Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Podana je krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca (prvi odstavek 154. in 158. člen ZOR) za nastalo škodo. Tožnik ni bil usposobljen ugotavljati obstoja pogojev za varno delo v objektu naročnika del, niti mu delodajalec ni nudil potrebnih pripomočkov za orientacijo pri delu, opuščena pa je bila dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi delo v takih pogojih in s takimi sredstvi, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo varno delo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.118.002 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov premoženjske škode od njihove zapadlosti dalje do plačila, od nepremoženjske škode v skupnem znesku 2.070.000 SIT pa od dneva sojenja 8.6.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, enako tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 1.6.2000 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v delu zavrnjenega zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za 1.700.000 SIT) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja pa je od zneska 1.000.000 SIT znižalo na znesek 600.000 SIT, torej za 400.000 SIT. V preostalih delih je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.730.000 SIT, pri čemer naj zakonske zamudne obresti od že prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo in na revizijski stopnji prisojenega zneska tečejo od 18.7.1997 dalje (zneska 870.000 SIT in 2.180.000 SIT) ter od 1.6.2000 dalje glede zneska 550.000 SIT. Revident se v celoti sklicuje na izvedenska mnenja in jih šteje za sestavni del revizije. Sodišči nižjih stopenj nista pravilno vrednotili dejstev, ki izhajajo iz medicinskih ekspertiz, zdravstvene dokumentacije in izpovedi kot stranke zaslišanega tožnika. Znižanje odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 600.000 SIT nima podlage v zbranih dejstvih, saj bi bilo mogoče iz tega naslova priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 2.500.000 SIT. Tožnik je bil namreč ob škodnem dogodku star 37 let, bodoče telesne bolečine in glavobole pa bo torej prestajal še okoli 40 let. Odškodnina za strah je prenizka, saj je tožnik utrpel več telesnih poškodb na glavi in je zato prestajal intenziven in dolgotrajen strah v skrbi za svoje zdravstveno stanje. Zato bi bil upravičen do celotne zahtevane odškodnine v znesku 800.000 SIT. Premalo je bilo upoštevano, da je tožniku ostala na čelu brazgotina zaradi deformantne obrazne poškodbe. To predstavlja kar 7 % trajno invalidnost, zaradi česar zahtevana odškodnina iz tega naslova v znesku 300.000 SIT ni previsoka. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj odločitev temelji na preživeli sodni praksi, izoblikovani v letih hiperinflacije, ki pa je že dolgo ni več. Tožena stranka se nahaja v dolžniški zamudi, ki traja že več kot pet let. Za tako dolgo zamudo ne more biti nagrajena z neplačilom zamudnih obresti za obdobje od 18.7.1997 do 7.6.2001. V 919. členu ZOR je določeno, od kdaj dalje je tožena stranka v plačilni zamudi.

Tožena stranka pa vlaga revizijo v okviru spornega zneska v višini 1.718.002 SIT. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med izrekom sodbe in njenimi razlogi obstoji nasprotje.

Ugotovljeno je, da je prišlo do padca uteži zaradi tresljajev, ki jih je povzročil bager. Ker gre za samovozni delovni stroj, tožena stranka ni odgovorna iz naslova civilne odgovornosti. Bager namreč v kritičnem času ni bil zavarovan, zaradi česar tudi ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Podana je vzročna zveza med delovanjem stroja in padcem kovinske uteži. Uporabiti je mogoče 6. točko tretjega odstavka III. člena Splošnih pogojev za zavarovanje civilne odgovornosti O-80/I. Izključeno je namreč jamstvo, povzročeno s samovoznimi delovnimi stroji. Sicer pa tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini dosojene odškodnine in meni, da je za posamezne primere ob ugotovljenih dejstvih odmerjena v nasprotju z dejansko nastalo škodo. Pri tem je neutemeljena odškodnina, dosojena zaradi strahu in zaradi skaženosti. Že pravnomočno dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 800.000 SIT (v preostalem delu zahtevku je prišlo do razveljavitve zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje) je znatno pretirana.

Pravdni stranki druga drugi nista odgovorili na reviziji, reviziji pa sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka je "hudo nasprotje" med sodbenimi razlogi in izvedenimi dokazi očitala že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, vendar je sodišče druge stopnje takšen ugovor prepričljivo zavrnilo. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, da obratovanje bagra ni v neposredni vzročni zvezi s padcem uteži. Obratovanje delovnega stroja, predvsem njegove "roke", ni bilo vzrok, da je utež padla na tožnika, saj so do škodnega dogodka privedle vse okoliščine, v katerih sta tožnik in L. M. opravljala naročeno delo. Tresenje bagra se je prenašalo na konstrukcijo objekta več dni, zaradi česar je bil njegov vpliv posredne narave in le eden med ostalimi.

Izključitev zavarovalnega jamstva tožene stranke na podlagi določbe 3. člena III. odstavka 6. točke Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80/I bi bila morda utemeljena le tedaj, če bi do padca uteži in nastanka škode prišlo neposredno zaradi obratovanja bagra ali katerega njegovih sestavnih delov. Revizijsko sodišče se strinja z razlago v izpodbijani sodbi, da je treba omenjene splošne pogoje razlagati restriktivno v skladu z namenom sklenjene zavarovalne pogodbe. Tako obvelja utemeljitev, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca (prvi odstavek 154. in 158. člen ZOR) za nastalo škodo. Tožnik ni bil usposobljen ugotavljati obstoja pogojev za varno delo v objektu naročnika del, niti mu delodajalec ni nudil potrebnih pripomočkov za orientacijo pri delu, opuščena pa je bila dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi delo v takih pogojih in s takimi sredstvi, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo varno delo. Po povedanem je glede temelja tožbenega zahtevka revizija tožene stranke neutemeljena, ko izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s sklicevanjem na nasprotju med izvedenimi dokazi in sodbenimi razlogi, pa je - kot je povedano - že obrazloženo zavrnjen.

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v obsegu odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, je revizijski preizkus možen glede pravnomočno dosojene odškodnine iz tega naslova (800.000 SIT) zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi strahu in zaradi skaženosti. Višino odškodnine izpodbijata obe pravdni stranki, vendar ni utemeljena niti revizija tožeče stranke, ki trdi, da je dosojena odškodnina prenizka, niti revizija tožene stranke, ki meni, da je previsoka. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR med drugim zahteva opredelitev nastale škode glede na njen obseg, da jo je mogoče uvrstiti - zaradi primerjave s podobnimi primeri sodne prakse - med manjše, večje ali celo katastrofalne škode. Obravnavane škode glede na obseg poškodovanja in izid zdravljenja ni mogoče uvrstiti med škode večjega obsega. Tožnik je utrpel raztrganino na čelu in v lasišču ter pretres možganov. Sledeč izvedenskemu mnenju je tožnik hude telesne bolečine prestajal le nekaj dni, celotno bolečinsko obdobje pa je trajalo slaba dva meseca. Upoštevano je bilo, da se je nahajal na zdravljenju v bolnišnici od dogodka 30.7.1996 do 5.8.1996 in da je bil v bolniškem staležu do 16.9.1996. Primerjava s podobnimi primeri sodne prakse ne dopušča zviševanja odškodnine iz tega naslova preko 600.000 SIT, niti ni mogoče tako določene odškodnine zniževati. V tem obsegu je v zadostni meri upoštevana tudi ugotovitev, da se tožniku občasne bolečine v obliki glavobolov zaradi sindroma po pretresu možganov še pojavljajo.

Odškodnina za strah je dosojena v znesku 120.000 SIT z upoštevanjem dejstva, da je bil po udarcu uteži tožnik v nezavesti in da se dogodka samega ne zaveda. Doživljal je le strah za izid zdravljenja, ki je bil navzoč slaba dva meseca. Zaradi brazgotine čela in lasišča, ki je dobro vidna, je dosojena odškodnina v znesku 150.000 SIT tudi po presoji revizijskega sodišča povsem primerna.

Revizijske trditve tožene stranke, da je "povsem neutemeljeno, sigurno pa znatno pretirano", tožniku dosojena odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v pravnomočno dosojenem znesku 800.000 SIT, zaradi neobrazloženosti in posplošenosti ni mogoče v celoti preizkusiti. Ob objektivno ugotovljenih dejstvih, da tožnika prizadeva stanje po možganskem pretresu z omejeno gibljivostjo vratu, mrtvičenjem rok, čela in lasišča, šumenjem v ušesih in naglušnostjo, je teza o neutemeljenosti ugotovitve o obstoju navedene postavke nepremoženjske škode povsem v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Glede višine odškodnine iz tega naslova pa se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki utemeljujejo znesek 800.000 SIT kot satisfakcijo ob doslej zbranih ugotovitvah.

Pravno pravilna je tudi odločitev, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov nepremoženjske škode tečejo od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (8.6.2001). Taka odločitev temelji na določbi 186. in 189. člena ZOR (zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, povračilo škode pa se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe). Samo tako je lahko mogoče določiti vsebino pravnega standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če bi sodišče tožeči stranki prisodilo obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, to pa bi pomenilo dvakratno valorizacijo. V tem okviru temelji odločanje na ustaljeni sodni praksi. Drugačno odločanje bi (za primere pred 1.1.2002, ko je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS drugačno načelno pravno mnenje) porušilo enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

Revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR ni utemeljeno. V tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, temveč za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti v revizijah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba reviziji zavrniti (378. člen ZPP).