Jedro

Na podlagi ugotovljenih stanovanjskih potreb predlagateljice, nasprotnega udeleženca, mld. D. ter M. in D., približno enakih mesečnih denarnih prejemkih udeležencev in dejstva, da ima nasprotni udeleženec preživninsko obveznost do dveh mld. otrok in da potrebuje stanovanje tudi za izvajanje stikov z mld. sinom A., potrebno zaključiti, da je nasprotni udeleženec bolj upravičen do tega, da ostane najemnik stanovanja (in s tem ostaneta D. in M. uporabnika stanovanja) in da je zato materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja kot na strani nasprotnega udeleženca in da tudi načelo pravičnosti terja, da se za najemnico določi predlagateljico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjen glasi: ″I. Zavrne se predlog, ki glasi: ″1. Za najemnico najemniškega stanovanja št. X, v 1. nadstropju, v izmeri 68,02 m2, ID znak Y, na naslovu C., katerega najemnik po najemni pogodbi, sklenjeni s Stanovanjskim skladom RS z dne 6. 3. 2018 za najem neprofitnega stanovanja je nasprotni udeleženec A. S., C., EMŠO ..., se določi predlagateljica O. S., EMŠO ...

2. Nasprotni udeleženec A. S., C., EMŠO ..., trenutno na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Celje, Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, se je dolžan iz stanovanja št. X, v 1. nadstropju, v izmeri 68,02 m2, ID znak Y, na naslovu C., izseliti in ga prostega oseb in stvari prepustiti predlagateljici v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa, vse pod izvršbo.

3. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljici povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izdaje sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo, vse na račun Okrožnega sodišča v Celju, Bpp 1539/2019.‶

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške tega postopka.‶

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom predlogu predlagateljice ugodilo in za najemnico neprofitnega najemniškega stanovanja v izmeri 68,02 m2 na naslovu C. določilo predlagateljico ter odločilo, da se je dolžan nasprotni udeleženec, sicer najemnik po najemni pogodbi (sklenjeni s Stanovanjskim skladom RS z dne 6. 3. 2018; prav: 2017), ki je bil do 31. 7. 2020 na prestajanju zaporne kazni, dolžan iz navedenega stanovanja izseliti in ga prostega oseb in stvari prepustiti predlagateljici, v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa, vse pod izvršbo. Odločilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške tega postopka.

