Jedro

Listinska dokazila ne morejo nadomestiti trditve podlage, slednja so lahko zgolj dokaz resničnosti trditvenih navedb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 6.654,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 do plačila (točka I izreka izpodbijane sodbe), nadalje pa odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh plačati toženki 945,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka do plačila (točka II izreka), zavrnilo pa še predlog tožnice za povrnitev separatnih pravdnih stroškov za pristop na narok dne 1. 2. 2021 in na narok dne 15. 3. 2021 (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo vlaga pravočasno in dovoljeno pritožbo po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje oziroma s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede temelja sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi jih moralo in je njihovo izvedbo neutemeljeno zavrnilo. V sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu. Iz obrazložitve izhaja, da je tožba nesklepčna, ker iz tožbenih navedb, naj ne bi izhajalo, koliko je znašala cena za posamezna dela, v točki 9 obrazložitve pa sodišče podrobno navaja kaj je tožnica navajala v drugi pripravljalni vlogi (da je podlaga za izdajo vtoževanega računa projektantski predračun s predizmerami za znesek 26.673,57 EUR, kar je nesporno potrdila toženka v točki 2 odgovora na tožbo, za kakšen znesek je bil sklenjen ustni sporazum, pri čemer je celo navedla višji znesek cca 30.000,00 EUR). Navedbe tožnice, da je prišlo do znižanja ponudbe in zneska storitev, ki so bile zaračunane (26.673,57 EUR) so izrecno potrjene s strani toženke v odgovoru na tožbo. Sporno ostaja plačilo 9.000,00 EUR v gotovini ter znižanje plačila zaradi grajanih napak, ki ga zatrjuje toženka, v zvezi s čemer bi sodišče moralo izvajati dokaze. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi 30. 3. 2021 o tem podala izrecne navedbe. Prepričana je, da je zadostila trditveni podlagi in je tožba sklepčna tudi glede višine zahtevka. Ves čas postopka je navajala, da je toženki za celotni projekt podala ponudbo za izvedbo del na podlagi projektantskega popisa za elektro in strojno inštalacijska dela. Ker sta bili ponudbi za toženko previsoki, je ponovno izdelala predračun za znesek 30.306,46 EUR. Iz navedb tožnice in toženke izhaja, da ni sporno, da je tožnica za toženko opravila navedena dela. Iz odgovora na tožbo izhaja, da sta se stranki sporazumeli za znesek 30.000,00 EUR, iz zaslišanja toženke, da je bila zadnja dogovorjena cena 35.000,00 EUR, priča M.M. je izpovedal, da so se cene spreminjale ves čas, saj je bilo ne ve koliko predračunov in glede na to, da so se nekatere stvari spreminjale bi za znesek 29.000,00 EUR morale biti narejene vse storitve po projektu. Tožnica je toženki za opravljena dela in material zaračunala le 26.673,57 EUR. V tej višini so bila opravljena vsa dela ter dobavljen in vgrajen ves material. Vtoževani račun predstavlja razliko med opravljenimi deli in dobavljenim materialom (26.673,57 EUR, ki je poračunan z dvema prejetima plačilom v skupni višini 20.019,25 EUR). Iz trditvene podlage toženka izhaja, da je skupna pogodbena cena znašala vsaj 26.673,57 EUR, torej tožnica vtožuje nižji znesek od pogodbeno dogovorjenih del (30.000,00 EUR). Ne drži, da tožnica razlike v ceni nikoli ni pojasnila, saj je v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da sta bili ponudbi glede na predvidena sredstva investitorja - toženke, previsoki, zato je skladno z dogovorom s toženko pripravila nižjo ponudbo, kar izhaja iz navedb in izpovedbe toženke ter priče M.M. Med strankama ni sporno, da je toženka plačala tožnici 10.019,25 EUR ter 10.000,00 EUR avansa, za kar ji je bilo dano potrdilo 19. 4. 