Jedro

Pritožba sicer pravilno poudarja, da so določbe ZIZ (38. člen) glede odločanja o stroških postopka specialnejše od tistih, ki jih določa ZPP. To načeloma sicer velja, vendar predvsem v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

Določba 441. člena ZPP ureja le vprašanje umika predloga za izdajo plačilnega naloga, ne ureja pa vprašanja, kako sodišče odloči o stroških morebiti vloženega ugovora, če je predlog za izvršbo predhodno umaknjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (1.) razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in izvršilni postopek ustavilo; (2.) zavrglo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi; (3.) naložilo upniku plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 1.136,76 EUR s pripadki in (4.) zavrnilo upnikov predlog za vrnitev plačane sodne takse.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil, in sicer zoper odločitev v 3. točki. Pritožbo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava (158. člena ZPP in 38. člena ZIZ).

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in pritrdil odločitvi sodišča prve stopnje. V odgovoru predvsem ponavlja že v ugovoru zatrjevano zlorabo izvršilnega postopka in posledično povzročitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu upniku naložilo plačilo izvršilnih stroškov, ki jih je imel dolžnik z ugovorom. Zaradi umika predloga za izvršbo je uporabilo šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 158. člena ZPP. Navedlo je, da je upnik v umiku navedel le, da umika predlog za izvršbo, da torej ne gre za umik, ki bi bil posledica predhodne izpolnitve zahtevka, zato je upnik ugovorne stroške dolžniku neutemeljeno povzročil. Nadalje je še navedlo, da je bil dolžnik primoran ugovor vložiti zaradi zavarovanja pravnega položaja, saj z upnikovim umikom tedaj še ni bil seznanjen. Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, zaradi odgovora na pritožbo pa navaja še naslednje.

7. Pritožba sicer pravilno poudarja, da so določbe ZIZ (38. člen) glede odločanja o stroških postopka specialnejše od tistih, ki jih določa ZPP. To načeloma sicer velja, vendar predvsem v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. V postopku na podlagi verodostojne listine se do pravnomočnosti sklepa o izvršbi oziroma natančneje pri odločanju v ugovornem postopku uporabljajo tudi določbe ZPP (smiselno 15. člen ZIZ), ki urejajo postopek izdaje plačilnega naloga (predvsem 441. člena ZPP)(1). Postopanje sodišča je odvisno od tega, kdaj je upnik podal izjavo o umiku – ali pred ali po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na pritožbeno sklicevanje na odločbo VSC I Ip 168/2013. 8. Določba 411. člena ZPP ureja le vprašanje umika predloga za izdajo plačilnega naloga, ne ureja pa vprašanja, kako sodišče odloči o stroških morebiti vloženega ugovora, če je predlog za izvršbo predhodno umaknjen. Tu se, ob smiselni uporabi ZPP (15. člen ZIZ), uporabi 158. člen ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka (upnik), ki umakne tožbo (predlog za izvršbo), povrniti nasprotni stranki (toženi ali dolžniku) pravdne (izvršilne) stroške, razen če je tožbo (predlog za izvršbo) umaknila takoj, ko je tožena stranka (dolžnik) izpolnila zahtevek. Razlog, zakaj je sicer prišlo do umika (če to ni plačilo), ni pomemben, kot tudi ni pomembno, ali bi bil tožbeni zahtevek utemeljen(2). Tudi ne more biti utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da do stroškov z ugovorom ne bi prišlo, če bi sodišče ravnalo hitro in ustavilo postopek pred vložitvijo ugovora. Ne samo, da temu nasprotujejo zgoraj navedeni razlogi, višje sodišče še dodaja, da je dolžnik sklep o izvršbi prejel 11. 6. 2015, upnik je umik predloga za izvršbo vložil 12. 6. 2015 (da bi o vloženem umiku obvestil dolžnika niti ne zatrjuje), dolžnik je ugovor vložil 15. 6. 2015. Ob takem časovnem poteku dogodkov sodišču ni mogoče pripisati krivde za vložitev dolžnikovega ugovora oziroma je stroškovne posledice pripisati tistemu, ki je tak (neutemeljen) postopek začel - upniku.

9. Ker razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi umika ni izpodbijana, kakor tudi ni izpodbijana odločitev o zavrženju ugovora (zaradi pomanjkanja pravnega interesa), vse to pa je posledica umika predloga za izvršbo, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Iz tega razloga tudi niso pomembne pritožbene navedbe glede neplačila sodne takse in domneve umika predloga za izvršbo. Poleg tega iz spisa izhaja, da plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor ni bil izdan.

10. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbe temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Glej Ustavno sodišče odločba št., Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008. Op. št. (2): Glej Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 46.