1. 3. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Ravne na Koroškem, na seji 1. marca 2012

sklenilo:

Zahteva za rešitev spora glede pristojnosti med Policijsko postajo Ravne na Koroškem in Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Policijska postaja Ravne na Koroškem (v nadaljevanju prekrškovni organ) je na podlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1) zoper kršitelja cestnoprometnih predpisov podala na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu enoten obdolžilni predlog zaradi storitve prekrškov po b) točki četrtega odstavka 130. člena, po sedmem odstavku 116. člena in po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo, 58/09 in 36/10 – v nadaljevanju ZVCP-1).

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je v I. točki izreka sklepa št. PR 272/2011 z dne 11. 7. 2011 obdolžilni predlog za uvedbo rednega sodnega postopka za prekrška po b) točki četrtega odstavka 130. člena in po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 zavrglo. V II. točki izreka tega sklepa pa je odločilo, da se, na podlagi obdolžilnega predloga za prekršek po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1, uvede sodni postopek. Odločitev o zavrženju je oprlo na ugotovitev, da pogoji za enotno obravnavo kršitev, ki se obravnavajo v hitrem postopku, in kršitev, ki se obravnavajo v rednem sodnem postopku, niso podani. Ob upoštevanju zahtev iz tretjega in četrtega odstavka 55.a člena ZP-1 je ocenilo, da prekrškovni organ ni konkretno utemeljil in izkazal pogojev za uvedbo enotnega postopka o prekršku, saj naj bi bil izpolnjen le eden od kumulativno zahtevanih pogojev, in sicer, da gre za kršitev istega predpisa (ZVCP-1). Po oceni sodišča je prekrškovni organ sicer navedel, da med prekrški obstaja medsebojna zveza, vendar naj ne bi konkretno navedel, v čem je med posameznimi prekrški podana medsebojna vzročna zveza. Zgolj navedba, da je storilec vozil pod vplivom alkohola ter pri vožnji v nedovoljeno smer hitrosti vozila ni več obvladoval, po oceni sodišča za predhodno navedeni standard ne zadošča. Prav tako naj prekrškovni organ ne bi konkretno navedel, kateri so tisti skupni dokazi za ugotovitev odgovornosti za vsakega izmed posameznih prekrškov, ki se sicer obravnavajo v hitrem postopku o prekršku, in za prekršek, za katerega je hitri postopek izključen.

Prekrškovni organ vlaga zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti, saj meni, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za podajo enotnega obdolžilnega predloga, o katerem bi moralo po pravilih, ki veljajo za redni sodni postopek, sodišče odločiti z eno sodbo. Ocenjuje, da v konkretni zadevi obstaja kontinuiteta med ravnanjem storilca in posledico, ki je v prometni nesreči nastala, saj naj vzročna zveza med kršitvami ne bi bila prekinjena. Navaja, da gre za eno dejanje v nadaljevanju, glede katerega obstajajo kršitve istega predpisa (ZVCP-1); za vse tri prekrške naj bi bili podani tudi isti dokazi. Namen zakonodajalca o združevanju postopka in podaji enotnega obdolžilnega predloga naj bi bil prav v tem, da sodišče o storjenih prekrških, pri katerih je medsebojna zveza, pri katerih gre za kršitve predpisov iz istega področja in so za vse prekrške podani isti dokazi, odloči v enem, rednem sodnem postopku. Prekrškovni organ opozarja, da lahko odločanje o prekrških iz istega historičnega dogodka povzroči težave in zaplete, saj se o slednjem lahko sprejmejo različne odločitve, poleg tega naj tudi vzporedno vodenje postopkov za dejanja iz istega sklopa ne bi bilo racionalno.

B.

Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 – ZP-1G) je zakonodajalec v postopek o prekršku uvedel novost – možnost, da prekrškovni organ pri sodišču vloži enoten obdolžilni predlog. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, je bil očiten cilj zakonodajalca, da se z namenom pospešitve in poenostavitve postopka pred prekrškovnim organom med drugim omogoča skupno obravnavanje prekrškov iz hitrega in rednega sodnega postopka z istim obdolžilnim predlogom in s tem upošteva tudi načelo procesne ekonomije.[1] Obenem naj bi se s takšnim načinom obravnavanja izognili tudi težavam in zapletom, ki naj bi se po izkušnjah prekrškovnih organov dogajali prav v primerih, ko so se v ločenih postopkih sprejemale različne odločitve o "istem historičnem dogodku". Poleg že navedenega naj takšno odločanje, da se za dejanja iz istega sklopa kršitev vzporedno vodi več postopkov, ne bi bilo racionalno.[2]