2019, zanika pa, da je prejela še dodatnih 9.000,00 EUR v gotovini, tega toženka ni dokazala, čeprav je bilo trditveno breme na njej. Tožba je po višini nesklepčna kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Toženka je navedla, da sta se sporazumeli za 30.000,00 EUR, z delnim plačilom so se delno poplačala dogovorjena dela in material. Praktično nemogoče je, da bi tožnica s prejetimi delnimi plačili natančno navedla, katera dela so se poplačala in na kateri material se plačilo nanaša, knjigovodsko se namreč z delnimi plačili knjiži celoten račun, ne pa posamezne njegove postavke. Med strankama ni sporno, da je tožnica za toženko opravljala elektro instalacijska in strojna dela, iz trditvene podlage tožnice izhaja kaj je bil predmet dogovora, iz priloženega projektantskega predračuna s predizmerami pa tudi rekapitulacija vseh del s količinami in cenami. Vsa dela so bila opravljena skladno z dogovorom, tudi porabljen material. Na podlagi tega je izdelan vtoževani račun v višini 6.654,32 EUR, upoštevaje skupno vrednost pogodbene cene 26.673,00 EUR ter delna plačila. Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Sodišče bi zato moralo šteti, da je tožba sklepčna tudi glede višine, glede katere se je tožnica sklicevala na priložene listine v spisu, ki jih toženka ni prerekala ter jih je celo potrdila, zato je glede trditvene podlage tožnice mogoče upoštevati tudi listine, ki prikazujejo višino in zapadlost posameznih računov, začetek teka zamudnih obresti od njih, plačila toženke in kdaj je nastopila zamuda toženke. Tožnica se je na vložene listine sklicevala v zvezi z navedbo in obrazložitvijo posameznih računov, njihove dospelosti oziroma zapadlosti, njihovega plačila ter višine obrestne mere. Tožnica je prepričana, da je obrazložitev sodišča, da ni podrobneje pojasnila na kakšen način je bila določena cena oziroma koliko je znašala cena za posamezna dela, napačna, saj je toženka v odgovoru na tožbo navedla skupno vrednost dogovorjenih del in materiala, med strankama pa je nesporno, katera elektro instalacijska in strojno instalacijska dela so se izvajala in v kakšni vrednosti, pri čemer iz izpovedbe toženke jasno izhaja, da niso plačali, ker tožnica ni izročila dokumentacije (priča V.M. je na vprašanje pooblaščenke toženke "zato niste plačali, ker dokumentacije niste prejeli?", odgovorila pritrdilno s pojasnilom, da se brez dokumentacije ne more nič, del denarja ne dobiš, dokler je ne predaš). Toženka je podala pobotni ugovor oziroma ugovor znižanja plačila ter povračila škode zaradi notificiranja napak, na katerega je tožnica odgovorila in svoje odgovore podkrepila z dokaznimi listinami, sodišče bi te navedbe moralo presojati in odločiti o zahtevku po višini. Meni, da je v celoti zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo izvedbo vseh dokazov zaradi nesklepčnosti tožbe, ter s tem storilo absolutno bistveno kršitev. Prepričana je tudi, da je sodišče napačno odločilo o separatnih stroških. Že v mesecu novembru 2020 je pravdnima strankama vročilo vabila na pripravljalni narok, na prvi narok za glavno obravnavo ter na zaslišanje. 1. 2. 2021 je bil opravljen le pripravljalni narok, saj je toženka predlagala preložitev, glavni narok pa nato opravljen 15. 3. 2021, ko se je zaslišanje strank in prič preložilo na 17. 5. 2021, saj je toženka šele takrat sodišču predložila odgovor na tožbo, ki je bil tožnici vročen na glavni obravnavi. Priglaša stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožba ni bila sklepčna glede višine tožbenega zahtevka, ko tožnica po tem, ko je toženka obrazloženo ugovarjala zahtevku po višini, ni konkretizirala vsebine izdanega računa v smislu, da bi pojasnila, na kakšen način je bila cena določena, oziroma koliko je znašala cena za posamezna strojna in instalacijska dela, ki so bila opravljena ter koliko posledično znaša skupna dogovorjena cena po pogodbi.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, niti tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica, o čemer pojasnila bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljnji obrazložitvi odločbe. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno nesklepčnost tožbe argumentirano obrazložilo, sodišče druge stopnje razloge sprejema kot pravilne in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene graje.

