Jedro

Glede na centraliziranost in hierarhično organiziranost državnega tožilstva in s tem povezano mobilnost državnih tožilcev zaradi izvajanja z ustavo in zakoni določenih nalog, je v pristojnosti generalnega državnega tožilca, da odredi začasno premestitev državnega tožilca na opravljanje funkcije v drugo državno tožilstvo, če to narekujejo okoliščine v 1. odstavku 36. člena ZDT. Ugotavljanje in presoja teh okoliščin pa je v pristojnosti generalnega državnega tožilca RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v ponovnem postopku po opravljeni glavni obravnavi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Up 396/2001-3 z dne 10.12.2003, zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22.12.1999, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper odredbo tožene stranke z dne 25.11.1999. S to odredbo je tožena stranka odredila, da se tožnica za čas šestih mesecev premesti na opravljanje funkcije okrožne državne tožilke na Okrožno državno tožilstvo A. Delo po tej odredbi bi morala nastopiti 1.12.1999 ob 8.00 uri pri vodji Okrožnega državnega tožilstva A. g. C.C. oziroma pri njegovem namestniku B.B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbe 36. in 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, ZDT), ki je veljal v času izdaje prvostopenjskega akta. Sodišče prve stopnje navaja, da je kot pogoj za začasno premestitev zakon določal obstoj okoliščin, v katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij posameznega državnega tožilstva. Ugotavljanje okoliščin in presoja vpliva teh okoliščin na izvajanje funkcij državnega tožilstva pa sodi v pristojnost generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Takšno pravno ureditev je potrebno razumeti v okviru pravnega položaja državnega tožilstva kot oblastnega organa, katerega poglavitna naloga je skrb za kazenski pregon. Tej funkciji je tudi prirejena organiziranost tožilske organizacije. Zanjo je značilna centraliziranost in hierarhična urejenost. Ta se odraža v vertikalni povezanosti vseh organizacijskih ravni državnega tožilstva kot enotnega organa z določenimi možnostmi evokacije, delegacije in substitucije. Prav tako za tožilsko funkcijo ni značilna nepremakljivost, temveč ima že po svoji naravi značilnost mobilnosti. Iz navedenega izhaja tudi institut začasne premestitve iz 36. člena ZDT, katerega namen je zagotoviti učinkovitost dela državnih tožilcev. Z navedeno začasno premestitvijo po 36. členu ZDT se je preprečeval nastanek okoliščin, zaradi katerih bi bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva. V obravnavanem primeru so se te okoliščine nanašale na zdravstveno stanje vodje Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) A., C.C. ter s tem njegovo pričakovano odsotnost z dela. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu navedla, da jo je vodja ODT A., C.C. obvestil o svojem težkem zdravstvenem stanju, zaradi katerega ne bo mogel opravljati vseh svojih zadolžitev, saj je pričakovati njegovo bolniško odsotnost nasploh. Predložil je tudi zdravniško dokumentacijo. Zaradi vplivov obolenja na delovne sposobnosti ne more več opravljati dežurstev in tudi ne dela na spisih, zato ne more zagotoviti nadaljnjega nemotenega in ažurnega poteka dela v polnem delovnem času. Navedene okoliščine so izkazane tudi v podatkih spisa. Med postopkom je sodišče pridobilo tudi podatke o stanju nerešenih zadev in dejanski kadrovski zasedbi na ODT A. in ODT B. Iz posredovanih podatkov je razvidno, da je bilo v spornem času na ODT A. zaposlenih 5 okrožnih državnih tožilcev ter pomočnik okrožnega državnega tožilca. Na ODT B. pa je bilo zaposlenih 19 funkcionarjev ter vodja tožilstva. Iz podatkov nerešenih zadev pa izhaja, da je bila obremenjenost tožilcev na ODT A. bistveno večja kot na ODT B. Tudi navedeni podatki (manjše število državnih tožilcev, večje število nerešenih zadev na posameznega tožilca) potrjujejo, da bi lahko prišlo zaradi predvidene odsotnosti vodje ODT A. do ogroženosti pravočasnega izvajanja tožilske funkcije. Na podlagi vseh navedenih okoliščin, ki so po presoji sodišča objektivno izkazane, pa sodišče tudi nima pomisleka glede utemeljenosti odločitve tožene stranke. Generalni državni tožilec je dolžan poskrbeti za normalno delovanje tožilskih funkcij na celotnem območju Republike Slovenije. Tudi zakon mu daje pooblastilo za začasno premeščanje državnih tožilcev med posameznimi državnimi tožilstvi. Pri tem pa lahko izbere kateregakoli tožilca na območju Republike Slovenije. Generalna državna tožilka je svojo izbiro utemeljila na okoliščine, da je najbližje ODT v A., kakor tudi, da bi tožnica, ki ima naziv svetnica in ima ustrezno strokovno usposobljenost za reševanje težkih zadev, zmogla reševati zadeve, ki jih je prevzemal vodja tožilstva. Neutemeljen je ugovor tožnice, da je premestitev brez privolitve premeščenega le subsidiarna možnost, če zadeve ne bi bilo mogoče drugače urediti. Po izrecni določbi 37. člena ZDT za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca. Ob drugačni razlagi pa inštitut začasne premestitve tudi ne bi zagotavljal pričakovanega namena, to je zagotovitev pravočasnega izvajanja funkcij državnega tožilstva. Ker je predmet teg a postopka vprašanje zakonitosti odločitev o začasni premestitvi, torej ali so za to obstajali utemeljeni pogoji, se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje tožničine nezmožnosti za delo, saj navedena okoliščina lahko vpliva le na čas izvršitve odrejene začasne premestitve. Sodišče tudi ni ugodilo tožničinemu predlogu za povrnitev stroškov postopka, saj je odločalo le o zakonitosti posamičnega akta (3. odstavek 23. člena ZUS).

