Jedro

Pri vrnitvi daril zakoncev po razpadu zakonske zveze je odločilna okoliščina obogatitev obdarjenca ob nastanku vzroka za razpad skupnosti in ne prikrajšanje darovalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.428,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na vrnitev denarnih daril v višini 405.000,00 EUR, izročenih toženki v času trajanja njune zakonske zveze, in mu naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 6.111,62 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ravnanja toženke, predvsem njena nezvestoba, ne upravičujejo uporabe pravne podlage po 540. členu OZ glede preklica daril zaradi hude nehvaležnosti. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 315/2011, saj obravnava neprimerljivo situacijo. Med zakonci je običajno, da pisne darilne pogodbe ni. Toženka je od tožnika prejela znesek 50.000,00 EUR, nato pa še zneska 170.000,00 EUR in 5.000,00 EUR, vse iz tožnikovega posebnega premoženja. Pogodba je bila izpolnjena s konkludentnimi dejanji in gre za realni kontrakt. Določila 47. člena Zakona o notariatu (ZN) glede obvezne oblike pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ni mogoče uporabiti, saj se darila ne nanašajo na skupno premoženje zakoncev, prav tako za izročitev denarja ni zahtevana pisna oblika. To določilo se lahko uporabi zgolj za pravne posle, ki urejajo premoženjska razmerja med zakoncema, v katerih je predmet skupno premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, in za pisne pravne posle. Sodišče bi moralo tožniku priznati zahtevek na vrnitev darovanega denarja, saj gre za veljavna darila, ki se skladno z ZZZDR po razvezi zakonske zveze na zahtevo darovalca vrnejo. Glede vrnitve podarjenega poslovnega deleža v družbi E. je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je brez razloga verjelo toženki, ki jo je neupravičeno favoriziralo. Zgolj to, da je po izobrazbi doktorica ... znanosti, ne pomeni, da ni sama vodila podjetja. Imela je dolgoletne izkušnje kot direktorica družb A., d. o. o., B., d. o. o., C., d. o. o., D., d. o. o. Zato se je na poslovanje podjetja spoznala, v svoji stroki pa ni več aktivno delala. Neutemeljene so njene navedbe, da ji finančno stanje družbe E. v času sklenjene darilne pogodbe ni bilo znano. Prevzela je položaj zakonitega zastopnika družbe, s tem pa tudi odgovornost za njeno vodenje. Veljala so obvezna zakonska določila o ohranjanju osnovnega kapitala, zato bi morala zagotoviti dodaten kapital, če bi prišlo do izgube kapitala v družbi. Ne drži, da bi bila družba v mesecu februarju 2012 povsem brez premoženja, saj iz bilance stanja za leto 2011 izhaja, da je imela 393.987,00 EUR sredstev in je izkazovala dobiček. Tudi v notarskem zapisu iz novembra 2012, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je v okviru prenosa družbe naveden poslovni delež v višini 360.000,00 EUR. Listine torej ne potrjujejo, da je bilo podjetje v tako slabem stanju, kot ga je opisala toženka. Tožnik prilaga nove listine, in sicer izpis iz sodnega registra za družbo D., d. o. o., podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2012 in pojasnila k računovodskim izkazom za leto 2012. Podjetje je v letu 2012 še normalno poslovalo, saj je bil stečaj začet šele v avgustu 2013. Napačno so ugotovljena dejstva glede F. F. Slednji je bil zaposlen v E., ko je bila toženka direktorica, v okviru poslovnega sodelovanja pa je res opravljal nekatera dela za G. trgovino. Sodišče se je sklicevalo na izpis, ki naj bi dokazoval F. F. zaposlitev pri tožniku, čeprav to iz njega ne izhaja. Ob imenu E. je navedena elektronska pošta z domeno @...si, enako kot za H. H. Tudi telefonska številka se nanaša na družbo E. Dokaz pod B8 torej izkazuje zaposlitev F. F. v družbi E., ne pa pri tožniku. Če bi sodišče F. F. zaslišalo, bi v zvezi s tem lahko dobilo ustrezna pojasnila. Sodišče tožnika postavlja v položaj, ko bi moral izkazovati negativna dejstva, torej da F. F. ni bil zaposlen pri njem in da ne drži, da družba E. ni bila brez premoženja, čeprav gre za trditve toženke, ki so ostale na ravni pavšalnih navedb. Nerazumljivo je, da ob javno objavljenih podatkih o vrednosti poslovnega deleža družbe E. v letu 2012, sodišče tožniku predpisuje dokazno breme, naj izkaže realno vrednost. Kapital ni bil porabljen, saj je družba namesto denarja, ki ga je izplačala delničarjem, prejela delnice. Spremenil je samo pojavno obliko. Težave v poslovanju podjetja ne pomenijo avtomatično nižje vrednosti delnic.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi nekorektno povzema kot nesporno dejstvo, da so bili denarni zneski, ki so bili izročeni toženki v času trajanja njune zakonske zveze, izplačani iz njegovega posebnega premoženja kot darilo. Gre zgolj za njegove trditve, ki jim je toženka obrazloženo nasprotovala, sodišče pa je njihovo resničnost preverjalo v dokaznem postopku.

6. V zvezi s pravno podlago za preklic darila zaradi tožničine hude nehvaležnosti je sodišče pravilo uporabilo prvi odstavek 540. člena OZ. Ta darovalcu omogoča preklic darilne pogodbe, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto obdržal. Vsebino pravnega standarda "temeljna moralna načela" napolnjuje sodna praksa. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumente prvostopnega sodišča, da so običajno razlogi za razpad življenjske skupnosti zakoncev kompleksni in prepleteni ter tudi nezvestoba enega od partnerjev ne predstavlja hude nehvaležnosti. Sodna odločba VS RS II Ips 315/2011 je obravnavala povsem primerljiv primer, ko je do razpada zakonske zveze prav tako prišlo zaradi nezvestobe enega od partnerjev, zato ne držijo pritožbene navedbe, da gre za popolnoma drugačno dejansko stanje in neprimerno sklicevanje na sodno prakso.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da zahtevana oblika notarskega zapisa iz 47. člena ZN velja le za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema, ki se nanašajo na njuno skupno premoženje. Medsebojni posli po 62. členu ZZZDR niso omejeni samo na posle v zvezi s skupnim premoženjem, obvezna oblika notarskega zapisa, kot pogoj za njihovo veljavnost, pa je le nadomestila overitev po sodniku, določeno v prej veljavnem drugem odstavku 62. člena ZZZDR. Strožja oblika je namreč namenjena zagotovitvi resnosti in premišljenosti glede sklenitve pogodbe, kar je za oba zakonca pomembno glede skupnega kot posebnega premoženja.1 Prav tako ni nobenega razloga, da bi predpisana oblika veljala le za posle, za katere je pisna oblika določena že z OZ, temveč velja za vse pravne posle med zakoncema, torej tudi za darilne pogodbe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na konvalidiranje pravnega posla zaradi realizacije. Ker je darilna pogodba, sklenjena med zakoncema, veljavna le, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa (47. in 48. člen ZN), sicer pa je nična, določila 58. člena OZ o veljavnosti pogodbe, ker so bile obveznosti izpolnjene, ni mogoče uporabiti.2

8. Pritožba zmotno zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na vračilo denarnih zneskov zavrnilo zgolj zaradi ugotovitve ničnosti darilnih pogodb. Zato ni imelo pravne podlage, saj pomanjkanje oblike ne more preprečiti vrnitvenega zahtevka po drugem odstavku 84. člena ZZZDR kot specialne določbe.3 Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženki znesek 50.000,00 EUR izročil za pokritje življenjskih stroškov družine (oblačila za otroke, toaletne potrebščine) ter torej ni šlo za darilo. Za omenjeni znesek in znesek 170.000,00 EUR je tudi zaključilo, da ni bila izkazana izročitev denarja iz posebnega premoženja tožnika (istega dne je namreč prejel več denarnih zneskov za svoj račun od družbe G. trgovina), še manj pa, da bi denar v času razpada življenjske skupnosti zakoncev v februarju 2012 še obstajal. Po določilu drugega odstavka 84. člena ZZZDR je namreč treba vrniti le darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, in sicer v stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Odločilno je torej, kakšno je okoriščanje obdarjenca ob nastanku vzroka za razpad zakonske skupnosti in ne kakšno je prikrajšanje darovalca. Če je darilo v vmesnem času in dobri veri glede na upravičenje porabljeno, obogatitve ni več ter darovalec s tožbenim zahtevkom na vrnitev daril ne more uspeti. Ker pritožnik ne graja ugotovitve sodišča, ki je sledilo toženki, da z izročenimi zneski 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR v februarju 2012 ni več razpolagala (50.000,00 EUR) oziroma so kot vložek v podjetje izgubili vrednost (170.000,00 EUR), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vračilo omenjenih daril pravilna. Enako velja za izročeni znesek 5.000 EUR, saj glede na življenjski standard pravdnih strank ne gre za znesek, ki ne bi bil sorazmeren premoženjskemu stanju darovalca, zato ga toženki tudi glede na določilo prvega odstavka 84. člena ZZZDR ne bi bilo treba vrniti. Tudi za omenjeni znesek pa je sodišče ugotovilo, kar je zgoraj opisano, in se nanaša na izročena zneska v višini 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR.