7. Tožnica je na podlagi dogovora s toženko izvedla določena s pogodbo dogovorjena dela (elektro in strojna instalacijska dela). Da se je toženka s tožnico dogovorila za opravo teh del in je tožnica določena dela izvedla pritožbeno ni sporno, sporno pa je, katera dela glede na dogovorjena je tožnica sploh opravila in kolikšna je bila vrednost posameznih del ter skupna končna vrednost vseh opravljenih del skupaj. Tožnica v postopku tega kljub toženkinemu ugovoru ni obrazložila, izvedenih del in njihove cene ni specificirala, sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da njen zahtevek glede višine ni sklepčen.

8. Tožba je sklepčna kadar iz tožbenih trditev in predlaganih dokazov izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini. Kot je pravilno v svojih razlogih navedlo že sodišče prve stopnje listinska dokazila ne morejo nadomestiti trditve podlage, slednja so lahko zgolj dokaz resničnosti trditvenih navedb, kar pomeni, da se z dokazi zgolj potrjuje resničnost zatrjevanih dejstev, ne glede na to ali gre za listinska dokazila ali izpovedbe strank ali prič. Tako tožnica ne more biti uspešna s pritožbeno grajo, da je v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla, da je podlaga za izdajo računa, ki ga vtožuje s tožbo projektantski predračun s predizmerami za znesek 26.673,57 EUR, ki ga je toženka v odgovoru na tožbo potrdila oziroma navedla celo višji znesek (30.000,00 EUR).

9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je bila tožba kot taka sklepčna in je bila v njej specificirana vrsta opravljenih del in njihova vrednost zgolj dokler je tožnica zatrjevala, da znaša skupna vrednost teh del 16.673,57 EUR. Ta znesek je na pripravljalnem naroku dne 1. 2. 2021 glede na toženkin odgovor na tožbo in izpostavljene ugovore v njem, (da na objektu vsa dela niso bila izvedena v celoti, da so bila določena opravljena dela nefunkcionalna, da ni bila izdana ustrezna dokumentacija in drugo) odgovorila in opravljena dela specificirala. Slednje je v nadaljevanju postopka toženka obrazloženo grajala in hkrati zatrjevala, da je iz naslova izstavljenega računa tožnici poravnala skupno 29.019,00 EUR1. Tožnica, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni pojasnila razlike med tožbenimi trditvami, ko je v postopku najprej zatrjevala, da znaša vrednost opravljenih del 16.673,57 EUR, kasneje pa 26.673,57 EUR2. Zvišanega zneska (10.000,00 EUR) ni pojasnila, ponovno pa je predložila projektantski predračun s predizmerami (enega v višini 30.306,46 EUR - A9 in drugega v višini 26.673,57 EUR - A10). Navedeni predračuni tožbenih trditev o tem, katera dela so bila opravljena, kolikšna je bila cena njihove izvedbe posamično in skupaj, ne morejo nadomestiti. Pomanjkljive trditvene podlage kaj predstavlja znesek 26.673,57 EUR oziroma kaj predstavlja razlika med prvotno zatrjevano vrednostjo opravljenih del 16.673,57 EUR in kasneje zatrjevano ceno 26.673,57 EUR tožnica ni ustrezno dopolnila.3 Zanje je sicer predložila projektantske predračune, ki pa kot je že zgoraj navedeno njenih trditev ne morejo nadomestiti, zato se sodišče prve stopnje ni moglo ukvarjati z vprašanjem utemeljenosti toženkinih ugovorov, da niso bila izvedena vsa dela ter o tem katera dela so to bila oziroma, da so bila nekatera izvedena z napakami, hkrati pa je odpadla potreba po ugotavljanju ali je toženka poleg s strani tožnice priznanih zneskov njenih plačil (10.019,25 EUR in 10.000,00 EUR) tožnici plačala še dodatnih 9.000,00 EUR. S tem se izkaže pritožba za neutemeljeno.

