Jedro

Komisija za cepljenje je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje številka 181-131/2010/6 z dne

8. 9. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe.

Obrazložitev

Ministrstvo za zdravje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se pri dečku A.A. ne opusti cepljenje proti: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim in proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro.

V obrazložitvi Ministrstvo za zdravje, po povzemanju predloga, ki ga je za opustitev cepljenja podala mati B.B., ugotavlja da starši osebe, ki se cepi, lahko po petem odstavku 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih, lahko podajo predlog za opustitev cepljenja, če ugotovijo, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. V skladu z 22.b členom zakona je bil zato predlog poslan Komisiji za cepljenje, ki je skladno z 22.c členom zakona na podlagi zdravstvene dokumentacije proučila predlog za opustitev cepljenja A.A. Komisija, ki je pri pregledu dokumentacije upoštevala razloge za opustitev cepljenja med katere se štejejo: alergije na sestavine cepiva; resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva; in bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem, je Ministrstvu za zdravje posredovala strokovno mnenje, da ne obstajajo zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja. Zato je minister za zdravje v skladu z 22.č členom zakona, upoštevajoč strokovno mnenje komisije odločil, da se cepljenje pri dečku A.A., ne opusti.

Tožeča stranka v tožbi vloženi zoper navedeno odločbo zatrjuje, da je v predlogu za opustitev cepljenja z dne 15. 6. 2010 podala zahtevo za razgovor s komisijo. Ker na razgovor starša mld. otroka nista bila povabljena komisiji očita kršitev 22.c člena Zakona o nalezljivih boleznih. Meni, da je po določbah navedenega člena komisija zavezana opraviti razgovor s starši. V zvezi s tem navaja, da je želela v razgovoru dodatno obrazložiti zdravstveno stanje dečka kot tudi dejstva, ki jih ni v zdravstveni dokumentaciji. Zatrjuje, da je bil A.A. zaradi enormno povečanih bezgavk v črevesju hospitaliziran na Onkološkem oddelku Pediatrične bolnice v Ljubljani. Tožnica je ugotovila, da ne prenaša homogeniziranega mleka, zato sedaj kupuje le navadno mleko, dečku pa so težave izvenele. Če deček ne prenaša homogeniziranega mleka se sprašuje, kako bo prenesel v cepivih vsebovan aluminij, živo srebro, formaldehid, beta-propiolkaton itd., torej same potrjene rakotvorne spojine.

V nadaljevanju toženi stranki očita kršitve 8., 17. in 35. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve določb Zakona o zdravstveni dejavnosti (47. člen) in navaja okoliščine v zvezi s tem, da slovenska zakonodaja ščiti tuje farmacevtske družbe.

Na podlagi navedenega tožeča stranka meni, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, zaradi česar je ostalo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je bil zmotno uporabljen tudi materialni predpis. Sodišču zato predlaga, da izvede predlagane dokaze, izpodbijano odločbo odpravi in njenemu predlogu za opustitev cepljenja za sina A.A. ugodi. Podrejeno pa sodišču predlaga, da zadevo vrne Ministrstvu za zdravje in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/95 in naslednji) v členih 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (drugi odstavek 22.c člena). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22.c člena), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člena ZUP (enako stališče je zavzelo v svojem sklepu X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 tudi Vrhovno sodišče RS). Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (prvi odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidarno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.). Načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V kolikor starši, pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člena ZUP.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožeča stranka z mnenjem komisije seznanjena šele s prejemom izpodbijane odločbe. Sodišče zato ugotavlja, da ji je bilo s tem onemogočeno, da opozori na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Na to tožeča stranka v tožbi tudi izrecno opozarja in navaja, da je tožnik alergičen na homogenizirano mleko, zaradi povečanih bezgavk pa naj bi bil pregledan tudi na Onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Do vsega tega pa se komisija ni opredelila, zato takega mnenja ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča pa takšno, v upravno pravnem smislu pomanjkljivo strokovno mnenje, ne more bit podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se mora organ opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala dati tožeči stranki možnost, da se izjavi o vsebini mnenja komisije, obravnavati njene pripombe in zahtevati morebitno dopolnitev mnenja ter šele nato izdati odločbo.

Tožeči stranki sodišče pojasnjuje, da za odločanje v konkretni zadevi opustitve cepljenja, v tem upravnem sporu niso izpolnjeni pogoji določeni v 65. členu ZUS-1. Ker pa je tožbi lahko ugodilo že na podlagi podatkov v upravnih spisih, tudi izvajanje predlaganih dokazov ni bilo potrebno.

K točki II. izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. list RS, št. 24/2007). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik, priznajo stroški v višini 80,00 EUR.