2. Nasprotni udeleženec se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji stanovanjskih potreb udeležencev (skupaj z otroki) ugotovilo, da sta otroka D. in M. nasprotnemu udeležencu v času, ko je bil slednji na prestajanju kazni zapora, pomagala z denarnimi soprispevki k življenjskim stroškom, na podlagi česar je zaključilo, da si bo nasprotni udeleženec lažje uredil drugo najemno stanovanje kot predlagateljica (ki ima mladoletnega sina, je tujka brez slovenskega državljanstva, je nezaposlena in tudi zaradi zdravstvenih težav težje zaposljiva). Nasprotni udeleženec trdi, da je sodišče prve stopnje ob tem v celoti zanemarilo dejstvo, da je bil D. S. primoran za to, da je skrbel za plačevanje obveznosti v zvezi s stanovanjem, zanemariti svoje študijske obveznosti; za njegov trud in požrtvovalnost, ko zaradi skrbi za mlajšega brata in za stanovanje ni uspel študirati, pa bo sedaj kaznovan s tem, da bo ostal brez prebivališča, v katerem je stalno prebival vsaj od očetovega odhoda v pripor (prej pa iz razlogov nesporazumov s predlagateljico tega ni mogel koristi, pa čeprav je bil v najemni pogodbi naveden med uporabniki stanovanja). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da predlagateljica mesečno prejema skoraj 700,00 EUR, nasprotni udeleženec pa minimalno plačo, in da imata oba preživninsko dolžnost do mld. sina D., nasprotni udeleženec pa ima preživninsko obveznost vsaj še za mld. A. Obenem pa je zaključilo, da tudi sin nasprotnega udeleženca M. S. kljub polnoletnosti še potrebuje finančno pomoč (ob dejstvu, da je imel doslej le občasno zaposlitev in da rednih dohodkov nima) in da to velja tudi za sina D. S. Že iz navedenega izhaja, da ima nasprotni udeleženec (ob primerljivih dohodkih s predlagateljico) formalno preživninsko obveznost do dveh mld. sinov, hkrati pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče, pomaga še pri preživljanju dveh polnoletnih sinov, na drugi strani pa ima predlagateljica preživninsko obveznost zgolj do enega sina. Tako se izkaže kot neutemeljen zaključek sodišča, da si bo nasprotni udeleženec lažje rešil stanovanjsko vprašanje kot predlagateljica, saj mora ob primerljivih dohodkih preživljati več oseb, pri čemer je povsem irelevantno, da je nasprotni udeleženec zaposlen, saj predlagateljica enako visoka finančna sredstva prejema iz naslova javnih transferjev in preživnine. Zato se izkažejo kot irelevantni tudi zaključki sodišča, da je predlagateljica nezaposlena in težje zaposljiva, saj ima kljub temu enake prihodke kot nasprotni udeleženec. V zvezi z dohodki izpostavlja še, kar v postopku do izdaje sklepa ni mogel, da na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Celju ... z dne 7. 9. 2020 predlagateljica sedaj s strani nasprotnega udeleženca prejema še mesečni prihodek v višini 150,00 EUR in so torej njeni prihodki (bistveno) višji od prihodkov nasprotnega udeleženca. Že ob presoji navedenih dejavnikov bi sodišče prve stopnje moralo pravilno zaključiti, da je večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja na strani nasprotnega udeleženca. Navaja še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da je državljanstvo pomembno le pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, ne pa v primeru, ko gre za vprašanje določitve najemnika po razpadu zakonske zveze. Sklicujoč se na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS U 49/2006 in sodbo in sklep Upravnega sodišča RS III U 272/2015-11, pritožnik navaja, da je državljanstvo relevantno tudi v postopkih zaradi predloga za stanovanjsko varstvo po razvezi zakonske zveze (predlog za določitev najemnika). Sklicuje se tudi na primerljivo zadevo II Cp 157/2019 Višjega sodišča v Ljubljani, ki je ocenilo, da je državljanstvo relevantno tudi v postopku na podlagi 110. člena SZ-1. Meni, da bi drugačno stališče pomenilo zlorabo zakona, ki bi državljanom tretjih držav omogočala, da ″po ovinkih″ sklenejo najemno pogodbo za neprofitno stanovanje. Ob nespornem dejstvu, da je predlagateljica državljanka Ukrajine, pa tudi načelo pravičnosti (na katerega se sicer sklicuje sodišče prve stopnje, kljub temu da so zakonsko predvideni drugi kriteriji za določitev najemnika) ne bi moglo pripeljati do ugoditve zahtevku. