Jedro

Ker je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poleg ugovora pristojnosti slovenskega sodišča za opravo izvršbe uveljavljal tudi nasprotovanje obveznosti za plačilo izterjevane terjatve in predlagal izvedbo dokaza, je sodišče prve stopnje njegov ugovor pravilno ocenilo kot obrazložen ter nadaljnje odločanje o zadevi prepustilo pristojnemu sodišču v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 9. 12. 2016 v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj (1. točka izreka), ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka).

2. Dolžnik je po začasnem zastopniku vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je prezrlo, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča. Ta pristojnost namreč ne izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), upnik pa v predlogu ni navedel niti kakšnih drugih naveznih okoliščin za to pristojnost skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišče se do ugovora pristojnosti v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Zaradi ugovora bi se sodišče moralo izreči za nepristojno v smislu tretjega odstavka 18. člena ZPP. V nadaljevanju poudarja posebnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim ni odločeno le o izvršbi, temveč je dolžniku tudi naložena poravnava terjatve. Opozarja, da odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije ni mogoče, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Pred vsebinsko odločitvijo o zahtevku je enako kot v pravdnem postopku najprej treba rešiti vprašanje mednarodne pristojnosti. Ker pristojnost slovenskega sodišča v obravnavanem primeru ni podana, bi moralo sodišče ugovoru ugoditi ter sklep o izvršbi razveljaviti in predlog za izvršbo pa zavreči (citira VSL sklep II Ip 323/2011 in VSL sklep II Ip 40/2016). Z opisano opustitvijo je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter izvršilni predlog zavrže, upniku pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana, saj dolžnik v pritožbi ne trdi, da bi se predmetna zadeva nanašala na spor, ki ne spada v sodno pristojnost (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pa tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da na podlagi podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ker je dolžnik v ugovoru poleg ugovora pristojnosti slovenskega sodišča za opravo izvršbe uveljavljal tudi nasprotovanje svoji obveznosti za plačilo izterjevane terjatve (oporekal je verodostojnosti listine v predlogu za izvršbo in zanikal obstoj kakršnegakoli dolga do upnika ter iz previdnosti podal ugovor zastaranja), predlagal pa je tudi izvedbo dokaza (svoje zaslišanje), je sodišče prve stopnje njegov ugovor pravilno ocenilo kot obrazložen ter nadaljnje odločanje o predmetni zadevi prepustilo pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito, ker ob izdaji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo nepristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi (na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) oziroma ker ni že iz tega razloga ugodilo dolžnikovemu ugovoru, razveljavilo sklepa o izvršbi in zavrglo predloga za izvršbo.

8. Dolžnik je oporekal pristojnosti slovenskega sodišča le v zvezi z opravo izvršbe, in sicer s sklicevanjem na dejstvo, da v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča. Vendar pa je bilo to dejstvo ugotovljeno šele po izdaji sklepa o izvršbi, in glede na pravilo o ustalitvi pristojnosti v 17. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more biti pravno upoštevno.

9. Pritožnikovo sklicevanje na citirana primera (VSL sklep II Ip 323/2011 z dne 13. 5. 2011 in VSL sklep II Ip 40/2016 z dne 17. 2. 2016) ni utemeljeno, ker ne gre za vsebinsko primerljiva primera z obravnavanim. Za razliko od citiranih primerov v konkretnem primeru iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni nikjer izhajalo, da bi šlo za zadevo (spor) s tujim elementom (pri obeh strankah je bilo navedeno, da imata sedež oziroma prebivališče v Republiki Sloveniji, in označena je bila dogovorjena pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v pravdi v primeru dolžnikovega ugovora). Da bi bilo za odločanje o sporu med strankama pristojno določeno tuje sodišče, pa dolžnik tudi ni zatrjeval v ugovoru zoper sklep o izvršbi, temveč je oporekal le pristojnosti slovenskega sodišča za opravo izvršbe. Po drugi strani je bilo v obeh citiranih primerih ugotovljeno, da ne obstaja pristojnost slovenskega sodišča že za odločanje o kondemnatornem (naložitvenem) delu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (torej za izdajo plačilnega naloga) - bodisi zato, ker je že iz predloga za izvršbo izhajalo, da imata obe stranki sedež oziroma prijavljeno prebivališče v Republiki Italiji (VSL sklep II Ip 40/2016), bodisi zato, ker se je dolžnik v ugovoru skliceval na pogodbeni dogovor o reševanju sporov med strankama pred sodiščem na Nizozemskem (VSL sklep II Ip 323/2011). Dejansko stanje v citiranih primerih je bilo torej bistveno drugačno.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ocenilo kot obrazložen in bo zato o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločeno v nadaljnjem pravdnem postopku, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do dolžnikovega (tudi sicer neutemeljenega) ugovora pristojnosti slovenskega sodišča za opravo izvršbo. Očitana relativna kršitev določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ni podana.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).