Jedro

Če pritožbeno sodišče ugodi pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo razveljavi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se v ponovnem sojenju ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, lahko tudi v obsojenčevo škodo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 35/2008 z dne 9. 7. 2009 obsojenega I. U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena in kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu na podlagi drugega odstavka 35. člena in drugega odstavka 36. člena KZ za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ izreklo še nepogojno stransko denarno kazen v višini 4.000 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1133/2009 z dne 24. 12. 2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da je v ponovnem sojenju prišlo do „kršitve reformatio in peius“, ker je državno tožilstvo v ponovnem sojenju navedlo višjo ceno materiala in s tem prekoračilo prvo obtožbo, čemur je sledilo sodišče v izpodbijani sodbi, da ne drži, da je obsojenec ignoriral vse predpise, da država na spremembo zakonodaje ni nikogar opozorila, da je izključeno kaznivo dejanje tatvine, ker je obsojenec deloval kot direktor družbe in si sam ni ničesar prilastil, da je bil pesek pripeljan zgolj na cesto M. - B., da obstaja resen dvom o količini odvzetega materiala, da so material z istega kamnoloma odvažale tudi druge osebe, da že uničenega območja ni mogoče ponovno uničiti ter da se stranska kazen lahko izreče le ob izrečeni nepogojni obsodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da sodišče ni kršilo načela prepovedi reformatio in peius, da sta obe sodišči navedli prepričljive razloge zakaj je podana individualna in krivdna odgovornost obsojenca, da je sodišče obsojencu pravilno izreklo denarno kazen ter da se zahteva ukvarja z dejanskimi vprašanji.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev načela prepovedi reformatio in peius. Navaja, da je prvotna obtožba, v prvem sojenju kot vrednost za odvzeto mineralno surovino upoštevala ceno, določeno v skladu z Uredbo o načinu plačila za rudarsko pravico. V pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje okrožni državni tožilec ni nasprotoval vrednosti odvzetega materiala, temveč je napadel le količino odvzete mineralne snovi, ki si jo je protipravno prilastil obsojenec. Meni, da ni dopustno, da je okrožno državno tožilstvo v ponovnem sojenju „privzelo“ novo ceno materiala, ker je s tem prekoračilo prvotno obtožbo, čemur je sledila tudi izpodbijana sodba.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno sodišče v Krškem obsojenega I. U. s sodbo K 35/2004 z dne 8. 6. 2007 med drugim spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ker si je preko svoje gospodarske družbe protipravno prilastil najmanj 2000 kubičnih metrov mineralne surovine dolomit v raščenem stanju, v vrednosti najmanj 3.171,42 EUR. Iz razlogov navedene sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo vrednost odvzetega materiala, ki je določena v Uredbi, objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 43/2000, in sicer 1,5857 EUR za kubični meter tehničnega kamna – dolomita v raščenem stanju.

7. Zoper omenjeno sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obsojenčev zagovornik. Okrožni državni tožilec je vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi pritožbe je okrožni državni tožilec izpodbijal količino odvzetega dolomita, ki si ga je protipravno prilastil obsojenec, ki je po njegovem mnenju bistveno višja od količine, ki jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 1324/2007 z dne 14. 5. 2008 pritožbama okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da so razlogi sodišča prve stopnje, da si je obsojenec prilastil le 2000 kubičnih metrov dolomita neprepričljivi, zato se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku določno opredeliti, ali je obsojencu kaznivo dejanje dokazano v obsegu očitka obtožbe, ali v manjšem obsegu.

8. Okrožni državni tožilec je v novem sojenju dne 9. 7. 2009 v spremembi obtožnice navedel višjo vrednost kubičnega metra dolomita, ki si ga je protipravno prilastil obsojenec, in sicer 6,24 EUR na kubični meter. Na glavni obravnavi dne 9. julija 2009 je okrožni državni tožilec ponovno spremenil obtožnico ter vrednost protipravno prilaščenega kubičnega metra dolomita zmanjšal na 4,80 EUR. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 35/2008 z dne 9. 7. 2009 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ. Ugotovilo je, da si je obsojenec v okviru kaznivega dejanja tatvine protipravno prilastil najmanj 7.240 kubičnih metrov mineralne surovine dolomit, katere vrednost kubičnega metra znaša 4.80 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1133/2009 z dne 24. 12. 2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje z ugotovljeno vrednostjo materiala ni kršilo načela prepovedi reformatio in peus.

