Jedro

Ker ne gre za nobeno od podaljšanj pripora, zoper katero je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, jo je sodišče zavrglo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15.12.2005, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ in obsojen na 7 let in 6 mesecev zapora. Po 7. odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona pripor podaljšalo.

Zoper tisti del sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče obtožencu podaljšalo pripor, je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 2. odstavka 200. člena istega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrže, saj po zakonu ni dopustna (4. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjema od tega pravila je 4. odstavek navedenega člena, ki določa, da se sme tudi med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primerih podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena).

V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih podaljšanj pripora, zoper katero je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je namreč obtožencu ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe pripor podaljšalo na podlagi 7. odstavka 392. člena ZKP. Zoper takšno odločbo pa glede na omenjene zakonske določbe zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavreči.