Jedro

Tožnici je bil odobren odlog plačila davčnega dolga za obdobje od 25. 5. 2009 do 25. 5. 2011, kar pomeni, da je že pridobila pravico do odloga plačila. Tožnica tega dejstva v tožbi ne prereka, sodišče pa pri odločitvi tudi ni moglo upoštevati njenih ugovorov o slabem materialnem in socialnem stanju, saj za to nima pravne podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopnim izpodbijanim sklepom DURS Celje, št. DT 4292-4648/2011-5-0408-01 z dne 14. 6. 2011 je odločeno, da se predlog za odlog plačila davčnega dolga davčne zavezanke A.A. (tožnice v tem upravnem sporu) zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je davčna zavezanka dne 3. 6. 2011 vložila vlogo za odlog davčnega dolga iz naslova davka iz dobička iz kapitala za obdobje dveh let. Z odločbo, št. 4292-669/2008-13-0408-01 z dne 25. 5. 2009, je že bilo odločeno o vlogi zavezanke za odlog navedenega davčnega dolga, ki jo vložila dne 11. 11. 2008 in sicer je bilo njeno vlogi ugodeno – plačilo dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala v skupnem znesku 9.172,95 EUR je bilo odloženo za dve leti, to je do 25. 5. 2011. Odločitev prvostopenjskega upravnega organa je potrdil organ druge stopnje s pritožbeno odločbo. Navaja iste razloge kot organ prve stopnje ter še navaja določbo člena 101 Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ko je dana možnost odloga plačila davčnega dolga za obdobje do 24 mesecev. Pritožnici je bila ta možnost odobrena za obdobje od 25. 5. 2009 do 25. 5. 2011, kar pomeni, da je že pridobila pravico do odloga plačila. 129. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da v primeru, da je stranka z odločbo že pridobila kakšno pravico v isti upravni zadevi, o njeni vlogi ni mogoče več ponovno odločati in jo zavrže. Glede na izkazano finančno stisko tožnica s pritožbo ne more uspeti iz razloga, ker ni mogoče večkrat zaporedoma uveljavljati pravne ugodnosti iz naslova odloga plačila davčne obveznosti na podlagi istega dejanskega stanja in iste pravne podlage (101. člen ZDavP-2).

Tožnica v tožbi navaja in opisuje celotno situacijo, ki se nanaša na njeno delovanje kot podjetnice, predvsem pa na slabo socialno stanje. Ima dva otroka za katera skrbi kot samohranilka, v nadaljevanju pa tožnica še podrobno navaja vse zdravstvene težave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V obravnavanem sporu je sodišče odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede na to, da tožnica izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ, katerega odločitev je potrdil upravni organ druge stopnje s pritožbeno odločbo, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanski in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Sodišče ni moglo upoštevati tožbenih ugovorov in sprejeti drugačne odločitve, ki se nanašajo na slabo materialno in socialno stanje tožnice (kar iz listin upravnega spisa tudi izhaja), ker za to nima nobene pravne podlage. Tožnica v tožbi ne prereka dejstva, da je bilo o njeni zadevi, ki se nanaša na odlog davčnega dolga, že enkrat odločeno. Glede na to, da procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko obravnavanje tožbe ni izpolnjena, ker je njenemu davčnemu dolgu že bilo enkrat ugodeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.