Ob pogojih, ki so določeni v tretjem odstavku 55.a člena ZP-1,[3] lahko prekrškovni organ vloži pri sodišču enoten obdolžilni predlog. V takem primeru sodišče izvede enoten postopek in odloči z eno sodbo po pravilih, ki veljajo za redni sodni postopek. Pri tem ostane pristojno za vse prekrške ne glede na potek in izid enotnega postopka.[4] Za vložitev enotnega obdolžilnega predloga zakon prekrškovnemu organu nalaga, da v obdolžilnem predlogu obrazloži pogoje iz tretjega odstavka 55.a člena ZP-1. Če iz obdolžilnega predloga izhaja, da za posamezne prekrške niso podani pogoji za izvedbo enotnega postopka, sodišče v tem delu obdolžilni predlog zavrže in vrne zadevo v obravnavanje pristojnemu prekrškovnemu organu.[5]

Prekrškovni organ vlaga zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti le v delu, v katerem je sodišče obdolžilni predlog za uvedbo rednega sodnega postopka za prekrška po b) točki četrtega odstavka 130. člena in po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1 zavrglo (I. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. PR 272/2011 z dne 11. 7. 2011). Z odločitvijo sodišča, da za ta prekrška niso podani pogoji za izvedbo enotnega postopka, se prekrškovni organ ne strinja in pri tem navaja svojo oceno o izpolnjenosti pogojev iz tretjega odstavka 55.a člena ZP-1.

Glede na vsebino drugega odstavka 61. člena ZUstS v obravnavani zadevi ne gre za spor glede pristojnosti, saj odločitev sodišča, da obdolžilni predlog iz tretjega odstavka 55.a člena ZP-1 zavrže, ne pomeni odločitve o (ne)pristojnosti. Takšna odločitev pomeni le presojo sodišča, ali iz enotnega obdolžilnega predloga izhaja, da so za posamezne prekrške, torej tudi za tiste, za katere je glede na razmejitvene kriterije iz 52. člena ZP-1 podana pristojnost prekrškovnega organa, podani pogoji za izvedbo enotnega (sodnega) postopka. Za oceno, ali so zahtevani pogoji podani, pa je izključno pristojno sodišče in ne prekrškovni organ. Dolžnost slednjega je namreč v tem, da mora prekrškovni organ v enotnem obdolžilnem predlogu obrazložiti pogoje iz tretjega odstavka 55.a člena ZP-1. To pa je tisti nujen predpogoj za to, da sodišče sploh lahko oceni, ali bo uvedlo enoten postopek ali pa bo obdolžilni predlog v določenem delu zavrglo.

Tudi v morebitnem sporu glede pristojnosti argumenta za to, da je takšen spor nastal, ne bi mogla biti ne mnenje prekrškovnega organa, da je njegov predlog vseboval vse pogoje za obravnavo v rednem sodnem postopku, ne njegovo nestrinjanje s presojo sodišča, da ni izkazal obstoja vseh pogojev za uvedbo sodnega postopka. Pravilnost ocene (ker bi sodišče v domnevno spornem delu, torej v delu, v katerem je obdolžilni predlog zavrglo) ni predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o sporu glede pristojnosti.[6] Ustavno sodišče namreč ni instančni organ, ki bi pri odločanju o sporu glede pristojnosti ocenjeval, ali so bili podani pogoji za to, da bi sodišče o obdolžilnem predlogu iz tretjega odstavka 55.a člena ZP-1 odločilo v enotnem (sodnem) postopku.

Glede na navedeno ne gre za spor glede pristojnosti, o katerem bi bilo v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZUstS pristojno odločati Ustavno sodišče. Zato je Ustavno sodišče zahtevo prekrškovnega organa za rešitev spora glede pristojnosti zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1] Obrazložitev k točki 2. 1. Cilji zakonskega predloga v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških z dne 23. 9. 2010 (EPA 1302 – V).

[2] Obrazložitev k 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (EPA 1302 – V).

[3] Prekrškovni organ, ki zoper istega kršitelja hkrati obravnava prekrške, o katerih se odloča po hitrem postopku, in prekrške, o katerih se odloča v rednem sodnem postopku, pri pristojnem sodišču vloži za vse prekrške enoten obdolžilni predlog:

– če je med storjenimi prekrški medsebojna zveza,

– če gre za kršitve predpisov z istega področja in

– če so podani isti dokazi.

[4] Peti odstavek 55.a člena ZP-1.

[5] Četrti odstavek 55.a člena ZP-1.

[6] Pri tem Ustavno sodišče zgolj opozarja na naslednje. Bistven namen zakonodajalca, da uvede enoten obdolžilni predlog, je bil očitno v tem, da zagotovi celovito obravnavo storilca prekrškov in prekrškov, ki izhajajo iz istega historičnega dogodka. S tem naj bi se odpravili težave in zapleti, do katerih naj bi v praksi prihajalo v situacijah, ko so se v ločenih postopkih obravnavali prekrški istega storilca iz istega historičnega dogodka.