9. Načelo prepovedi reformatio in peius je uzakonjeno v 385. členu ZKP, ki določa, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. 10. V obravnavanem primeru sta pritožbo zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje vložila okrožni državni tožilec in obsojenčev zagovornik. Okrožni državni tožilec je pritožbo vložil iz razloga po 3. točki 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP (zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja) ter iz razloga po 372. členu ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona). Višje sodišče v Ljubljani je obema pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V nastali procesni situaciji, v kateri je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo razveljavilo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se je v ponovnem sojenju ugotavljanje dejanskega stanja odprlo na novo, lahko tudi v obsojenčevo škodo. V ponovnem sojenju se sodišču ni potrebno gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, temveč postopek, ki sledi razveljavitvi sodbe predstavlja povsem novo sojenje, z vsemi značilnostmi le-tega(1). Drugačna procesna situacija bi nastopila v primeru, če bi se državni tožilec pritožil samo zaradi odločbe o kazni, obdolženec pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bi sodišče druge stopnje ugodilo obdolženčevi pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo. V tem primeru sodišče prve stopnje v novem sojenju ne bi smelo ugotoviti za obdolženca neugodnejšega dejanskega stanja od tistega, ki je bilo ugotovljeno v razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje, pa čeprav bi državni tožilec pod vtisom dokaznega postopka na novi glavni obravnavi spremenil obtožbo v obdolženčevo škodo(2).

12. Vrhovno sodišče po povedanem ugotavlja, da je sodišče v ponovnem postopku utemeljeno sledilo spremembi obtožbe državnega tožilca in pravilno ugotovilo višjo ceno kubičnega metra protipravno prilaščene mineralne surovine, kot jo je obtožba očitala obsojencu v prvem sojenju, zato v izpodbijani pravnomočni sodbi kršitev načela prepovedi reformatio in peius ni podana.

13. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je kaznivo dejanje tatvine izključeno, ker ni mogoče enačiti ravnanja direktorja gospodarske družbe z ravnanjem fizične osebe oziroma, da si ni obsojenec sam ničesar prilaščal. Na enake pritožbene navedbe je odgovorilo že pritožbeno sodišče in pravilno presodilo, da je bil obsojenec edini lastnik gospodarske družbe, da je z njo v celoti razpolagal, da so prevozniki opravljali delo po njegovem naročilu in so bili le njegova podaljšana roka, zaradi česar se je povečevalo premoženje njegove družbe, s tem pa tudi njegovo osebno premoženje.

14. Neutemeljena je navedba zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem obremenjevanja in uničena okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ, da uničenega okolja ni mogoče še enkrat uničiti. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je na mestu, kjer je obsojenec izkopaval dolomit, kamnolom obstajal že pred tem, zaradi česar je bilo območje že degradirano, zaradi obdolženčevega ravnanja pa se je škoda na okolju še povečala in presegla regeneracijske sposobnosti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 358/2008 z dne 5. 3. 2009 presodilo, da širjenje nedovoljenih posegov v okolje, kjer so bili le-te že izvajani, predstavlja uničevanje ali poškodovanje okolja, kar sta zakonska znaka kaznivega dejanja po 333. členu KZ, ne glede na intenzivnost in obseg storilčevega ravnanja.

15. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se stranska denarna kazen lahko izreče storilcu le ob izrečeni kazni, torej nepogojni obsodbi, zato je izrek stranske denarne kazni obsojencu nedopusten.

16. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec, je obsojenec kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ storil iz koristoljubnosti, zato mu je sodišče zanj v skladu z drugim odstavkom 36. člena KZ zakonito izreklo nepogojno stransko denarno kazen.

17. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi in vsebinsko enakimi navedbami kot v pritožbi, da so bile drugim obsojencem za istovrstna kazniva dejanja izrečene bistveno blažje sankcije, da ne drži, da je obsojenec ignoriral vse predpise, da občine in krajevne skupnosti naslovnikov niso opozorile na spremenjeno zakonodajo, da življenje na podeželju kljub spremenjeni zakonodaji teče po starih tirnicah, da je cena materiala pokrivala zgolj stroške manipulacije, zato ni šlo za koristoljubje, da je bil pesek pripeljan zgolj na cesto M. – B., da gre pri količini materiala zgolj za oceno, na kateri sodba ne bi smela temeljiti oziroma, da se pojavlja resen dvom o količini odvzetega materiala, da so material odvažale tudi druge fizične in pravne osebe ter da se U. d. o. o. peska ne bi splačalo kopati v Gorjancih in ga voziti v nižino, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

18. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op.št.(1): Enako tudi Komentar zakona o krivičnom postupku, dr. Tihomir Vasiljević in dr. Momčilo Grubač, Savremena administracija, Beograd, 1982, str. 672 Op.št.(2): Tako tudi Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, prof. dr. Živko Zobec, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985, str. 782