Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 6. 5. 2009, kar pomeni, da je šele 6. 11. 2009 izpolnil pogoj neprekinjene zaposlitve več kot šest mesecev, s čimer je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za to leto in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača bruto znesek 576,70 EUR, od tega zneska predhodno obračuna in odvede pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa pripadajoči neto znesek plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 3. 2010 dalje do plačila (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača bruto znesek 130,65 EUR, od tega zneska predhodno obračuna in odvede pripadajoče davke in prispevke, pripadajoči neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 4. 2010 dalje do plačila (točka I/2 izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust v bruto znesku 750,00 EUR, od tega zneska predhodno obračuna in odvede akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 12. 2009 dalje do plačila (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača znesek 111,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 4. 2010 dalje do plačila (točka I/4 izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 294,77 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na transakcijski račun sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I/5 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek točke I/5 izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 125,00 EUR bruto, s predhodnim obračunom in odvodom pripadajočega davka ter plačilom neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 8. 2010 dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odločilo, da je tožena stranka od vtoževanih zneskov dolžna predhodno obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, saj so bili davki in prispevki za tožnika že predmet davčne izvršbe. V vsakem primeru je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj je tožena stranka predlagala, da se opravijo poizvedbe pri pristojnem davčnem uradu, vendar se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga niti ni opredelilo. Iz potrdila Davčnega urada ..., ki ga je predložil tožnik, je razvidno, da je tožena stranka v času od 1. 7. 2008 do 31. 1. 2010 obračunala zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje, kar pomeni, da je svoje obveznosti redno izpolnjevala, nato pa je bila za druge obveznosti začeta davčna izvršba. Dokazni predlog tožene stranke, da se opravijo poizvedbe pri pristojnem davčnem uradu, je bil dovolj konkretiziran in obrazložen, zato bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je prišlo do delnega umika zahtevka, v zvezi s katerim je tožena stranka izrecno priglasila stroške. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke ni opravilo poizvedb pri DURS glede plačanih prispevkov. Tožena stranka razpolaga s podatki o plačanih prispevkih in davkih, potrdilo DURS pa plačilo dokazuje le v primeru, če se obračunani in plačani znesek v celoti ujemata. Vendar pa pri toženi stranki očitno ni tako, kar je razvidno tudi iz potrdila Davčnega urada ... z dne 23. 2. 2010 (priloga A/9), iz katerega je razvidno, da je tožena stranka za tožnika v obdobju do 31. 1. 2010 plačala le del obračunanih prispevkov. Zaradi tega zgolj dvoumna navedba tožene stranke, da so bili po njenem vedenju prispevki že plačani, ne dokazuje ničesar.

Pritožbena navedba o tem, da naj bi bili prispevki plačani na podlagi davčne izvršbe, predstavlja pritožbeno novoto, glede katere tožena stranka niti ne navaja, da je brez svoje krivde ni mogla podati že prej. V celotnem postopku tožena stranka ni predložila niti ene listine, čeprav bi svoje trditve o plačanih prispevkih in davkih zlahka lahko dokazala z listinami, ki jih je po zakonu dolžna voditi.

Brezpredmetne so pritožbene navedbe o nelikvidnosti tožene stranke, zaradi česar bi regres za letni dopust za leto 2010 lahko zapadel šele z 31. 12. 2010, saj je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za to leto. Zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2009 pa so bile tožniku v skladu s tožbenim zahtevkom itak dosojene od 31. 12. 2009. Tožena stranka po višini niti ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku iz naslova neizplačane plače za februar in marec 2010 dolžna obračunati vtoževana bruto zneska in tožniku izplačati neto znesek, saj se vse pritožbene navedbe nanašajo na dolžnost obračunati prispevke in davke. Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi, da je vtoževana zneska na plačilni listi izračunala tožena stranka, utemeljeno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka.

Pritožba po vsebini sploh ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane dolžna izplačati znesek 111,60 EUR, kolikor je tudi sama prikazala na plačilni listi tožnika za februar 2010. Ob ugotovitvi, da ta znesek tožniku dejansko ni bil izplačan, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugodilo zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 750,00 EUR. V skladu z 2. členom Aneksa h kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/2009) delavcem pripada regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 750,00 EUR. V nadaljevanju je sicer določeno, da v primeru nelikvidnosti podjetje lahko izplača regres v višini 700,00 EUR do 30. 6. 2009 in še dodatnih 50,00 EUR do 1. 11. 2009, vendar ta določba ne bi prišla v poštev niti v primeru, če bi tožena stranka izkazala nelikvidnost, saj tožnik zapadlost regresa uveljavlja šele od 31. 12. 2009. Tožnik je bil namreč pri toženi stranki zaposlen od 6. 5. 2009, kar pomeni, da je šele 6. 11. 2009 izpolnil pogoj neprekinjene zaposlitve več kot šest mesecev, s čimer je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za to leto in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust (prvi odstavek 131. člena ZDR v povezavi s 161. členom ZDR).

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je sicer res umaknil zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki v zvezi z umikom niso nastali posebni stroški, razen tega pa se zaradi tega delnega umika ni bistveno spremenil uspeh tožnika v tem sporu, saj dosojeni znesek predstavlja 93 % prvotno vtoževanega zneska. V določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje imelo podlago, da je toženi stranki naložilo plačilo celotne utemeljeno priglašene nagrade za tožnikovega pooblaščenca. V skladu s citirano določbo sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.