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da vprašanje državljanstva v predmetni zadevi ni relevantno in torej ni konkretno in argumentirano odgovorilo na navedbe nasprotnega udeleženca, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve ne samo, da odločilno vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe, ampak pomenijo očiten odklon od ustaljene sodne prakse sodišče v Republiki Sloveniji (kršitev ustavne človekove pravice enakosti). Dopis Stanovanjskega sklada RS (iz katerega niti ne izhaja, da bi bil Sklad seznanjen z dejstvom, da predlagateljica ni državljanka RS) ne more predstavljati močnejše pravne podlage kot kogentne zakonske določbe. Nasprotni udeleženec končno še izpostavlja, da je sodišče z izrekom (v skladu z zahtevkom predlagateljice) določilo predlagateljico za najemnico stanovanja, v zvezi s katerim je bila sklenjena najemna pogodba z dne 6. 3. 2018. Iz vpogleda v najemno pogodbo je razvidno, da je bila sklenjena 6. 3. 2017, in je torej sodišče ugodilo zahtevku v zvezi z najemno pogodbo, ki ne obstoji in je potrebno zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, obenem pa naj odloči tudi o pritožbenih stroških.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta bivša zakonca. Njuna zakonska zveza, sklenjena 23. 6. 2011, v času katere se jima je rodil sin D. S. (12. 9. 2012), je bila razvezana s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III N 192/2019 dne 10. 9. 2019, ki je postal istega dne pravnomočen. Po razvezi zakonske zveze, 27. 11. 2019, je predlagateljica, sklicujoč se na določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1) vložila predlog za določitev najemnika že zgoraj navedenega stanovanja na C. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da materialnopravno podlago takemu predlogu oziroma zahtevku nudi 110. člen SZ-1. V prvem odstavku določa, da če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera (drugi odstavek). Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče v skladu s 112. členom tega zakona (tretji odstavek).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med udeležencema niso sporna (to potrjuje tudi nasprotni udeleženec v pritožbi) naslednja dejstva: da sta oba udeleženca pred odhodom nasprotnega udeleženca v pripor (pripor je bil po podatkih v spisu odrejen 4. 4. 2019) živela skupaj v neprofitnem stanovanju po pogodbi, ki jo je sklenil Stanovanjski sklad RS kot lastnik in A. S. kot najemnik; da je z njima ves čas stanoval njun skupni sin D. S.; da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas z dnem 1. 3. 2017; da je predlagateljica pri navedeni najemni pogodbi sodelovala kot porok; da je v pogodbi iz leta 2017 navedeno, da bodo v tem stanovanju poleg najemnika stanovali še predlagateljica, njun skupni otrok D. in še otroka nasprotnega udeleženca M. in D.; da je ob sklenitvi najemne pogodbe znašala najemnina 228,60 EUR in da je bila po podatkih obeh udeležencev najemnina tudi subvencionirana. Prav tako ni sporno, da je sodišče ugodilo predlogu predlagateljice za prepoved nasilnih dejanj s sklepom IV N 161/2019 z dne 6. 5. 2019, kakor tudi, da je bil nasprotni udeleženec s sodno odločbo III K 17280/2019 z dne 12. 8. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (nasilje v družini) in po 2. odstavku 192. člena KZ-1 (zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje) in je bil na prestajanju kazni zapora do 31. 7. 2020. 8. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da nihče od udeležencev ni lastnik nepremičnin in da skupno bivanje zaradi razveze kot posledice njunih konfliktov ni mogoče, kakor tudi, da se je nasprotni udeleženec vrnil v neprofitno stanovanje po prestani kazni zapora. Izpodbijan tudi ni zaključek sodišča, da predlagateljica ni zapustila prebivališča prostovoljno, ampak ga je bila primorana zapustiti zaradi nasilja nasprotnega udeleženca. Predlagateljica se je s sinom odselila najprej v varno hišo, po poteku časa, v katerem je lahko bivala v varni hiši, pa sta se s sinom preselila v drugo najemniško stanovanje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, sicer pa tudi ni pritožbeno izpodbijano, da sta oba udeleženca izkazala potrebo po stanovanju, in sicer predlagateljica zase in za skupnega mld. sina D., nasprotni udeleženec pa zase in za svoja polnoletna sinova M. in D. (ki sta tudi navedena v najemni pogodbi kot uporabnika stanovanja).