10. Po obrazloženem sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene trditve, saj slednje niso pravno odločilne in zato ne morejo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP). V delu, ko pritožba navaja, da je praktično nemogoče, da bi s prejetimi delnimi plačili natančno navedla katera dela so se poplačala z njimi in na kateri material se plačilo nanaša, pa je potrebno povedati, da se takšna specifikacija od nje ni zahtevala, tožnica bi morala zgolj pojasniti katera posamezna dela je izvedla, hkrati jih cenovno ovrednotiti ter na ta način obrazložiti oziroma utemeljiti zahtevek po višini.

11. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja o napačni odločitvi sodišča prve stopnje o separatnih stroških. Separatni stroški so stroški, ki jih mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki, ker jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Pojem krivde v tem primeru zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Kriterij krivde je zato korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov, kriterija uspeha v pravdi. Nepravično bi bilo, če bi morala stranka, ki je izgubila pravdo, nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je ta povzročila s svojim krivdnim ravnanjem.4

13. Sodišče prve stopnje se je do priglašenih separatnih stroškov obrazloženo opredelilo v točkah 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, z razlogi se v celoti strinja sodišče druge stopnje.

Tožnici niso nastali dodatni stroški, ker je bil opravljen zgolj pripravljalni narok, ni pa bil v nadaljevanju opravljen prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil sicer predviden in se je opravil ločeno dne 15. 3. 2021. Ne glede na dejstvo, da bi se prvi narok opravil takoj za pripravljalnim narokom, so tožnici nastali enaki materialni stroški (kot npr. stroški kilometrine, materialni stroški in DDV) kot tudi stroški odvetniških opravil (odsotnost iz pisarne ter pristop na narok). Na pripravljalnem naroku je tožnica svoj zahtevek specificirala, toženki je zato sodišče prve stopnje pravilno omogočilo, da odgovori na te navedbe ter si ob tem priskrbi tudi ustrezno pravno pomoč.5 Na prvem naroku 15. 3. 2021 je tožnica prejela toženkino vlogo, s katero je slednja odgovorila na njene navedbe. Ta narok se je opravil, hkrati pa je bil tožnici dan dodaten rok, da odgovori na pripravljalno vlogo toženke. S tem so bile varovane pravice strank, hkrati pa toženki ni moč očitati delovanja v smeri zavlačevanja postopka.6

14. V posledici navedenega pritožba tožnice, da ji gredo separatni stroški, ker so nastali po izključni krivdi toženke in zanje kot take ne velja načelo uspeha strank v postopku (156. člen ZPP), ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

15. Ker je tožnica s svojo pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP).

1 Dne 19. 4. 2019 - 10.000,00 EUR v gotovini po potrdilu iz istega dne, 23. 4. 2019 - 10.019,00 EUR po avansnem računu št. 00001-2019 z dne 18. 4. 2019 in v začetku meseca junija 2019 znesek 9.000,00 EUR v gotovini brez potrdila (list. št. 56 spisa). 2 Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2021 zatrjevala, da je skupna vrednost opravljenih del znašala 26.673,57 EUR, med tem ko je prvotno zatrjevala za 10.000,00 EUR nižji znesek. 3 Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo to pomanjkljivo trditveno podlago v točki 9 in opombi 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2 knjiga, str. 40 - 41. 5 Glej obrazložitev v točki 15 izpodbijane sodbe. 6 Glej obrazložitev v točki 16 izpodbijane sodbe.