9. Pogodba o podaritvi poslovnega deleža v družbi E., sklenjena med pravdnima strankama 26. 6. 2009, izpolnjuje obličnostne zahteve glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vrnitev poslovnega deleža, katerega tožnik zahteva v denarnem znesku 180.000,00 EUR, kot naj bi znašala vrednost podarjenega kapitalskega deleža, zavrnilo, ker je ocenilo, da v času razpada skupnosti pravdnih strank v februarju 2012 vrednost poslovnega deleža omenjene družbe ni bila takšna, kot jo zatrjuje tožnik. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopne sodbe, da je na tožniku, ki zahteva denarno protivrednost podarjenega poslovnega deleža, dokazno breme glede njegove realne denarne protivrednosti v času razpada zakonske skupnosti. Tega dokaznega bremena z dokazi, ki jih je pravočasno predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni zmogel. V pritožbi predloženih dokazov, na katere se sklicuje, sodišče druge stopnje ni moglo več upoštevati, saj tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni predložil že do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na usposobljenost toženke za vodenje gospodarskih družb, niso pravno relevantne, prav tako tudi ne kvaliteta njenih poslovnih odločitev. Toženka je s predloženimi dokazi vzbudila dvom, da v pogodbi o neodplačni odsvojitvi poslovnega deleža družbe E. navedena višina poslovnega deleža glede na podatke iz registra ne odraža realne vrednosti družbe, temveč je bila ta v času sklepanja pogodbe in tudi že v času razpada zakonske zveze pravdnih strank nižja od uradno zapisane. Razloge, zakaj je sodišče sledilo toženki, je obširno pojasnilo na 15. do 17. strani sodbe in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Glede na ugotovljeno povezanost tožnika in F. F., kar izhaja tudi iz priloge B8, ko je omenjeni naveden kot izvršni direktor tožnikove družbe (hkrati pa ima elektronsko pošto družbe E.), tudi po oceni pritožbenega sodišča njegovo zaslišanje ne predstavlja primernega dokaza za ugotavljanje realne vrednosti podarjenega poslovnega deleža v februarju 2012. Med strankama namreč ni sporno, da je bil finančni vložek za dokapitalizacijo podjetja E. porabljen za nakup delnic malih delničarjev družbe G. Ugotovitvi, da je ta družba slabo poslovala, pritožba ne nasprotuje, toženka pa jo je izkazala s podatki bilance stanja na dan 31. 12. 2012 (priloga B16 spisa). Čeprav je bila toženka po prejemu poslovnega deleža družbe E. edina lastnica te družbe, je bila družba povezana s tožnikom. Računovodstvo zanjo je opravljala družba I., ki jo je obvladoval tožnik, družba je imela tudi skladišče v prostorih tožnikove družbe G. Prav tako direktorica družbe v obdobju od 7. 6. 2011 do 12. 11. 2012 ni bila tožnica, temveč F. F., ki je bil poslovno povezan s tožnikom. Glede na navedeno ter s strani toženke predložene dokaze, ki kažejo na slabo finančno stanje te družbe (otvoritveno poročilo stečajnega upravitelja na list. št. B9, podatki iz bilance stanja za G., izpiski iz poslovnega registra), pritožbeno sodišče pritrjuje, da je dokazno breme realne vrednosti podarjenega poslovnega deleža v času razpada zakonske skupnosti obeh pravdnih strank na tožniku, ki zahteva njegovo denarno protivrednost. 11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na vračilo denarne vrednosti polovice poslovnega deleža v družbi E. zavrnilo tudi iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da je znesek dokapitalizacije vplačal iz svojega posebnega premoženja. Poslovni delež družbe E. je bil torej skupno premoženje pravdnih strank, saj je tožnik vanjo vložil sredstva, ki jih je prejel kot vračilo kredita od družbe G., v kateri je ustvarjal in kjer se je njegovo posebno premoženje mešalo s skupnim, zato tudi ne gre za darilo, ki bi ga tožnik po razvezi zakonske zveze s toženko lahko zahteval nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Te ugotovitve tožnik v pritožbi konkretizirano niti ne graja.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člen ZPP.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, pri čemer je odmera razvidna na list. št. 148 spisa. Toženki pripada nagrada za odgovor na pritožbo, povečana za materialne stroške in davek na dodano vrednost v skupni višini 1.428,00 EUR, kar je tožnik dolžan povrniti v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj sodbi VS RS II Ips 389/2003 in II Ips 219/2007. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 324/2003. 3 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 837/1993.