10. Zmotno pa je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, na podlagi ugotovitve, da sta otroka D. in M. nasprotnemu udeležencu v času, ko je bil slednji na prestajanju kazni zapora, pomagala z denarnimi soprispevki k življenjskim stroškom, zaključilo, da si bo nasprotni udeleženec lažje uredil drugo najemno stanovanje kot predlagateljica, ki ima mladoletnega sina, ki ga mora še preživljati, je tujka brez slovenskega državljanstva, je nezaposlena in tudi verjetno zaradi zdravstvenih težav tudi težje zaposljiva. Nasprotni udeleženec upravičeno sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo dejstvo, da je bil D. (rojen leta 1994) primoran za to, da je skrbel za mlajšega brata M. (rojen leta 2001) in za plačevanje obveznosti v zvezi s stanovanjem, zanemariti svoje študijske obveznosti. D. je namreč na naroku 6. 7. 2020 izpovedal, da je dal študij kar na stran, zato da je lahko dve leti kril stroške za stanovanje. Bistvena za predmetni postopek pa je predvsem njegova izpovedba, da ima do konca magistrskega študija še najmanj eno leto in da trenutno nima nobene možnosti selitve kam drugam; niti k babici, saj ima zelo majhno hišo, z manjšo kvadraturo kot je žalsko stanovanje, niti k mami, ki ima neprofitno enosobno stanovanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je D. pred odhodom nasprotnega udeleženca v pripor oziroma pred odhodom predlagateljice v varno hišo bival v spornem stanovanju res le občasno (izpovedal je, da je v Ž. prihajal večkrat na mesec), saj je med tednom stanoval v M., kjer je študiral in delal, med vikendi pa je bil tudi veliko pri babici v T., saj se s predlagateljico ni dobro razumel, v Ž. pa tudi ni imel miru za učenje, kar sta potrdila tako M. kot nasprotni udeleženec. Četudi sta D. in M. pomagala očetu na zgoraj opisan način z denarnimi soprispevki, sta to nesporno počela v času, ko je bil oče na prestajanju kazni zapora in sam očitno stroškov ni mogel plačevati, in nedvomno z namenom, da ne pride do prenehanja najemne pogodbe, torej da sta lahko z bratom M. še prebivala v spornem stanovanju, zato ta njuna pomoč v obliki denarnega soprispevka ne more biti razlog za sklepanje, da si bo nasprotni udeleženec lažje uredil drugo najemno stanovanje kot predlagateljica; sploh ob tem, ko je sodišče prve stopnje samo ugotovilo (in obrazložilo v 26. točki), da kljub polnoletnosti potrebuje M. še pomoč, še zlasti finančno, ob dejstvu, da je imel doslej le občasno zaposlitev in da rednih dohodkov še nima, in da prav tako to velja za polnoletnega sina D. S. Drži, da se lahko po navedenem sklepa, kot je sklepalo sodišče prve stopnje, da ima nasprotni udeleženec večjo podporo članov družine kot predlagateljica. Ni pa po navedenem in še po obrazloženem v nadaljevanju pravilna ocena sodišča, da bo predlagateljica veliko težje glede na ugotovljene okoliščine plačevala tržno najemnino kot pa nasprotni udeleženec. Nasprotni udeleženec ob pravilnem povzemanju ugotovitev sodišča, da predlagateljica mesečno prejema skoraj 700,00 EUR (465,00 EUR socialne pomoči, 117,00 EUR otroškega dodatka in 80,00 EUR preživnine za sina), nasprotni udeleženec pa minimalno plačo, in da imata oba preživninsko obveznost do mld. sina D., nasprotni udeleženec pa vsaj še za mld. A. (roj. 2004), kakor tudi ugotovitve, da tudi sin M. kljub polnoletnosti še potrebuje finančno pomoč in da to velja tudi za sina D., povsem utemeljeno navaja, da ima ob primerljivih dohodkih s predlagateljico formalno preživninsko obveznost do dveh mld. sinov, hkrati pa pomaga še pri preživljanju dveh polnoletnih sinov, na drugi strani pa ima predlagateljica preživninsko obveznost zgolj do enega mld. sina. Pritožbeno sodišče se zato strinja z nasprotnim udeležencem, da se izkaže kot neutemeljen zaključek sodišča, da si bo nasprotni udeleženec lažje rešil stanovanjsko vprašanje (oziroma, kot je navedlo sodišče: lažje uredil drugo najemno stanovanje), kot predlagateljica, ki ima mladoletnega sina, ki ga mora še preživljati, je tujka ter nima slovenskega državljanstva, je nezaposlena in verjetno zaradi zdravstvenih težav tudi težje zaposljiva. Ob nespornem dejstvu, da sinova M. in D. stanujeta v spornem stanovanju, še nista redno zaposlena ter potrebujeta finančno pomoč, bi tudi sicer nasprotni udeleženec in njegova sinova M. in D. bili prisiljeni (skupaj, čeprav to ni nujno, a verjetno z ekonomskega vidika najbolj optimalno) iskati večje stanovanje kot pa predlagateljica, ki potrebuje stanovanje le za dve osebi, kar bi pomenilo tudi višjo (profitno) najemnino za stanovanje. Tudi če je potrebno pritrditi predlagateljici, da nasprotni udeleženec ni dolžan preživljati polnoletnih otrok, ostaja po sodišču ugotovljeno dejstvo, da M. in D. še nista zaposlena in ne prejemata rednih dohodkov, da bi lahko najela najemniško stanovanje in plačevala vse stroške v zvezi z njim, kar je vsekakor bistvena okoliščina pri ugotavljanju njunih stanovanjskih potreb (kot pravnorelevantnega dejstva po drugem odstavku 110. člena SZ-1) oziroma njunih zmožnosti, da stanovanjske potrebe rešita na drug način kot pa je ta, da ostaneta v stanovanju, v katerem bivata. Za tržno najemnino glede na ugotovljeno dejansko stanje M. in D. namreč nimata sredstev.

