Jedro

Pritožbeno sodišče je na seji senata samo vpogledalo v videoposnetek (CD), ki ga je predložila tožena stranka in ugotovilo enako kot sodišče prve stopnje, da je izkazano, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica (blagajničarka) spornega dne naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 7. člen pogodbe o zaposlitvi, s katerim se je zavezala delo opravljati odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno. Prav tako je tožnica kršila prvi odstavek 33. člena ZDR-1, ker mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, in 37. člen ZDR-1, ki prepoveduje škodljiva ravnanja. Tožnica je kršitve pogodbenih obveznosti storila naklepno, saj je vedela, da kupec brez plačila blaga ne sme odpeljati. Prav tako je vedela, da ni imel soglasja, da sme blago odpeljati mimo blagajne. Tako je tožena stranka dokazala dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 87. člena ZDR-1, in sicer po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki in ki jo je tožeča stranka prejela dne 4. 4. 2017, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na dan prejema nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej dne 4. 4. 2017 temveč še vedno traja do odločitve prvostopenjskega sodišča z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja vred. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017, torej od vključno 4. 4. 2017 do odločitve prvostopenjskega sodišča zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati tudi vse plače oziroma razlike v plači in med nadomestilom za brezposelnostjo do plače, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi prispevki in davki ter pripadajoči regres za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki za spodaj opredeljene mesece in regres za letni dopust za leto 2017: - za mesec maj 2017 iz naslova plače obračunati razliko 151,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 6. 2017 dalje do plačila, - za mesec junij 2017 iz naslova plače obračunati razliko 151,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2017 dalje do plačila, - za mesec julij 2017 iz naslova plače obračunati razliko 151,89 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2017 dalje do plačila, - za mesec avgust 2017 iz naslova plače obračunati razliko 315,16 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 9. 2017 dalje do plačila, - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 268,32 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna prijaviti tožnico v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017, torej vključno od dne 4. 4. 2017 do odločitve prvostopenjskega sodišča, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo po 118. čl. ZDR-1 v znesku 8.049,60 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo."

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbeni razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa da pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice ter da toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, priglašene do konca te pritožbe v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in neustavna, pri čemer je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj ni izvedlo relevantnih dokazov, ki jih je predlagala tožnica in sicer ni izvedlo dokaza s predvajanjem razširjenih posnetkov z dne 3. 3. 2017 in z dne 18. 2. 2017, ko je tožena stranka tožnici očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere ji je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je štelo, da tožena stranka z razširjenimi videoposnetki ne razpolaga, kar pa ne drži. Sodišče ni želelo izvesti celotnega videoposnetka kritičnega dne 3. 3. 2017, kar kaže na kršitev tožničine pravice do izjave v postopku oziroma na kršitev tožničine pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Tožnica je uveljavljala, da gre za zelo kratek izpisek videoposnetkov. Tožnica je na zapisnik z dne 3. 3. 2017 izpostavila, da je pregled razširjenih posnetkov pomemben tudi zaradi presoje verodostojnosti izpovedbe v tem postopku že zaslišanih prič glede načina poslovanja na blagajni. Razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Naslovno sodišče najprej zmotno zaključuje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica dne 3. 3. 2017 naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer določba 7. člena pogodbe o zaposlitvi, prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in določbo 37. člena ZDR-1 in sicer s tem, ko kritičnega dne 3. 3. 2017 A.A. ni izstavila računa in je on blago odpeljal mimo blagajne, ne da bi ga plačal. Po zmotnem stališču sodišča je tožnica hotela to storiti, saj je predhodno napisala seznam in to že dve uri prej, preden je A.A. odšel na pijačo in ker je vedela, da A.A. B.B. ni dal soglasja za tak način nakupa, saj tega ni smel in bi ga lahko to tudi vprašala. Razlogi sodišča so nejasni in med seboj v nasprotju, pri čemer je sodišče pod točko 18 izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožnica pri očitanem ravnanju ravnala naklepno, pod točko 19 izpodbijane sodbe pa je zaključilo, da tožnica ni ravnala naklepno in zato da tudi ni podan znak očitanega kaznivega dejanja pomoči pri tatvini. Navedeno je povsem nejasno, nerazumljivo in nelogično, saj dejanje temelji na istem dejanskem stanju. Sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, s katerim je dokazovala nezakonitost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, temveč je sledilo navedbam tožene stranke. Sodišče ne pojasni, kakšna so pravila, ki so veljala za vse zaposlene in ostale kupce. Tožnici je tožena stranka v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor očitala, da je naklepoma pomagala A.A. pri storitvi kaznivega dejanja tatvine, ko mu je dne 3. 3. 2017 in dne 18. 2. 2017 omogočila, da je odtujil blago v vrednosti 66,99 EUR, ker mu tega blaga ni računala in s tem naklepom delovala v nasprotju s prepovedjo odtujitve C. blaga, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnica kritičnega dne 3. 3. 2017 ravnala z najhujšo obliko krivde in sicer z naklepom. Popis blaga, ki ga sodišče priznava in ki ga je tožnica naredila, preden je A.A. odpeljal blago iz trgovine in z namenom, da mu naslednji dan obračuna po popisu, kar je tudi storila, mu ga računala, mu izstavila račun, A.A. pa ga je tudi plačal, dokazuje, da tožnica ni ravnala naklepno. Tožnica je naslednji dan izdala račun, ki ga je A.A. plačal. Tožnica sicer nobenega popisa ne bi naredila in bi skušala dejanje prikriti.

Sodišče v predmetnem postopku ni odločalo v korist tožnice kot delavke, ki je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 34 let in ki ni nikoli obravnavana za nobeno kršitev delovnih obveznosti, pri čemer nikakor ne bi smelo ugotoviti, da je tožnici podan očitek takšen, ki opredeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi glede dogodka z dne 3. 3. 2017 moglo ugotoviti, da to ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je navajala, da ji je A.A. rekel, da ima dovoljenje B.B. in mu je verjela. Nihče ni očital tožnici, da bi morala o domnevnem soglasju preveriti pri B.B., torej da nikakor ne bi smela verjeti A.A. Tožnica navedenega dne ni ravnala naklepno, niti ne s hudo malomarnostjo, sploh pa se prvič omenja kršitev Pravilnika in Navodilo v blagajniškem poslovanju, kar je nedopustno. Določila Pravilnika navajajo, da "kupcu pravni osebi izstavimo račun bodisi kot samostojen račun za vsako posamezno dobavo bodisi kot zbirni, dekadni ali mesečni račun za dobave v določenem obdobju. V primeru zmernega obdobnega fakturiranja mu ob dobavi izstavimo dobavnico", ki ima vlogo obračuna in prejemka pri prodaji na odlog plačila. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je v celoti pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo kršitev določb pravdnega postopka. Glede razširjenih videoposnetkov tožena stranka ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka z razširjenimi videoposnetki predmetnih dveh dni ne razpolaga več in da tega dokaza ni več mogoče izvesti, pa tudi sicer, navedeno na zaključek sodišča ne bi vplivalo, saj je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Navedbe tožnice glede razširjenih videoposnetkov so popolnoma prirejene za predmetno pritožbo, iz posnetkov izhaja le slika dogodkov in nikakor ne zvok. B.B. ni dal nikakršnega soglasja A.A., kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, nenazadnje so tudi vse priče (razen A.A., ki je odnesel iz poslovalnice blago brez plačila), zaslišane v postopku potrdile, da je v enoti tožene stranke veljala absolutna prepoved iznosa blaga brez računa oziroma iznosa blaga na reverz. Tožeča stranka je dne 18. 2. 2017 in 3. 3. 2017 zgolj navidezno poskenirala le nekaj izdelkov, kar dodatno pojasnjuje, da je vedela, da A.A. nima soglasja, da odnese blago iz trgovine brez plačila ter da je takšno ravnanje strogo prepovedano. Tožnica se zmotno postavi na stališče, da naj bi sodišče prve stopnje glede istega očitanega ravnanja zavzelo dve nasprotujoči si stališči, torej da naj bi tožnica ravnala naklepno (18. točka izpodbijane sodbe) ter da naj ne bi ravnala z naklepom (19. točka izpodbijane sodbe). Navedbe so zmotne, nepravilne in ne vzdržijo resne pravno logične presoje. Tožnica je dne 3. 3. 2017 naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, torej da je tožena stranka dokazala razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nadalje je sodišče v 19. točki izpodbijane sodbe štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica naklepno pomagala A.A. pri naklepnem kaznivem dejanju tatvine, torej naj ne bi izkazala razloga za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da je razlog za izredno odpoved podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnica je kršila