Jedro

Zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožnica upravičena do odpravnine in odpovednega roka po kolektivni pogodbi, saj ji daje večji obseg pravic kot ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se spremenita 2. in 3. točka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12.10.2006 tako, da tožnici delovno razmerje preneha po izteku trimesečnega odpovednega roka ter da tožnici pripada odpravnina po 40. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v skupnem znesku 2.284.894,85 SIT. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 14.12.2006, ampak je trajalo do 31.1.2007, toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v njeno delovno knjižico vpisati delovno razmerje za obdobje od 15.12.2006 do 31.1.2007 ter ji obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.906,94 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih neto zneskov plače dalje v plačilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici izplača razliko v odpravnini v višini 4.229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek na plačilo zamudnih obresti od zneska 4.229,50 EUR za čas od 14.12.2006 do 31.1.2007. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.276,70 EUR v 8 dneh po vročitvi sodbe, dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v 1., 2., 3., 4. in 6. točki izreka pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti in stroškovno zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna in zmotna. Sodišče se je v sodbi postavilo na stališče, da je glede odpovednega roka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno redne odpovedi) potrebno uporabiti 64. člen KPDVI in ne 92. člen ZDR. Minimalne odpovedne roke določa 92. člen ZDR, dolžina odpovednega roka je vezana na dolžino delovne dobe pri delodajalcu. Tudi KPDVI kot panožna kolektivna pogodba določa odpovedni rok v 64. členu, vendar je dolžina odpovednih rokov vezana na izobrazbo oziroma skupine zahtevnosti. Navedeno določilo kolektivne pogodbe izhaja iz povsem druge osnove kot določilo ZDR in ga zato ni mogoče šteti za ugodnejšo od zakonskih določil. VDSS je v sodbi opr. št. Pdp 82/2005 zavzelo stališče, da ureditve v panožni kolektivni pogodbi ni mogoče šteti za ugodnejše od zakonskih določil. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. Zmotna in materialnopravno napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot osnovo za izračun odpravnine po 40. členu KPDVI upoštevalo bruto plačo tožnice oziroma 50% povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih zaposlitve in ne neto plače. 109. člen ZDR določa kot osnovo za obračun odpravnine bruto plačo, vendar pa kolektivna pogodba kot osnovo za obračun opredeljuje 50% povprečne izplačane plače brez odtegljajev (neto plačo). Navaja, da sta stranki KPDVI izhajali iz 18. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ki določa višino odpravnine v višini polovice mesečne plače v zadnjih treh mesecih, zmanjšanih za davke in prispevke, za vsako leto dela. Pri razlagi 40. člena KPDVI je zato potrebno upoštevati 18. člen Zakona o plačah delavcev v javnih in vzgojno izobraževalnih zavodih. V letu 1994, ko je bila sprejeta kolektivna pogodba, se še ni uporabljal termin bruto ali neto plače. Sklicuje se na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 448/2003, ki je odločilo, da je osnova za odmero odpravnine neto plača. Odtegljaji v smislu „izplačana plača brez odtegljajev“ je potrebno razumeti v smislu različnih kreditnih obveznosti delavca, davke in prispevke ne moremo enačiti z odtegljaji. Napačen je tudi zaključek glede izračuna odpravnine. Sodišče je za izračun odpravnine upoštevalo obdobje julij – september 2006, izračunu pa naj tožena stranka ne bi nasprotovala. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila tožnici izračunana odpravnina po kolektivni pogodbi v višini 1.330.498,40 SIT (povprečna plača avgust – oktober 2006). Zaradi poračuna ur iz meseca septembra v oktober 2006 je tožena stranka sestavila nove obračunske liste, ki prikazujejo dejansko višino plače za september in oktober 2006, ki so bila podlaga za izračun odpravnine. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog na zaslišanje ravnatelja, ki bi lahko potrdil navedbe glede izračuna odpravnine. Ker je odločitev sodišča prve stopnje napačna, je napačna tudi odločitev v delu priznanih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožnici dne 12.10.2006 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu učiteljice ter v pisni odpovedi določila, da ji preneha delovno razmerje po izteku 45 dni odpovednega roka, ob prenehanju pa ji pripada odpravnina po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v znesku 1.150.051,25 SIT oziroma po 40. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVI, Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji) v skupnem znesku 1.359.228,33 SIT. Odpravnina se ji izplača ob izplačilu zadnje plače. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala razliko v odpravnini ter zahtevala daljši odpovedni rok.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici priznalo vtoževano razliko v odpravnini ter ji priznalo 3 mesečni odpovedni rok. Postavilo se je na stališče, da KPDVI v 64. členu določa dolžino odpovednega roka glede na zahtevnost dela. Tako za delavce VI. In VII. skupine zahtevnosti določa 3 mesečni odpovedni rok. Ker ZDR kot tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi tožnice napotuje na uporabo branžne kolektivne pogodbe in ker je pravica določena v kolektivni pogodbi ugodnejša, kot jo določa ZDR, je sodišče zahtevku na priznanje trimesečnega odpovednega roka ugodilo Glede zahtevka na plačilo razlike v odpravnini se je postavilo na stališče, da je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati 40. člen KPDVI, ki določa, da delavcu pripada odpravnina v višini 50% njegovega povprečnega mesečnega OD v zadnjih treh mesecih brez odtegljajev, za vsako leto dela v vzgojno izobraževalnih zavodih. Ni sledilo trditvam tožene stranke, da je Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDVJZ, Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) v 18. členu določil višino odpravnine v neto znesku, temveč se je postavilo na stališče, da se določbe kolektivnih pogodb uporabijo tako, kot so zapisane in da se je vrhovno sodišče že večkrat jasno opredelilo, da pojem plača v delovnopravni zakonodaji vedno pomeni bruto plačo. ZDR je v 92. členu na novo uredil minimalne odpovedne roke, pri čemer je najdaljši rok določen v trajanju 150 dni. Določba 64. člena KPDVI o dolžini odpovednega roka je za tožnico ugodnejša in ker ni v nasprotju z zakonsko določbo (določeni so samo minimalni odpovedni roki), je sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega pravilno odločilo, ko je štelo, da je določilo 64. člena ZPDVI ugodnejše za delavca. Ni utemeljeno pritožbeno razlogovanje, da navedeno določilo KPDVI izhaja iz povsem druge osnove kot določilo ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča se določba 64. člena nanaša na prenehanje delovnega razmerja in na dolžino odpovednega roka. Pri tem se upoštevajo zahtevnosti skupine, kar pa ni v nasprotju z določbo 92. člena ZDR. Ne gre za pravico, urejeno na povsem drugih osnovah, kot je opredeljena v ZDR, temveč le za pravico delavca, ki mu preneha delovno razmerja in je določba o odpovednem roku v kolektivni pogodbi zanj ugodnejša. Pri odločanju o višini odpravnine, ki gre tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Upoštevalo je, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin tako, da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon, torej višja odpravnina. Razlogovanje tožene stranke, da je ZPDVJZ v 18. členu določil osnovo za določitev odpravnine, je napačno. Tožena stranka je že sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine po 40. členu kolektivne pogodbe, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen delež povprečne neto plače delavca. Ker gre za osnovo, opredeljeno v kolektivni pogodbi, je poleg opredelitve sodne prakse do zakonskega pojma plače pomembna tudi splošna določba o plačah v kolektivni pogodbi, ki se vedno nanaša na bruto plačo. Da izraz v 40. členu kolektivne pogodbe „povprečno izplačana plača brez odtegljajev“ pomeni bruto plača delavca, pa izhaja tudi iz razlage Kolektivne pogodbe za dejavnost „vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/07), da pomeni izraz povprečna izplačana plača brez odtegljajev“ bruto znesek povprečne plače delavca.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izračun odpravnine nepravilen. Tožena stranka je sama določila višino odpravnine v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako po 109. členu ZDR, kot tudi po 40. členu kolektivne pogodbe. Ob dejstvu, da tožnici pripada odpravnina po kolektivni pogodbi, bi po izračunu tožene stranke tožnica bila upravičena do zneska 1.359.228,33 SIT, kar pomeni, da ji je bila kot osnova upoštevana povprečna plača 271.846,00 SIT oziroma bruto plača 456.979,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo povprečno plačo tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (odpoved je bila podana v oktobru 2006), pri tem pa je upoštevalo tudi poračun, ki je bil opravljen v mesecu oktobru 2006 za september 2006. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo za razjasnitev višine odpravnine zaslišati predlagano pričo ravnatelja tožene stranke, je zato neutemeljeno, saj navedeni dokaz ni bil potreben.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama.

izvor: VDSS sodba Pdp 600/2007 zveza: ZDR člen 7, 7/2, 109, 109/1, 92, 92/2. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 40, 46.