Jedro

Toženec ni bil zadnji pritožnikov delodajalec in mu ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali nesposobnosti, zaradi česar okoliščine, na katere 108. člen ZDR-1 navezuje pravico do odpravnine, niso podane. Toženec se tudi ni na kakršenkoli drug način zavezal k plačilu odpravnine v primeru prenehanja pritožnikovega delovnega razmerja z A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo odpravnine, pri čemer so zneski, ki so jih vtoževali prvi, tretji, peti, deveti in deseti tožnik razvidni iz I. točke izreka sodbe, zneski, ki so jih vtoževali drugi, četrti, šesti, sedmi in osmi tožnik pa iz II. točke izreka sodbe. Odločilo je, da so tožniki dolžni tožencu solidarno plačati 1.264,16 EUR stroškov postopka.

2. Osmi tožnik vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe v delu, v katerem se nanaša nanj. Očita, da je sodišče spregledalo, da je med tožencem in A. d. o. o. (v nadaljevanju: A.) podana delovnopravna kontinuiteta. Ta izhaja iz več okoliščin: VII. ter IX. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju in sporazumu o prevzemu delavcev z dne 10. 11. 1997; VI. člena pritožnikove pogodbe o zaposlitvi; 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji); dejstva, da sta bila toženec in A. med seboj povezani družbi. Sodba nima odločilnih razlogov o delovnopravni kontinuiteti oziroma o tem, da sta bili ti družbi kadrovsko, prostorsko, storitveno in splošno prepleteni (npr. A. je opravljal dejavnost v prostorih toženca in izvajal storitve zanj, sedež družb je bil na istem naslovu, imeli sta skupno vodenje financ, pravne službe …). Pritožnik opozarja tudi na sodno prakso Pdp 880/2008 in Pdp 751/2012. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: pritožnik je bil na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju in sporazumu o prevzemu delavcev, ki je bila 10. 11. 1997 sklenjena med tožencem in A., k slednjemu prevzet na delo; dne 4. 11. 2020 se je nad A. začel stečajni postopek, zaradi česar je ta pritožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi; s sklepoma Pd 158/2021 z dne 10. 1. 2022 v zvezi s Pdp 156/2022 z dne 31. 3. 2022 je bila pravnomočno zavržena tožba, s katero je pritožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu za čas od prenehanja delovnega razmerja v A. do zaposlitve pri novem delodajalcu in sicer pod enakimi pogoji, kot jih je imel v delovnem razmerju s A., da mu pripada temu ustrezna delovna doba in da mu mora toženec plačati ustrezno denarno povračilo.

7. Tožbeni zahtevek, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, se nanaša na plačilo odpravnine. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana. Toženec ni bil zadnji pritožnikov delodajalec in mu ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali nesposobnosti, zaradi česar okoliščine, na katere 108. člen ZDR-1 navezuje pravico do odpravnine, niso podane. Toženec se tudi ni na kakršenkoli drug način zavezal k plačilu odpravnine v primeru prenehanja pritožnikovega delovnega razmerja s A. 8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek VII. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju in sporazumu o prevzemu delavcev z dne 10. 11. 1997 ter na VI. člen pritožnikove pogodbe o zaposlitvi s A. z dne 22. 12. 2000, v katerih je določeno, da bo v invalidskem podjetju (tj. A.) delovna doba delavcev ustanovitelja (toženca) kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upoštevana tako, kot da ne bi spremenili zaposlitve. Ta določba je ustvarila obveznost le za A., ki je moral delavcem, ki jih je prevzel s strani toženca, zagotoviti delovnopravno kontinuiteto v zvezi z delovno dobo, ki so jo pred prevzemom dopolnili pri tožencu. Ta delovnopravna kontinuiteta pa ne ustvarja obveznosti za toženca v smislu, da mora plačati odpravnino delavcem, katerim je A. v letu 2020 odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka. Tega zaključka ne morejo spremeniti v pritožbi zatrjevane okoliščine, da naj bi bila A. in toženec medsebojno povezani družbi ter kadrovsko, prostorsko, storitveno in splošno prepletena. Ker te okoliščine ne predstavljajo odločilnega razloga, sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v izpodbijani sodbi do njih ni opredelilo.

9. Pritožba kot temelj za vtoževano odpravnino navaja tudi IX. člen pogodbe o poslovnem sodelovanju in sporazumu o prevzemu delavcev z dne 10. 11. 1997, s katero se je toženec zavezal A. mesečno sofinancirati 30 % bruto plač prevzetih delavcev in stroške dela. Ne le, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP); citirana določba ustvarja omenjeno obveznost sofinanciranja v razmerju med tožencem in A., ki pa ne predstavlja temelja vtoževani terjatvi pritožnika zoper toženca.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 75. člen ZDR-1 in zatrjevanje, da povratni prenos nazaj k tožencu v primeru stečaja zagotavlja pritožniku kontinuiteto zaposlitve. Po začetku stečaja nad A. namreč ni prišlo do "povratnega prenosa" pritožnika k tožencu, saj je bila, kot je bilo že obrazloženo, zavržena tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pritožnika pri tožencu za čas od prenehanja delovnega razmerja v A. do zaposlitve pri novem delodajalcu.

11. Sklicevanje pritožbe na stališča v judikatih Pdp 880/2008 z dne 4. 2. 2009 in Pdp 751/2012 z dne 6. 9. 2012 ne vpliva na sprejem drugačne odločitve v tem sporu. V citiranih judikatih je bilo vprašanje delovnopravne kontinuitete presojano z vidika dejstva, da je novi delodajalec prevzel dejavnost od delodajalca v stečaju in po začasni brezposelnosti zaposlil delavca na enakem delovnem mestu, kot ga je ta pred tem opravljal pri delodajalcu v stečaju. Obravnavano je bilo torej bistveno drugačno dejansko stanje kot v tem sporu.

12. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, vključno s stroškovno posledico, materialnopravno pravilna. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik s pravnim sredstvom ni uspel, toženčev odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).