilo globi v določenem znesku 40 EUR za prekršek pod tč. 1 izreka in v najnižjem predpisanem znesku 500,75 EUR za prekršek pod tč. 2 izreka, kazenske točke pa je ob primernem upoštevanju vseh okoliščin in ob pravilni uporabi VI. odst. 26. čl. ZP-1 omililo tako, da je storilcu določilo le 17 kazenskih točk. Nato pa je prvostopenjsko sodišče pravilno na podlagi I. odst. 27. čl. ZP-1 obdolžencu izreklo enotno sankcijo 540,75 EUR ter 17 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Pritožbene navedbe v zvezi z izrečenimi sankcijami, da sodišče sankcije ni omililo dovolj, so neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče omililo le predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk in to v skladu s VI. odst. 26. čl. ZP-1, ki določa, da sme sodišče stransko sankcijo kazenskih točk, ki je predpisana v številu 18 kazenskih točk, omiliti tako, da se izreče vozniku začetniku 6 kazenskih točk, drugim voznikom pa 17 kazenskih točk. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo (III. odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah ZST-1).