Jedro

Upravni organ mora pri odločanju uporabiti predpise, veljavne v času odločanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da je organ moral upoštevati pogoje, navedene v prostorskih aktih, veljavnih za območje gradnje, v času, ko je odločal o investitorjevi zahtevi za spremembo enotnega dovoljenja za gradnjo in ne predpisov, veljavnih v času, ko je bilo izdano prvotno enotno dovoljenje za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14. 10. 2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 21. 7. 2004. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 spremenil enotno dovoljenje za gradnjo z dne 24. 8. 1998, s spremembo z dne 30. 6. 2000, izdano investitorju A.A. in B.B. za gradnjo stanovanjske hiše z garažo na parc. št. ... k.o. ....

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Kot pravilno šteje ugotovitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da sporni poseg leži na območju izven ureditvenih območij za poselitev, kot razpršena gradnja k.o. ..., saj ta umestitev izhaja iz grafičnih prilog lokacijske dokumentacije. To pa pomeni, da je treba upoštevati 32. člena v povezavi z določbami 9. in 10. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor (MUV, št. 11/93, 26/98, 11/00, v nadaljevanju: Odlok o PUP), ki točno določenega odmika, izraženega v metrih (tako kot je to določeno na območju enodružinskih stanovanjskih hiš), ne določa. Upoštevaje ugotovitve upravnih organov, da je objekt tožnika od novogradnje odmaknjen minimalno 7,6 m ter višino novozgrajenega objekta, prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi upravnih organov, da je izpolnjen tudi pogoj glede osončenja sosednjega objekta, določen v šestemu odstavku 9. člena Odloka o PUP.

3. Tožnik v pritožbi Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati pri odločanju predpise, ki so veljali v letu 1998, ko je bilo investitorju izdano enotno dovoljenje za gradnjo in je bilo soglasje soseda obvezno, če je hotel graditi na razdalji 3,6 m oziroma manj kot 4 m od meje, in ne predpise, veljavne leta 2004. Upošteva naj se določba 13. člena Odloka o PUP, ki določa, da morajo biti objekti odmaknjeni od parcelne meje 4 m. Zahteva tudi študijo osončenja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost spremembe enotnega dovoljenja za gradnjo pogoj za njegovo izvršljivost. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora upravni organ pri odločanju o zahtevku stranke uporabiti predpise, veljavne v času odločanja, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je organ moral upoštevati pogoje, navedene v prostorskih aktih, veljavnih za območje gradnje v času, ko je odločal o investitorjevi zahtevi za spremembo enotnega dovoljenja za gradnjo, in ne predpisov, veljavnih v letu 1998, ko je bilo izdano prvotno enotno dovoljenje za gradnjo, kot to zmotno meni tožnik. Tako je glede na to, da objekt leži na območju izven ureditvenih območij za poselitev, kot razpršena gradnja k.o. ... (kar izhaja iz grafičnih prilog lokacijske dokumentacije), upravni organ prve in druge stopnje pravilno upošteval določbe 32. člena v povezavi z določbami 9. in 10. člena Odloka o PUP.

8. V 32. členu Odloka o PUP je določeno, da so posegi iz 9. in 10. člena dopustni v območjih zaselkov in v območjih razpršene gradnje na nezazidanih stavbnih zemljiščih ter na zazidanih stavbnih zemljiščih legalno zgrajenih objektov ob upoštevanju določil za arhitektonsko oblikovanje objektiv v posameznih pokrajinskih enotah. V 6. odstavku 9. člena Odloka o PUP je določeno, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje ter da so upoštevani požarnovarstveni, sanitarni in drugi tehnični pogoji. Nadalje je še določeno, da morajo biti zagotovljeni medsebojni odmiki objektov tako, da bodo bivalni prostori osončeni vsaj dve uri ob najmanj ugodnem položaju sonca 21. decembra.

9. Glede na navedene določbe Odloka o PUP niso utemeljene tožnikove navedbe, da bi moral biti objekt odmaknjen minimalno 4 m od posestne meje oziroma, da investitor potrebuje njegovo soglasje za gradnjo kot izhaja iz spremembe enotnega dovoljenja za gradnjo (odmik 3,6 m od posestne meje). Naveden odmik je namreč določen le za območje enodružinskih stanovanjskih hiš (3. točka prvega odstavka 13. člena Odloka o PUP), kamor pa obravnavana gradnja glede na grafično prilogo ni uvrščena, zato se določba nanjo ne nanaša. 10. Iz predpisov tudi ne izhaja, da bi morala biti za izdajo spremembe enotnega dovoljenja za gradnjo izdelana študija osončenja, zato je zahteva tožnika, da investitor le-to predloži, neutemeljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani upravnih organov, da je nepremičnina tožnika od obravnavanega objekta oddaljena najmanj 7,60 m in ob upoštevanju višine (P+M), Vrhovno sodišče nima razlogov za dvom v ugotovitev upravnih organov in sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji glede osončenja, določeni v Odloku o PUP. Tudi sicer pa tožnik študije osončenja tekom upravnega postopka ni zahteval. 11. Vrhovno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.