Jedro

Prvostopenjski organ ima zaradi neizpolnjevanja pogoja, navedenega v 146. členu ZASP, pooblastilo za ukrepanje v ZTI. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik opravlja dejavnost kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del brez predpisanega dovoljenja. Opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja pa je razlog za izdajo odločbe po 15. členu ZTI. Po ZASP pristojni organ nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom. Pristojnost Urada RS za intelektualno lastnino, določena z ZASP, pa ne izključuje pristojnosti tržnega inšpektorata po 15. členu ZTI v primeru, ko le-ta ugotovi, da gre za opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku po prejemu te odločbe prepovedal opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avtovizualnih del, ker za opravljanje te dejavnosti nima predpisanega dovoljenja (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ prejel prijavo zoper tožnika v zvezi z opravljanjem dela dejavnosti brez predpisanega dovoljenja in sicer dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Tožnik je v času od 23. 2. 2001 do 11. 10. 2010 imel začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic za primere kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki je bilo dano pod razveznim pogojem, t. j. do ustanovitve ustrezne kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je 11. 10. 2010 izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic za soavtorje avdiovizualnih del, za izvajalce v avdiovizualnih delih in za filmske producente Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju Zavod AIPA). Z dokončnostjo in pravnomočnostjo omenjenega dovoljenja Zavodu AIPA je prenehalo začasno dovoljenje tožnika, o čemer je bil tožnik pisno obveščen s strani Urada. Iz prijave izhaja, da se tožnik kljub prenehanju dovoljenja še vedno predstavlja kot pristojna kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic za primere kabelske retransmisije avdiovizualnih del in sicer z javnim pozivom na njihovi spletni strani in aktivnim obveščanjem mednarodnih organizacij v tujini.

2. Tržna inšpektorica je spletne strani tožnika pregledala 1. 3. 2011 in ugotovila, da se na spletni strani dejansko nahaja rubrika „Avdiovizualni avtorji“, s čimer se le-te poziva, da pri tožniku zaščitijo svoje avdiovizualno delo. Zaradi razjasnitve konkretne zadeve je tržna inšpektorica na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) za pojasnila zaprosila Urad. Iz pojasnil Urada izhaja, da je bilo za kolektivno upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del 11. 10. 2011 izdano dovoljenje Zavodu AIPA. Z dnem izdaje dovoljenja Zavodu AIPA je tožniku prenehalo veljati začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001. Tožnik lahko na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravlja avtorsko pravico kabelske retransmisije na glasbenih delih, nima pa tožnik pravne podlage za kolektivno upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih. Kolektivna organizacija namreč lahko na podlagi 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) opravlja zgolj dejavnost, za katero ima dovoljenje pristojnega organa, to dejavnost pa mora opravljati kot svojo edino dejavnost. Tožnik lahko tako upravlja avtorsko pravico kabelske retransmisije le na glasbenih delih, saj za upravljanje pravice kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih dovoljenja nima.

3. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 15. člena Zakona o tržni inšpekciji (v nadaljevanju ZTI), iz katerega izhaja, da če se opravlja dejavnost brez predpisanega dovoljenja ali brez odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti, ali je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti, izda inšpektor odločbo, s katero opravljanje te dejavnosti prepove. Tržna inšpektorica je glede na izvedeni postopek ugotovila, da tožnik opravlja dejavnost kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del brez predpisanega dovoljenja Urada. Tožniku je bilo zaradi odsotnosti kolektivne organizacije, ki bi združevala avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih, 24. 1. 2001 izdano začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. V začasnem dovoljenju je bilo izrecno določeno, da to dovoljenje velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Urad je 11. 10. 2010 podelil dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA, o čemer je bil tožnik obveščen z dopisom Urada z dne 21. 10. 2010. Tožnikove ugovore, da je dovoljenje, izdano Zavodu AIPA nezakonito, prvostopenjski organ zavrača, saj za presojo morebitne nezakonitosti omenjene odločbe ni pristojen. Ugotavlja, da tožnik tudi po izdaji dovoljenja Zavodu AIPA nadaljuje z dejavnostjo kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, in sicer s tem, ko na svoji spletni strani vabi avtorje avdiovizualnih del, da prijavijo svoja dela in objavlja druge vsebine, iz katerih zainteresirana javnost lahko sklepa, da je tožnik kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in torej pristojen za zaščito in uveljavljanje teh pravic. Tožnik je to dejavnost na podlagi začasnega dovoljenja dejansko lahko opravljal od leta 2001, zaradi česar s takšnimi navedbami na svoji spletni strani daje javnosti informacije, da se na tem področju ni nič spremenilo. Na to kažejo tudi pobrana nadomestila iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del v obdobju od oktobra 2010 do februarja 2011, torej nadomestila, pobrana po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača. Med drugim navaja, da je tožnik na zahtevo prvostopenjskemu organu predložil obračun izdanih računov za obdobje od 1. 10. 2010 do 28. 2. 2011 iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del, kar nakazuje, da je tožnik opravljal navedeno dejavnost. Tožnik je tudi navedel, kolikšne prihodke bo predvidoma v letih 2011 in 2012 ustvaril iz naslova uporabe avtorskih avdiovizualnih del. Zato ni mogoče dvomiti, da tožnik dejavnost, ki mu je bila z izpodbijano odločbo prepovedana, dejansko opravlja oziroma da po prenehanju veljavnosti začasnega dovoljenja z njenim opravljanjem ni prenehal. Drugostopenjski organ zavrača tudi navedbo tožnika, da s strani Urada ni prejel sporočila o tem, da mu je začasno dovoljenje prenehalo veljati, saj je Urad o tem obvestil tožnika z dopisom z dne 21. 10. 2010. Prav tako zavrača pripombe tožnika, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal izven svojih zakonskih pristojnosti ter da ni pravilna pravna podlaga 15. člen ZTI, na katerega je oprl svojo odločitev.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je napačno in brez zakonske podlage opredelila pojem dejavnosti po ZASP, zaradi tega se tudi pojavlja vprašanje možnosti izvršljivosti izpodbijane odločbe. Kot sporno izpostavlja vprašanje dejanske pristojnosti tožene stranke pri izvajanju predmetnega nadzora. V 1. členu ZTI je določena pristojnost tržnega inšpektorata in inšpekcijskega nadzorstva ter določeno, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov s področja trgovine, obrti, storitev, cen, meril, kakovosti blaga, varstva potrošnikov in varstva konkurence opravlja tržni inšpektorat, če z zakonom ni drugače določeno. Tožnik ne opravlja dejavnosti s področja trgovine, obrti, storitev ter ne gre za kršitve s področja varstva potrošnikov ali varstva konkurence. Prav tako tožena stranka opravlja nadzorstvo le, če drug zakon ne določa drugače. Tožena stranka je povsem prezrla ZASP, ki je v konkretnem primeru lex specialis, zaradi česar tožnik meni, da je predmetno odločbo izdal nepristojni organ.

6. Tožnik nadalje prereka navedbe o tem, da opravlja dela brez predpisanega dovoljenja in sicer dejavnost kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizulanih del. Zmotne so ugotovitve prvostopenjskega organa, da tožnik s tem, ko je imel na svoji spletni strani objavljen obrazec za prijavo avdiovizualnih del in poziv, da naj avdiovizualni avtorji prijavijo svoje delo, opravlja dejavnost po ZASP, za katero nima dovoljenja. Glede na to, da je tožnik na Urad 19. 7. 2010 podal vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalno ter 15. 3. 2011 vlogo za kolektivno uveljavljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmije avdiovizualnih del, tožnik meni, da zbiranje repertuarja ne more biti nezakonito. Vabljenje avtorjev, da se včlanijo v kolektivno organizacijo, še ne more pomeniti izvajanja dejavnosti. Tožnik navaja, da Urad ni zakonito odvzel začasnega dovoljenja, predvsem pa, da se tako imenovano začasno dovoljenje tožniku in dovoljenje Zavoda AIPA ne prekrivata v celoti. Začasno dovoljenje tožnika naj bi bilo precej širše, kot dovoljenje Zavoda AIPA, zaradi česar je tožnik lahko upravljal tudi tiste (avtorske) pravice imetnikov pravic, ki jih Zavod AIPA ne sme. Ker je dovoljenje Zavoda AIPA ozko, ni mogoče trditi, da je začasno dovoljenje tožniku v celoti prenehalo. Tožnik meni, da mu začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 ni prenehalo tudi zato, ker ima začasno dovoljenje naravo začasne odločbe iz 221. člena ZUP. Dovoljenje izdano Zavodu AIPA pa v izreku ne vsebuje posebne točke o razveljavitvi začasnega dovoljenja tožniku. To pa pomeni, da tožniku začasno dovoljenje ni bilo odpravljeno v skladu z 213. členom ZUP (izrek izpodbijanega dovoljenja ne odpravlja dovoljenja tožniku). Tožnik je toženi stranki sporočil, da s strani Urada nikoli ni prejel nobenega uradnega sporočila o prenehanju začasnega dovoljenja. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik obveščen o tem z dopisom Urada z dne 21. 10. 2010, ki je bil vročen 8. 11. 2010, je tako zmotna. Po mnenju tožnika pa organizacija, ki je bila upravičena do kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, to pravico izgubi šele, ko ji je vročena nova odločba. Prav tako iz izreka odločbe, s katero je Urad izdal dovoljenje zavodu AIPA, ne izhaja, da bi bilo navedeno dovoljenje vsebinsko enako začasnemu dovoljenju. O tem vprašanju poteka spor pred pristojnim sodiščem.

