Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je kljub neobstoju (pisne) pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na parc. št. 260/44 k. o. X (ID znak 000)(I. točka izreka) , kar je tožnik zahteval več ali drugače (glede toženkine dolžnosti priznati tožnikovo lastništvo in glede izstavitve zemljiškoknjižne listine), pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. V sodbi je spregledano, da je tožnik, ki je pravico uporabe pridobil izvenknjižno, potreboval ustrezen pravni naslov tudi za pridobitev parcele, to pa bi lahko dokazov le z ustrezno listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis. V skladu s 4. členom Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZVNDL) se je pravica uporabe vknjižila na podlagi pravnomočne odločbe, s katero je ugotovljena pravica uporabe v korist določene pravne osebe, ali na podlagi overjene pogodbe, kadar je bilo v zakonu določeno, da se ta pravica lahko prenese s pogodbo. Sodba povsem arbitrarno zaključuje, da tožnikov pravni prednik ni potreboval z zakonom določenega pravnega naslova. Vsakršna posest in dejanska uporaba ni zadostovala za pridobitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Prav tako ni zadostovala zgolj izdaja dovoljenja za gradnjo oziroma uporabo sicer provizorične garaže oziroma dovoljenja za uporabo zemljišča za postavitev garaže. Zmoten je zaključek, da je šlo za zidan objekt in ne za začasno postavljen objekt provizorične narave. Garaža je sicer v obravnavanem primeru ostala na zemljišču, vendar ni bila vnesena v noben prostorski akt, ki bi ji šele dal naravo trajnega objekta, in tako ni predstavljala stavbe v smislu zakonskih predpisov. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ker je Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 26/54 in nasl. – v nadaljevanju ZPZS) določal le oddajo stavbnega zemljišča občanom za postavitev družinske stanovanjske hiše, v obravnavanem primeru pa je bilo tožnikovemu predniku izdano dovoljenje za graditev skupinskih garaž oziroma za uporabo teh garaž. Stališče sodbe je v nasprotju tudi z drugim odstavkom 1. člena ZPZS, po katerem se stavbno zemljišče v družbeni lastnini ne more odtujiti, ampak se na njem pridobijo pravice, ki jih določa zakon. Enaka je bila ureditev v Zakonu o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl.). Pravica uporabe se je lahko prenesla le s pisno pogodbo, sicer je bil posel ničen. Prepovedan je bil tudi neodplačen prenos nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino. Navedeno pomeni, da se z gradnjo garaže ni mogla prenesti pravica na zemljišču z družbenopravne osebe na zasebnopravno osebo. Zgolj dovolitev gradnje še ni pomenila pridobitev pravice uporabe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstva, na katerih temelji odločitev v zadevi, so: - da je bilo tožnikovemu pravnemu predniku 22. 6. 1966 izdano dovoljenje za graditev skupinskih garaž na (tedanji) parc. št. 219 in 75 k. o. X, - da je bila garaža (skupaj z drugimi) zgrajena, tožnikovemu pravnemu predniku pa skupaj z drugimi investitorji dano dovoljenje za uporabo garaže z dne 29. 8. 1967, - da je tožnikov pravni prednik imel garažo od zgraditve v posesti, dokler je ni na podlagi pogodbe z dne 20. 12. 2006 prodal tožniku.

6. Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče, da je tožnikov pravni prednik na sporni nepremičnini pridobil pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenega stališča niso utemeljeni. V izpodbijani sodbi sta izčrpno povzeti in ocenjeni zakonsko ureditev in sodna praksa, relevantni za presojo, ali je tožnikov pravni prednik pridobil pravico uporabe. Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na toženkine nasprotne argumente, uveljavljene pred sodiščem prve stopnje in deloma ponovljene v pritožbe, so pravilni.

7. Sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je kljub neobstoju (pisne) pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala.(1) Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhajajo vsa odločilna dejstva, ki utemeljujejo sklep o pridobitvi pravice uporabe kot podlage za preoblikovanje v lastninsko pravico.

8. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl. - v nadaljevanju ZPZS), na katerega se sklicuje pritožba, je določal pristojnost občinske skupščine za oddajo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini v uporabo občanom za postavitev družinske stanovanjske hiše, poslovne stavbe ali poslovnega prostora (37. člen). Zakon o urejanju mestnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 8/63), ki je urejal postopek oddaje v uporabo, je določal, da se stavbno zemljišče za gradnje, predvidene v urbanističnem projektu, odda s pogodbo po izvedenem javnem natečaju (9. člen in nasl.). V uporabo ga odda organizacija za urejanje mestnega zemljišča, če take organizacije ni, pa organ občinskega ljudskega odbora, pristojen za komunalne zadeve. Po Ustavi SR Slovenije iz leta 1963 (Uradni list SRS, št. 10/63) so bile pristojnosti občinskih ljudskih odborov prenesene na občinske skupščine in njihove organe (16. člen Zakona o izvedbi Ustave SR Slovenije, Uradni list SRS, št. 10/63). Zakon resda izrecno ne omenja oddaje za gradnjo garaž, vendar garaža sodi v okvir gradnje družinske stanovanjske hiše. Dejstvo, da je bila v mestih pogosto prostorsko ločena od stanovanja, ne more biti odločilno za drugačno razlago. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 1. člen ZPZS, po katerem ni dovoljena odtujitev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, se pa na njih lahko pridobijo pravice, ki jih določa zakon. Sodba zavzema stališče, da je tožnikov pravni prednik na spornem stavbnem zemljišču pridobil pravico uporabe, prav možnost pridobitve te vrste pravice pa je zakon predvideval. Pravilni so razlogi sodbe, s katerimi je kot neutemeljeno zavrnjeno toženkino stališče o ničnosti prenosa pravice uporabe zaradi kršitve pravil o obličnosti pogodbe. Glede na to, da pritožnica le ponavlja svoje stališče, podano v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne da bi polemizirala s stališčem izpodbijane sodbe, podrobnejša obrazložitev ni potrebna. Sklicevanje na prepoved neodplačnega prenosa nepremičnin iz družbene v zasebno lastnino je neutemeljeno, ker je s prenosom pravice uporabe zemljišče ostalo v družbeni lastnini. Olastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe je posledica odločitve zakonodajalca, sprejete v letu 1997. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je sporna garaža po tedanjih predpisih veljala za nepremičnino. Dovolitev gradnje kot "provizorij" (6. točka odločbe o dovolitvi gradnje (2)) utemeljuje nadaljnji zaključek, da gradnja (še) ni bila predvidena v urbanističnem projektu. To bi mogel biti razlog za neizvedbo javnega natečaja. Ne glede na to je gradnjo dovolila služba za gradbeništvo in komunalo Skupščine občine Ljubljana Center, torej organ, ki je bil pristojen tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Isti organ je kasneje dovolil uporabo garaže. Upoštevaje še pravilo, da je zemljišče "sledilo" pravnemu položaju stavbe (in ne obratno, kot velja sedaj), je pravilno stališče sodbe, da je bila z zgraditvijo garaže s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti toženkine prednice, ki je bila pristojna za oddajo stavbnih zemljišč, prenesena pravica uporabe na zemljišču, na katerem stoji garaža. Glede na to, da organ, pristojen za razpolaganje s stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini, do uveljavitve ZLNDL ni postavil zahteve za odstranitev objekta v smislu 6. točke odločbe o dovolitvi gradnje, je pravilno tudi stališče sodbe, da se je pravica uporabe na podlagi prvega odstavka 2. člena navedenega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.

9. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa se v odgovoru na pritožbo v bistvenem delu strinja z razlogi sodbe, tako da ne gre za potreben strošek postopka, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Prim. sklep II DoR 220/2013 z dne 28. 11. 2013, s katerim je Vrhovno sodišče ob v bistvenem enakih dejanskih okoliščinah in materialnopravni presoji s sklicevanjem na sodbi VS RS II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003 in II Ips 223/2009 z dne 20. 1. 2011 zavrnilo predlog za dopustitev revizije zoper odločbo VSL I Cp 1470/2012 z dne 17. 4. 2013. Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi VSL I Cp 432/2014 z dne 4. 6. 2014. (2) Točka 6 odločbe se glasi: "Objekt se dovoli kot provizorij, katerega bo moral vsakokratni lastnik na zahtevo pristojnega organa odstraniti na lastne stroške, brez pravice do odškodnine, če bo to iz urbanističnih ali drugih javnih koristi potrebno."