najosnovnejše pravilo za delo na blagajni, to je, da je treba kupcu (tudi sodelavcu) izstaviti račun, ta pa ga mora plačati, preden blago odpelje iz trgovine. Tožena stranka dejanskega razloga za odpoved ni širila. Tožena stranka je tožnici očitala, da je huje naklepno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer s tem, ko je kot dolgoletna blagajničarka pri toženi stranki kršila najosnovnejšo pravilo, da se kupcu (tudi sodelavcu) izstavi račun, ta pa, da ga mora plačati, preden odpelje blago iz trgovine. Torej dejstvo, ali je A.A. imel namen odtujiti blago ne vpliva na samo kršitev najosnovnejšega pravila s strani tožnice. Da tožnica kot blagajničarka pravila o blagajniškem poslovanju pozna le približno, je nedopustno. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče v postopku, predlagane s strani tožnice, D.D., E.E. in F.F., da je že dolgo časa veljalo pravilo in je bilo strogo prepovedano, da se blago iz prodajalne odnese brez računa. Tožnica je za dokazovanje svojih trditev predlagala zaslišanje prič E.E., F.F. in D.D., vse priče pa so jasno in nedvomno poudarile, da pri toženi stranki kot delodajalcu ni bilo dovoljeno iznašati blaga iz poslovalnice brez plačila in računa, da B.B. kot izmenovodja in G.G. kot poslovodja pri toženi stranki zaposlenim nikoli nista dala splošnega dovoljenja, na podlagi katerega bi iznos blaga iz poslovalnic brez plačila in računa bil dovoljen. Navedbe tožnice, da naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno upoštevalo okoliščine na strani tožnice, ki naj bi zmanjševalo dejansko težo in pomen kršitve tožnice ter na drugi strani večji interes tožnice za ohranitev zaposlitve, niso relevantne. Za blagajničarke nedvomno velja absolutna prepoved iznosa blaga brez plačila, tožnica kot blagajničarka je navedeno pravilo naklepno kršila, kot je zakonito in pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožnice so popolnoma brezpredmetne, saj je bilo dejansko stanje v celoti in popolno ugotovljeno in med pravdnima strankama ni sporno, izvedba dokaznega predloga s predložitvijo posnetkov, pa ne bi prav v ničemer prispevala k razjasnitvi odločilnih okoliščin v predmetni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in navaja, da je sodba nejasna in sama s seboj v nasprotju zlasti v točki 18 in 19. Sodišče prve stopnje je v 18. točki jasno obrazložilo, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, v 19. točki pa jasno navedlo, da tožena stranka ni dokazala razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1. Pri čemer je pomoč v tem primeru kazniva le, če je naklepna, torej je naklep zakonski znak kaznivega dejanja.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitve 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva), saj sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni storilo nobene od zatrjevanih kršitev Ustave RS, torej tudi ni podan dvom o nepristranskosti sodišča. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi navaja, da daljši posnetek videokamer ne bi mogel pripeljati do drugačne dokazne ocene sodišča, saj je povsem jasno, da blagajničarka v trgovini ne more opravljati dela na način, da pusti sodelavca ali stranko mimo blagajne, ne da bi obračunala trgovinske artikle in ne da bi jih stranka tudi plačala.

8. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi dolžnost prijave tožnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vključno 4. 4. 2017 do odločitve sodišča prve stopnje. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v znesku 8.049,60 EUR bruto z odvodom predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

9. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnice, priče G.G., D.D., F.F., E.E., B.B. in A.A. (tudi soočenje s tožnico). Prečitalo je tudi listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka in si ogledalo videoposnetek ter prebralo zapis o videnem na videoposnetku. Sodišče pa ni zaslišalo priče H.H., ker je bil dokazni predlog podan prepozno in ni vpogledalo razširjen videoposnetek, ki sicer ne bi mogel vplivati na izid pravde, pa tudi sicer je iz posnetkov razvidna le slika, ne pa tudi govor.

10. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec I, in sicer je opravljala delo blagajničarke v enoti I. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je njen sodelavec A.A. dne 3. 3. 2017 z vozičkom peljal mimo blagajne, na kateri je delo opravljala tožnica, ki mu blaga v vrednosti 66,99 EUR ni zaračunala. Tožena stranka je po pregledu videoposnetkov za nazaj tudi ugotovila, da je A.A. enako ravnal dne 18. 2. 2017, ko je peljal blago v skupni vrednosti 40,00 EUR mimo blagajne, na kateri je delo prav tako opravljala tožnica, ki mu blaga tudi takrat ni zaračunala. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako tožnici kot v konkretnem sporu priči A.A., pri čemer je Višje delovno in socialno sodišče zadevo A.A. obravnavalo v zadevi Pdp 50/2018 z dne 11. 7. 2018 v povezavi z zadevo Pd 31/2017 z dne 28. 11. 2017 Delovnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu. Pritožbeno sodišče je v zadevi A.A. po opravljeni pritožbeni obravnavi zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

11. Pritožbeno sodišče navaja, da je na seji senata tudi samo vpogledalo v videoposnetek - CD, ki ga je predložila tožena stranka in ugotovilo enako kot sodišče prve stopnje, da je izkazano, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica dne 3. 3. 2017 naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 7. člen pogodbe o zaposlitvi, s katerim se je zavezala delo opravljati odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno. Prav tako je tožnica kršila prvi odstavek 33. člena ZDR-1, ker mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, in 37. člen ZDR-1, ki prepoveduje škodljiva ravnanja. Tožnica je kršitve pogodbenih obveznosti storila naklepno, saj je vedela, da A.A. brez plačila blaga ne sme odpeljati. Prav tako je vedela, da B.B. A.A. ni dal soglasja, da sme blago odpeljati mimo blagajne. Tako je tožena stranka dokazala dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 87. člena ZDR-1, in sicer po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno štelo, da tožena stranka tožnici ni dokazala kršitev iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je, da je tožnica kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer je pomoč pri storitvi kaznivega dejanja kazniva le, če je naklepna, naklep je zakonski znak kaznivega dejanja po 38. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica naklepoma pomagala A.A., za pomoč pa huda malomarnost ne zadošča. 13. Glede na podane pritožbene ugovore, da je sodba sodišča nejasna in sama s seboj v nasprotju, je potrebno pojasniti, da ZDR-1 določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 110. člena ZDR-1) in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 110. člena ZDR-1). Gre za dva različna razloga, ki ju je sodišče tudi jasno obrazložilo. Tako je tudi neutemeljen pritožbeni ugovor, da je nejasno, nerazumljivo in nelogično, da je sodišče glede istega očitanega ravnanja torej ravnanja z dne 3. 3. 2017, ki temelji na istem dejanskem stanju, opisanem v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je tožnica omogočila in pomagala A.A., da si je prilastil blago s tem, ko mu blaga ni izračunala, ko ga je peljal mimo blagajne), enkrat zaključila, da je tožnica ravnala naklepno, drugič pa spet, da ni ravnala naklepno. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče eno ravnanje obravnavalo različno.

14. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da bi moralo sodišče odločati v korist tožnice iz razloga, ker je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 34 let in ni bila nikoli obravnavana za nobeno kršitev delovnih obveznosti. Gre za takšno kršitev, da ni mogoče šteti, da je tako majhna, da bi opravičevala nadaljevanje delovnega razmerja tožnice, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica verjela A.A., da si je pri B.B. pridobil soglasje za to, da vzame blago na reverz, torej da določeno blago vzame in ga plača naslednji dan. Iz izvedenih dokazov izhaja, da to nikakor ne drži. B.B. A.A. ni dal soglasja, prav tako pa to pri toženi stranki ni bilo dopustno, kar so izpovedale vse priče, razen A.A. 15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnice, da tožnica ni poznala Pravilnika in Navodila o blagajniškem poslovanju. Tožnica kot zaposlena delavka prodajalka - blagajničarka bi morala poznati vsa pravila tožene stranke v zvezi z blagajniškim poslovanjem, gre pa tudi za tako osnovno pravilo blagajniškega poslovanja, da tudi če posebnih navodil tožena stranka ne bi izdala, je povsem jasno, da kupec mimo blagajne ne more odnesti blaga, ne da bi ga na blagajni plačal. 16. Glede nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici takoj prepovedala opravljanje dela, saj je tožnica zlorabila njeno zaupanje. Ni si mogoče predstavljati, da bi lahko blagajničarke svojim sodelavcem dopuščale, da bi v trgovini dvignili blago in ga odnesli iz trgovine brez plačila računa. Sodišče je ob tem ugotovilo tudi tožničino nekritičnost do storjenih kršitev, pri čemer A.A. očitno tudi ne bi nikoli plačal računa v znesku 66,99 EUR v primeru, če blaga ne bi zasegla policija.

17. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).