7. Tožnik navaja, da zbiranje repertoarja del in pooblastil s strani avtorja ne pomeni opravljanja dejavnosti. Po mnenju tožene stranke naj bi tožnik opravljal opisano dejavnost s tem, da na svoji spletni strani vabi avtorje avdiovizualnih del, da prijavijo svoja dela, iz katerih naj bi zainteresirana javnost lahko sklepala, da je tožnik kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije. To nikakor ne drži. Na spletni strani tožnika ni zapisano, da bi le-ta opravljal dejavnost kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije. Na spletni strani se nikjer ne nahaja sporočilo, da so avtorji avdiovizualnih del z včlanitvijo pri tožniku, s strani tožnika kakorkoli zaščiteni v smislu kolektivne zaščite avtorske pravice na avdiovizualnih delih. Dejstvo, da je imel tožnik skorja deset let začasno dovoljenje, nikakor ne podkrepi dejstva o vtisu zainteresirane javnosti. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno in uporabljena napačna materialna podlaga. Tožniku je Urad izdal stalno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorske pravice na delih s področja glasbe, ki med drugim omogoča tudi uveljavljanje avtorske pravice za javno priobčitev glasbenih neodrskih del (male pravice) vključno s kabelsko retransmisijo, kar pa pomeni tudi uporabo glasbe v avdiovizualnem delu, ki se kabelsko retransmisirajo. Prav tako je Združenje avtorjev Slovenije (ZAMP) v primeru kabelske retransmisije pooblastilo tožnika za pobiranje nadomestil v primeru kabelske retransmisije. Podatki o vplačilih, ki so bili posredovani toženi stranki, tako zajemajo plačilo avtorskih honorarjev iz naslova uporabe glasbenih in literarnih del v avdiovizualnem delu v primeru kabelske retransmisije. Tožnik navaja, da je zato v tem delu napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

11. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ker za opravljanje te dejavnosti nima predpisanega dovoljenja. Izpodbijana odločitev temelji na 15. členu ZTI, ki določa, da v primeru, če se opravlja dejavnost brez predpisanega dovoljenja ali brez odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ali je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti, izda inšpekcijski organ odločbo, s katero opravljanje te dejavnosti prepove. Izrečeni ukrep tržnega inšpektorja ne temelji na ZASP, ampak na prvem odstavku 15. člena ZTI, zaradi česar je za njegov izrek pristojen tržni inšpektor. Iz 1. člena ZTI izhaja, da tržni inšpektorat opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov s področja trgovine, obrti, storitev, cen, meril, kakovosti blaga, varstva potrošnikov in varstva konkurence, če z zakonom ni drugače določeno. Čeprav področje avtorske in sorodnih pravic v 1. členu ZTI ni izrecno navedeno, je prvostopenjski organ pristojen za nadzor nad izvajanjem določb ZASP, ki so sankcionirane v 184. členu in 185. členu, kar izhaja iz 186. člena ZASP. V konkretnem primeru pa ima prvostopenjski organ zaradi neizpolnjevanja pogoja, navedenega v 146. členu ZASP, pooblastilo za ukrepanje v ZTI. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik opravlja dejavnost kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del brez predpisanega dovoljenja. Opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja pa je razlog za izdajo odločbe po 15. členu ZTI. Po ZASP pristojni organ (Urad) nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom (prvi odstavek 162. člena ZASP). Vendar pa po presoji sodišča pristojnost Urada, določena z ZASP, ne izključuje pristojnosti tržnega inšpektorata po 15. členu ZTI v primeru, ko le-ta ugotovi, da gre za opravljanje dejavnosti brez predpisanega dovoljenja. Tožbeni ugovori, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ, zato niso utemeljeni.

12. Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore tožnika, da ni opravljal dela brez predpisanega dovoljenja in sicer dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa in tožene stranke, ki sta obrazložila vse okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik opravljal navedeno dejavnost. Tožnik je na svoji spletni strani vabil avtorje avdiovizualnih del, da prijavijo svoja dela in objavljal druge vsebine, iz katerih zainteresirana javnost lahko sklepa, da je tožnik kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in da je torej pristojen za zaščito in uveljavljanje teh pravic. Tožnik je to dejavnost na podlagi začasnega dovoljenja lahko opravljal od leta 2001 do 11. 10. 2010 (torej 10 let), zato je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da s takšnimi navedbami na svoji spletni strani daje javnosti informacije, da se na tem področju ni nič spremenilo. Tožnik je prvostopenjskemu organu predložil obračun izdanih računov za obdobje od 1. 10. 2010 do 28. 2. 2011 iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del, kar nakazuje, da je tožnik opravljal navedeno dejavnost iz 146. člena ZASP. Ker je tožnik navedeni obračun prvostopnemu organu sam posredoval (na njegovo zahtevo), je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je pooblaščen za pobiranje nadomestil v primeru kabelske retransmisije s strani Združenja avtorjev Slovenije ter da gre za poseganje v civilne zasebne pravice. Kot povedano je omenjeni obračun prvostopenjski organ zahteval iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del in ne iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del. Dejavnost iz 146. člena ZASP pa lahko opravlja le kolektivna organizacija na podlagi dovoljenja pristojnega organa. V primeru, da tožnik omenjene dejavnosti ne bi opravljal, na kar se sklicuje v tožbi, pa mu z izpodbijano odločbo (s katero mu je prepovedano opravljanje te dejavnosti) sploh ne bi bilo v ničemer poseženo v njegov pravni položaj.

13. Iz tožnikovih nadaljnjih ugovorov pa nasprotno izhaja, da meni, da mu začasno dovoljenje za opravljanje te dejavnosti sploh ni prenehalo veljati, ker meni, da to ni bilo storjeno zakonito. Vendar pa tožnik v navedenem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, da mu Urad ni zakonito odvzel začasnega dovoljenja št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, saj bi navedene ugovore lahko uveljavljal v drugih postopkih. Z omenjenim začasnim dovoljenjem je imel tožnik status kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del le za določen čas – do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih (drugi odstavek začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001). Takšna kolektivna organizacija je bila ustanovljena oziroma je Urad dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del izdal Zavodu AIPA z odločbo št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. Tožnik pa ugovore, da se začasno dovoljenje in dovoljenje, izdano Zavodu AIP, ne pokrivata vsebinsko, kot sam navaja, že uveljavlja v drugih postopkih. V predmetnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik s strani Urada obveščen, da mu je začasno dovoljenje prenehalo veljati. Zmotno je mnenje tožnika, da je začasno dovoljenje začasna odločba po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katere značilnost je, da se izda pred koncem postopka, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, in ki se z odločbo, izdano o glavni zadevi po končanem postopku, razveljavi. V obravnavanem primeru gre za odločbo z veljavnostjo za določen čas, t. i. temporarno odločbo, ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP. Dovoljenje pod pogoji iz ZASP (148. člen in 150. člen ZASP) je bilo izdano Zavodu AIPA, ki po vsebini pomeni novo odločanje. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da tožnikovo začasno dovoljenje še velja, ker z odločbo, izdano Zavodu AIP, ni bilo razveljavljeno. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je Urad tožnika obvestil o prenehanju začasnega dovoljenja z dopisom z dne 21. 10. 2010, ki je bil tožniku vročen 8. 11. 2010, na kar se pravilno sklicujeta oba upravna organa. Prav tako so neutemeljeni tožnikovi ugovori glede izvršljivosti izpodbijane odločbe. Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožniku po prejemu te odločbe prepoveduje opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, s čimer je izrek odločbe po presoji sodišča jasen.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je v upravnem sporu ugotovilo zakonitost izpodbijanega akta oziroma preverilo dokazno oceno upravnega organa in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Tožnik je v upravnem sporu imel možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za izpodbijano odločitev. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.