Jedro

V določenih primerih je lahko tudi slaba ekonomska situacija razlog za mednarodno zaščito, v kolikor je revščina posledica diskriminatornega ravnanja, ki je naperjeno proti določeni osebi zaradi njenih osebnih lastnosti.

To, da je tožnik opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom, razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel na Portugalsko in na podlagi teh ravnanj tožena stranka nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 11. 2022 od 12.50 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 2. 2023 do 12.50 z možnostjo podaljšanja za 1 mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 4. 11. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da ga je 2. 11. 2022 obravnavala Policijska postaja Kozina. Iz policijske depeše izhaja, da je ilegalno prečkal hrvaško-slovensko mejo. Na policijski postaji je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Italijo. S strani policistov je bil seznanjen, da če bo zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred sprejemom njegove prošnje, bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev. Nato je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani. Iz zaznamka o ponovno izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito Policijske postaje Kozina z dne 3. 11. 2022 pa izhaja, da so tožnika istega dne obravnavali policisti na železniški postaji Divača. Ponovno je podal namero za mednarodno zaščito in bil ponovno odpeljan v azilni dom. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da je njegova ciljna država Portugalska, ker ima tam bratranca. Po podani prošnji je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Pri razgovoru, opravljenem v zvezi z izrekom tega ukrepa, je povedal, da ni vedel, kako poteka postopek za mednarodno zaščito. Na policijski postaji so vzeli le osnovne podatke, drugih informacij pa mu niso dali. Prevajalca ni bilo, postopek pa je potekal v angleškem jeziku, ki ga ne razume dobro. Namenjen je bil v Italijo, ker je želel na Portugalsko. Če ga policija v Sloveniji ne bi prijela, ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Nadalje 84.a člen ZMZ-1 definira nevarnost pobega in v 2. alineji določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo oziroma jo je pozneje zapustila. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, saj to izhaja že iz same depeše Policijske postaje Kozina, ko so tožnika prijeli pri Divači, ter njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je zgolj en dan po tem, ko je bil pripeljan v azilni dom, le tega tudi zapustil in če ga policija ne bi prijela, bi pot nadaljeval v Italijo, kar je potrdil tudi sam. Tožnik je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, saj je bilo samo opozorilo o tem prevedeno v jezik, ki ga tožnik razume, in je opozorilo tudi podpisal. Poleg tega so v azilnem domu plakati v različnih jezikih, med drugim tudi v pandžabi jeziku, ki označujejo, da je sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje prepovedano zapuščati. Sam postopek pa razloži tudi socialni delavec v azilnem domu ob samem prihodu tujcev ter varnostniki pri nastanitvi. Ne drži, da mu nihče ni pojasnil, da sprejemnih prostorov ne sme zapuščati in kakšne bodo posledice, če to stori. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožnik na policijski postaji trdil, da želi podati namero za mednarodno zaščito, a je bil kljub temu že drugi dan najden s strani policistov v Divači. Iz navedenega izhaja, da je namero podal zgolj z namenom, da se ga ne bi vračalo na Hrvaško in bi lahko svojo pot nadaljeval do Portugalske. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Portugalska, prav tako pa je dejal, da za zaščito ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, in da ne bo počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji, tožena stranka utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čimer bi toženi stranki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. S tožnikom je potrebno opraviti osebni razgovor. Trdi, da je državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, vendar je treba ugotoviti, ali so ti razlogi morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje v prostorih Centra za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel na Portugalsko.

5. Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga ima tožena stranka namen ugotavljati, ter v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Samo dejstvo, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Tudi ob izpolnjevanju formularjev ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je lahko zadoščeno zahtevam osebnega razgovora. S tožnikom je bil 11. 11. 2022 že opravljen osebni razgovor in morda bo do naroka razpisane obravnave že izdana meritorna odločba glede podane prošnje za mednarodno zaščito. Upravni postopki v zvezi z razlogi za pridržanje se morajo skrbno izvrševati in v primeru zamude v upravnih postopkih, ki jih ni mogoče pripisati prosilcu, ne opravičujejo nadaljevanja pridržanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal vse, kar je tožena stranka potrebovala za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Bil je na razpolago in je pripravljen odgovarjati na katerakoli vprašanja, ki bi toženo stranko zanimala. Opis dejstva, ali je slaba ekonomska situacija posledica diskriminatornega ravnanja, je presplošen. Nadalje tožnik poudarja, da prevajalec ob prvem prijetju ni bil prisoten. Iz registracijskega lista z dne 2. 11. 2022 je razvidno, da mu niso bile zagotovljene informacije o postopkih po ZMZ-1. Sam ne razume angleškega jezika. Tožnik ni vedel, kakšne so posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Policisti so mu le povedali, kaj mora na elektronski tablici podpisati. Samovoljnost ne more biti izkazana že s tem, da oseba poskuša zapustiti območje Republike Slovenije. Socialni delavec azilnega doma mu je le ob sprejemu povedal, kje bo nastanjen in mu ni podal nobenih informacij ne o hišnem redu ne o njegovih pravicah in dolžnostih. Res je videl plakate na stenah, ampak ni vedel, komu so namenjene informacije. Tožnik je izvedel, da ne sme zapustiti Republike Slovenije, v primeru vrnitve v azilni doma pa mu bo lahko odvzeta prostost, šele po tem, ko je bil prijet na vlaku s strani policije. Poleg tega bi tožena stranka lahko uporabila milejši ukrep, vendar ga ni. Ukrep omejitve svobode gibanja na območje azilnega doma je blažji ukrep. Tožena stranka se ne more na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor niso dovolj. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Tovrstne subjektivne okoliščine na strani tožnika pa v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene. Tožena stranka ni v zadostni meri pretehtala sorazmernost ukrepa omejitve gibanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče odredi, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Če upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot tožena stranka in spremeni svojo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja niso podani, taka sodba še ni pravnomočna in ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ta škoda se z vsakim dnem le še povečuje. V javno korist pa s tako začasno odredbo tudi ne bi bilo poseženo.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje temu, da ni navedeno, katera dejstva je potrebno ugotoviti, ter njihovo vzročno posledično povezavo z omejitvijo gibanja. Navedla je namreč, ali so ekonomski razlogi, ki jih je tožnik navajal, morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja. Gre za relevantne okoliščine, ki so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, zato je treba navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti. Ne drži, da je bil s tožnikom že opravljen osebni razgovor 11. 11. 2022, saj je bil prestavljen na 24. 11. 2022. Tožena stranka namreč na tisti dan ni mogla opraviti osebnega razgovora in bo izveden zgolj 13 dni po prvem datumu, kar je v skladu z ekonomičnostjo postopka. Tožena stranka tudi ne sledi temu, da tožnik ni vedel, da bi moral počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma. Na policijski postaji je podal namero v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito in je bil zato odpeljan v azilni dom. Če bi dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi vsekakor počakal na nadaljevanje postopka. Vsekakor ne bi azilni dom zapustil v tako kratkem času in se napotil proti Italiji. V azilnem domu so povsod izobešeni plakati v veliko jezikih, med drugim tudi v pandžabi jeziku, da se v času bivanja v sprejemnih prostorih ne sme zapuščati le teh. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ni sorazmeren. Tožnik je namreč že bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, a jih je zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti. Tožena stranka tudi nasprotuje izdaji začasne odredbe. Če bi se sledilo predlogu za izdajo začasne odredbe, bi morali tožnika izpustiti iz pridržanja v Centru za tujce, vsebina tožbenega zahtevka pa je, da se odpravi sklep o pridržanju. Iz navedenega izhaja, da je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za izdajo začasne odredbe. Če bi se z izdajo začasne odredbe zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, potem v primeru sodbe, da se tožba zoper sklep o omejitvi gibanja pravnomočno zavrne, tožena stranka ne bi mogla vzpostaviti prejšnjega stanja, saj bi prosilec do takrat že pobegnil. Z možnostjo, da se odloži izvršitev sklepa o omejitvi gibanja, bi sklepi o omejitvi gibanja postali povsem brezpredmetni. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavni dne 16. 11. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

10. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da ko ga je policija prvič prijela, so mu vzeli samo osnovne podatke, kot je datum rojstva, ter od kod so prišli. Glede registracijskega lista s pravnim poukom je povedal, da je samo podpisal na tablici in nič drugega. To, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je izvedel šele takrat, ko je dal prošnjo za azil. Ko je bil nastanjen v azilnem domu, ni bil informiran od kogarkoli glede hišnega reda, pravic in obveznosti. V Centru za tujce je zbolel zaradi stresa. V sobi, kjer je, ga je strah. Ima dostop do zdravnika. V šoli se je v vseh 12 razredih učil angleško, vendar se je naučil slabo in zna angleško govoriti zelo malo. V Indiji v vseh postopkih govori hindi. Tudi pri drugem prijetju s strani policije ni ničesar razumel. Prvič je dobil tolmača, ko je dal prošnjo za azil. Na vprašanje, kam je mislil, da jih peljejo, če ni zaprosil za azil, je tožnik odgovoril, da ni vedel, kam ga bodo peljali. Ko so prišli v azilni dom, je bilo pozno, niso dobili hrane, ampak zgolj posteljo. Preko skenerja so jim pregledali garderobo in ponudili posteljo. Ko je zapustil azilni dom, ni nikomur javil, da bo odšel iz azilnega doma, ker ni vedel, da je treba javiti. Drugi so odšli in prišli nazaj, zato je tudi sam odšel. V azilnem domu je videl varnostno službo, ki je 24 ur prisotna. Ko je ob prijetju odgovarjal policistom, jim je v angleščini povedal ime in od kod je.

11. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84.a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84.a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in da je tožnik zgolj en dan po tem, ko je bil pripeljan v azilni dom, le tega tudi zapustil, če pa ga policija ne bi prijela, bi pot nadaljeval v Italijo. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj je bilo samo opozorilo o tem prevedeno v jezik, ki ga tožnik razume, in je opozorilo tudi podpisal. 12. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da iz sklepa ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga mora tožena stranka ugotavljati, ter v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. S tem v zvezi še navaja, da se podaja prošnje in osebni razgovor nujno ne razlikujeta ter da je tožnik pri podaji prošnje jasno izjavil, da nikoli ni bil s strani nobenega ogrožen ter da je že pri podaji prošnje povedal vse, kar je tožena stranka potrebovala za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, in da nima ničesar dopolniti glede njegovih predhodnih izjav. Sodišče se s tem v zvezi ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj tožena stranka ne bi utemeljila, katera dejstva je treba ugotavljati v osebnem razgovoru ter da naj bi izjave pri podaji prošnje zadostovale. Tožena stranka je prepričljivo obrazložila, da je potrebno ugotoviti, ali so zatrjevani ekonomski razlogi morebiti posledica namernega ekonomskega onemogočanja. S tem v zvezi je navedla, da je lahko ekonomska situacija tudi posledica diskriminatornega ravnanja in je treba njegove navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti. Sodišče se ne strinja s tem, da naj bi že opravljeni razgovor ob podaji prošnje zadostoval in da še en razgovor ni potreben. Tožnik je ob podaji prošnje zgolj na kratko povedal, da ni mogel preživeti družino in da bi imel ob vrnitvi v izvorno državo težave. Pri podaji prošnje ni bil navzoč pooblaščenec, ki bi mu postavil vprašanja, ki so relevantna za ugotavljanje vseh elementov mednarodne zaščite. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v določenih primerih lahko tudi slaba ekonomska situacija razlog za mednarodno zaščito, v kolikor je revščina posledica diskriminatornega ravnanja, ki je naperjeno proti določeni osebi zaradi njenih osebnih lastnosti. Slaba ekonomska situacija je lahko tudi razlog za priznanje subsidiarne zaščite, v kolikor prosilčeva nezmožnost ekonomskega preživetja izvira od dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Četudi je tožnik ob podaji prošnje rekel, da nikoli ni bil ogrožen, pri ugotavljanju elementov mednarodne zaščite ni nujno, da bi tožniku kdo grozil z napadom nanj, temveč je za priznanje mednarodne zaščite dovolj tudi to, če se nekdo znajde v materialni stiski zaradi diskriminatornih ravnanj s strani določenih subjektov. Vendar so vse to okoliščine, ki jih je potrebno podrobno ugotoviti z natančnim zaslišanjem, čemur je osebni razgovor tudi namenjen. Iz navedenih razlogov v konkretnem primeru same izjave, podane ob podaji prošnje, tudi po presoji sodišča ne zadostujejo, da bi lahko tožena stranka ugotovila vsa relevantna dejstva, ki so potrebna za mednarodno zaščito. Sodišče tudi ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bil s tožnikom že opravljen osebni razgovor dne 11. 11. 2022, temveč bo le ta opravljen 24. 11. 2022. 13. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožniku niso bile zagotovljene informacije o posledicah zapustitve azilnega doma. Kot izhaja iz registracijskega lista z dne 2. 11. 2022, je tožnik podpisal izjavo, da potrjuje, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pomeni, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, da se šteje namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito za umaknjeno in da se ga v tem primeru lahko tudi pridrži. Ta izjava je bila prevedena v pandžabi jezik, ki ga tožnik razume. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Iz njegovega ravnanja je torej mogoče sklepati, da je opozorila na registracijskem listu razumel, sicer ne bi še enkrat vložil namere za vložitev prošnje. Tožnik je s svojim podpisom potrdil, da razume navedeno opozorilo. Sodišče tudi ne sledi temu, da ker je razgovor potekal na policiji v angleščini, ni ničesar razumel, ker preslabo razume angleško. Glede na to, da je pri zaslišanju na sodišču sam rekel, da se je v vseh 12 razredih šolanja učil angleški jezik, ni logično, da ne bi razumel dovolj dobro angleškega jezika. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni imel informacij v jeziku, ki bi ga razumel, kaj se lahko zgodi, če zapusti azilni dom pred podajo prošnje.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti pri izreku ukrepa pridržanja v Centru za tujce. V zvezi s tem tožnik zatrjuje, da se tožena stranka ne more zgolj na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. S tem v zvezi se sodišče tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da subjektivne okoliščine na strani tožnika niso v zadostni meri pojasnjene. Tožena stranka se po ugotovitvah sodišča v sklepu ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel na Portugalsko in na podlagi teh ravnanj tožena stranka nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti. S tem v zvezi je tudi navedeno, da je sam izjavil, da v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi prijela (stran 4 in 5 izpodbijanega sklepa). Način varovanja v azilnem domu torej ni edini razlog, zakaj je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne na prostore azilnega doma. Ker je tožnik azilni dom enkrat že zapustil, je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanja na prostore Centra za tujce. Tožnika je tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 15. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

18. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode in da odvzem prostosti predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer res povedal na zaslišanju na sodišču, da se slabo počuti zaradi stresa, vendar je tudi povedal, da ima dostop do zdravnika. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi taka sodna odločba bila sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.