Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dogovor, da bo naročnik (pod)izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja oziroma svojega naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil oziroma ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči, je treba šteti, da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je v roku 15 dni od vročitve te sodbe dolžna povrniti 2.661,55 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58197/2013 z dne 18. 4. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka.
Ob tem je toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 8.085,45 EUR v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožeča stranka je s tožbo vtoževala plačilo za opravljene storitve, ki jih je naročila tožena stranka, in sicer:
1.) na podlagi Pogodbe o izvajanju Pogodbe o koncesiji in pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu z dne 16. 4. 2012 po računih št. 125628 z dne 7. 12. 2012, št. 125871 z dne 10. 1. 2013, št. 126129 z dne 11. 2. 2013 in št. 126292 z dne 7. 3. 2013 ter
2.) na podlagi Pogodbe o izvajanju storitve upravljanja Centra za avtomatsko vodenje prometa (CAVP) in vodenja prometa s svetlobno signalnimi napravami na območju občine X. v okviru JAVNO-ZASEBNEGA PARTNERSTVA za izvedbo projekta ... v občini X. med podjetjem A. d. d. in občino X. z dne 19. 9. 2012 po računih št. 125612 z dne 5. 12. 2012, št. 125873 z dne 10. 1. 2013, št. 126131 z dne 11. 2. 2013 in št. 126290 z dne 7. 3. 2013. 6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da terjatve po vtoževanih računih še niso zapadle. Kot irelevantne je opredelilo obrambne trditve, ki se nanašajo na razmerje tožene stranke z občino X. Zato je presodilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz naslova vtoževanih računov in nesporno opravljenih del. Tožbenemu zahtevku je tako v celoti ugodilo.
7. Pritožnik vztraja, da je bila tožba vložena preuranjeno. Sklicuje se na dopise z dne 17. 1. 2013, 20. 2. 2013 in 14. 3. 2012, s katerimi naj bi tožena stranka uresničila pogodbeno pravico do podaljšanja roka za plačilo, ter na njen dogovor s tožečo stranko, skladno s katerim naj bi počakala na plačilo svojih terjatev, dokler tožena stranka zoper občino X. ne bo uveljavila svojega plačila. Ob tem graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. B. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi zmotno presojo o tem, da razmerje med toženo stranko in Mestno občino X. ni imelo odločilnega vpliva na izpolnitev obveznosti tožene stranke.
8. Povzete pritožbene navedbe niso utemeljene.
9. Temeljno načelo obligacijskih razmerij je dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), in sicer pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Vse dokler pogodba velja, sta jo dolžni stranki izpolnjevati tako, kot je bilo med njima sporazumno dogovorjeno.
10. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala tožena stranka za pravno veljavnost pravočasnega uveljavljanja podaljšanja plačilnega roka podati tožeči stranki pisni zahtevek. Tožeča stranka je prejem dopisov, s katerimi je tožena stranka dokazovala podaljšanje plačilnega roka, zanikala, tožena stranka pa v zvezi s tem ni ne predlagala ne predložila nobenih dokazov. Dokazno breme za dokazovanje negativnih dejstev pa je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.(1) Dokazno breme, da je tožena stranka pravočasno poslala sporne dopise toženi stranki, je bilo ob zanikanju tožeče stranke torej na stranki tožene stranke. Tega bremena pa ni zmogla. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je tožeča stranka prejela sporne dopise šele s pripravljalno vlogo tožene stranke dne 14. 3. 2014, kar pa je bilo po izteku pogodbeno dogovorjenega roka 24 mesecev od sklenitve pogodbe.
11. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (prim. 236. člen ZPP). Zaslišanje priče B. B. je tožena stranka predlagala v potrditev njenih navedb o dogovoru, da podizvajalci počakajo na plačilo svojih terjatev, saj bo tožena stranka zoper občino X. uveljavljala plačilo, kar bo zajemalo tudi plačila podizvajalcem,(2) ne pa glede posredovanja dopisov toženi stranki. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi zaslišanje navedene priče spremenilo ugotovljeno dejansko stanje.
12. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pritožnik niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vse terjatve tožeče stranke v vsakem primeru ob izdaji izpodbijane sodbe že zapadle.(3) Že zato s pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
13. Pritožnik nadalje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje kot nesporno opredelilo dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka počakala na plačilo svojih terjatev, saj bo tožena stranka uveljavljala plačilo zoper občino X. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožena stranka ni niti trdila, kako se je v zvezi s tem zavezala ter da je oziroma kdaj je plačilo uveljavljala. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. B. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Zato ni dopusten t. i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. S predlaganjem dokaza in z njegovo izvedbo stranka ne more nadomestiti trditvene podlage. Ker tožena stranka ni navedla ne kdaj, ne s kom naj bi bil opisan dogovor sklenjen, pomanjkljive podlage z zaslišanjem priče ne more nadomestiti.
14. Dogovor, da bo naročnik (pod)izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja oziroma svojega naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil oziroma ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči, je treba šteti, da čas izpolnitve (rok) ni določen,(4) zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.(5) Tudi zato pritožnik s sklicevanjem na (tudi sicer povsem nekonkretiziran) dogovor med toženo stranko in podizvajalci (med katerimi je tudi tožeča stranka), da slednji počakajo na plačilo svojih terjatev, ker bo tožena stranka zoper občino X. uveljavljala plačilo, ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve.
15. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da iz pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama, ne izhaja, da so odvisne od razmerja tožene stranke z občino X., saj je tožeča stranka dela, ki so predmet vtoževanih računov, opravila kot (pod)izvajalec tožene stranke. Prav tako odvisnost zahtevka ne izhaja iz pogodbenih določil, na katere se ponovno opira pritožnik, in sicer da lahko tožeča stranka svoje zahtevke uveljavlja tudi neposredno od Mestne občine X.(6) Takšna določba namreč nikakor ne pomeni, da je toženkina pogodbena obveznost plačila odpadla, kakor zmotno meni pritožnik. Ker so bila vsa dela, ki so predmet vtoževanih računov tožeče stranke, nesporno opravljena, se tožena stranka torej ne more sklicevati na to, da opravljenega dela ni dolžna plačati vse do takrat, ko bo sama prejela plačilo od občine X. 16. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.161,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.661,55 EUR. To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).
Op. št. (1): Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija). Prim. sklep VSRS II Ips 751/2006. Op. št. (2): L. št. 155, glej tudi l. št. 183. Op. št. (3): Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
Op. št. (4): Prim. 289. člen OZ.
Op. št. (5): Prim. sodbo VSRS III Ips 80/2007 ter sodbe VSL I Cpg 130/2013, I Cpg 1231/2013 in I Cpg 1524/2015. Op. št. (6): Prim. 631. člena OZ.