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah oziroma so ti nejasni, delno v nasprotju med seboj in v nasprotju s podatki v spisu, izpovedbo tožnice in listinskimi dokazi v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZUS. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov tožnice, čeprav bi bilo dolžno ugotoviti materialno resnico ter izvesti tudi dokaze, ki so tožeči stranki v prid, ne pa slepo slediti navedbam tožene stranke. Glede na podatke o nerešenih spisih C.C. očitno ni bil oseba, ki bi potrebovala takojšnjo pomoč s strani tožilstva iz ODT v B. Potreboval bi jo tožilec, ki je imel največ nerešenih spisov v ODT A. Na dan 31.12.1999 je imel C.C. nerešenih le 28 spisov. To so številke, ki so povsem običajne za reševanje spisov in ne pomenijo ogroženosti pravočasnega izvajanja tožilske funkcije na ODT A. ODT A. ni potreboval v mesecu novembru 1999 pomoči drugega tožilca zaradi ogroženega ali onemogočenega pravočasnega izvajanja funkcij državnega tožilstva. Zato je izdaja začasne odredbe z dne 25.11.1999 nezakonita. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi razlaga, da bi zaradi predvidene odsotnosti vodje ODT A. lahko prišlo do ogroženosti pravočasnega izvajanja tožilske funkcije. Izpodbijana sodba torej sama ugotavlja, da v mesecu novembru 1999, v času izdaje izpodbijane odločbe, na ODT A. ta ogroženost bila prisotna. To potrjuje tudi lastnoročna napisana izjava takratnega vodje C.C. z dne 1.12.2005, kot tudi računalniški izpisi stanja nerešenih zadev tožilcev na ODT A. v mesecu novembru in decembru leta 1999. Iz teh izpiskov se da ugotoviti, da je C.C. sam zmanjšal število nerešenih zadev iz 49 spisov dne 30.11.1999 na 28 spisov dne 31.12.1999. Dne 25.11.2005 je imela sama nerešenih 52 zadev, pa ji niso dodelili kakega tožilca v pomoč. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zdravstvenega stanja tožnice v letu 1999 in 2000. Dne 25.11.1999 je bila v bolniškem staležu, v katerem se je nahajala od 8.11.1999 do 25.3.2000. V času izdaje izpodbijane odredbe je imela tri nedoletne šolajoče se otroke, za katere je morala sama skrbeti, poleg tega ni edina tožilka z nazivom svetnica. Tudi iz dejstva, da je okrožna državna tožilka G.G. iz B. bila začasno premeščena na ODT A. šele v letu 2000 in je tam nastopila delo šele 27.3.2000, jasno izhaja, da v mesecu novembru 1999 na ODT A. ni bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij tožilstva in tožničino delo na tem tožilstvu ni bilo nujno potrebno za nemoteno izvajanje funkcij tega tožilstva kot napačno zaključuje izpodbijana sodba. Disciplinska obtožba zoper tožnico je bila umaknjena. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi. Predlaga, da se ji povrnejo stroški postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po 36. členu v času odločanja veljavnega ZDT sme generalni državni tožilec Republike Slovenije, če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva, ali v drugih primerih, določenih s tem zakonom (10. člen), odrediti, da se državni tožilec za čas največ šestih mesecev v koledarskem letu premesti na opravljanje funkcije v drugo državno tožilstvo (v nadaljnjem besedilu: začasna premestitev). Po določbi 37. člena ZDT za premestitev po 35. členu tega zakona in za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca (1. odstavek). Premestitev in začasna premestitev ne vplivata na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec pred premestitvijo (2. odstavek).