11. Pritožbeno sodišče se ne strinja z nasprotnim udeležencem, da je potrebno upoštevati, da predlagateljica prejema še mesečni prihodek v višini 150,00 EUR in da so torej njeni prihodki višji od prihodkov nasprotnega udeleženca, saj ne gre za prihodke, pač pa za obroke s sodno poravnavo dogovorjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ni namenjena preživljanju, pač pa zadoščenju za utrpelo nepremoženjsko škodo. Nasprotni udeleženec ima sedaj redno zaposlitev in mu redni, čeprav minimalni dohodki nudijo neko socialno varnost, dočim je ta socialna varnost na strani predlagateljice kljub prejemanju denarne socialne pomoči in otroškega dodatka za mld. sina manj ugodna. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da bi lahko v razveznem postopku zahtevala tudi zase preživnino od nasprotnega udeleženca, kar bi po oceni pritožbenega sodišča v primeru uspeha z zahtevkom, izboljšalo njeno finančno stanje, a je ni, glede na dejstvo, da je bil v zaporu. Posledice predlagateljičine pasivnosti pa ne morejo biti predlagateljici v korist. Kljub neutemeljenemu zatrjevanju pritožnika, da je potrebno upoštevati še dodaten prihodek predlagateljice, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi ugotovljenih stanovanjskih potreb predlagateljice, nasprotnega udeleženca, mld. D. ter M. in D., približno enakih mesečnih denarnih prejemkih udeležencev in dejstva, da ima nasprotni udeleženec preživninsko obveznost do dveh mld. otrok in da potrebuje stanovanje tudi za izvajanje stikov z mld. sinom A., potrebno zaključiti, da je nasprotni udeleženec bolj upravičen do tega, da ostane najemnik stanovanja (in s tem ostaneta D. in M. uporabnika stanovanja) in da je zato materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja kot na strani nasprotnega udeleženca in da tudi načelo pravičnosti terja, da se za najemnico določi predlagateljico. Niti to, da je bila predlagateljica primorana z mld. sinom zapustiti prebivališče zaradi nasilja nasprotnega udeleženca, niti to, da je nezaposlena, pri čemer sodišče niti ni s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je zaradi zdravstvenih težav tudi težje zaposljiva, namreč po obrazloženem in sploh ob tem, ko je potrebno upoštevati tudi izkazane stanovanjske potrebe D. in M., ne more pomeniti takih okoliščin, da bi bilo moč sprejeti drugačno odločitev.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi že iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, tako da je predlog ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo in odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (3. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena in 366. členom ZPP ter v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati še nadaljnjih pritožbenih navedb, ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da je državljanstvo pomembno le pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja, ne pa v primeru, ko gre za vprašanje določitve najemnika po razpadu zakonske zveze, saj bi bilo to presojo potrebno opraviti le v primeru, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene vse ostale pritožbene navedbe.

13. Odločitev, da vsak udeleženec krije svoje pritožbene stroške, temelji na določbi prvega odstavka 40. člena ZNP-1, po kateri vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. V tem primeru pa zakon ne določa drugače.