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po zaslišanju tožnice in po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je generalna državna tožilka utemeljeno izdala odredbo o začasni premestitvi tožnice na opravljanje funkcije okrožne državne tožilke na ODT A. Glede na centraliziranost in hierarhično organiziranost državnega tožilstva in s tem povezano mobilnost državnih tožilcev zaradi izvajanja z ustavo in zakoni določenih nalog, je v pristojnosti generalnega državnega tožilca, da odredi začasno premestitev državnega tožilca na opravljanje funkcije v drugo državno tožilstvo, če to narekujejo okoliščine iz 1. odstavka 36. člena ZDT. Ugotavljanje in presoja teh okoliščin pa je v pristojnosti generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Da so bile okoliščine iz 1. odstavka 36. člena ZDT v obravnavani zadevi podane, pa izhaja iz predloženih spisov. Med temi spisi je tudi izkazana bolniška odsotnost vodje ODT A., saj je bil po podatkih spisov hospitaliziran na internem oddelku Splošne bolnišnice A. v času od 3. do 10.12.1999. Prav na napovedano odsotnost vodje ODT pa se v svoji odredbi sklicuje generalna državna tožilka. To odsotnost je torej vodja ODT A. napovedal že pred izdajo sporne odredbe in je do nje dejansko prišlo pred izdajo drugostopenjskega akta generalne državne tožilke z dne 22.12.1999. Da je lahko zaradi odsotnosti vodje posameznega državnega tožilstva moteno pravočasno delo tožilstva, pri katerem so posamezna dejanja vezana na zakonske roke, ki jih ni mogoče podaljšati, pa je nedvomno takšna objektivna okoliščina, ki pogojuje ukrepanje generalnega državnega tožilca na podlagi 36. člena ZDT, saj je njegova najvažnejša naloga skrb za organizacijo delovanja Državnega tožilstva Republike Slovenije. Pri začasni prerazporeditvi državnega tožilca gre za predpisano preventivno ukrepanje generalnega državnega tožilca in ne za ukrepanje, ki bi prišlo v poštev šele takrat, ko bi se ugotovilo, da je državno tožilstvo že v zamudi s svojim izvajanjem pomembne tožilske funkcije, ki mora biti predvsem pravočasno. Pri tem število nerešenih in rešenih zadev v državnem tožilstvu ni edini razlog, zaradi katerega je mogoče odrediti začasno premestitev državnega tožilca v drugo državno tožilstvo. Ker je za odločitev o zadevi pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje akta o začasni prerazporeditvi, ni pravno pomembno, kaj se je dogajalo v ODT A. po izdaji spornih aktov generalne državne tožilke. Ker je začasna premestitev nujni ukrep, po določbi 1. odstavka 37. člena ZDT ni potrebna privolitev državnega tožilca. Zato tudi v obravnavani zadevi ni bilo potrebno soglasje tožnice za njeno začasno premestitev. Okoliščina, da je bila tožnica v času izdaje izpodbijanih aktov generalne državne tožilke v bolniškem staležu, ni pravno pomembna za presojo zakonitosti teh aktov, saj bi ta okoliščina, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, lahko vplivala le na čas izvršitve odrejene začasne premestitve. To tudi izhaja izrecno iz določbe 2. odstavka 37. člena ZDT. Pravica do bolniškega staleža je namreč pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja. Za varstvo te pravice pa v tem upravnem sporu ne gre, saj je to stvar drugih postopkov pred drugim sodiščem. Zato pritožbeni ugovori tožnice o njenem bolniškem staležu, družinskih razmerah, disciplinskem postopku in postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ter drugi ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker pa je bila odredba, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, izdana v skladu s citiranimi določbami ZDT, ne gre za kršitev ustavnih pravic.

Ker tožnica ni uspela s tožbo, glede na določbe ZPP sama nosi stroške postopka. Res je, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri odločitvi o stroških sklicevalo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, ki je bila delno razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04. Vendar to v tem primeru ne more vplivati na drugačno odločitev o zadevi, saj bi bila, če bi se sodišče prve stopnje oprlo na določbe ZPP, njegova odločitev o stroških postopka ob zavrnjeni tožbi enaka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške postopka, ki pa jih niti ni opredeljeno navedla (165. člen v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP in 16. členom ZUS).