Jedro

Ob dejstvu, da je upnik v predlogu za izvršbo določno navedel račune, ki so podlaga predlogu, se dolžnik ne more izogniti uporabi domneve nevarnosti zgolj s pavšalno in neobrazloženo izjavo, da „ne zanika obligacijskega razmerja“, ne da bi bilo pri tem to obligacijsko razmerje, katerega obstoja ne zanika, kakorkoli konkretizirano in ne da bi pri tem pojasnil tudi svoj ugovor, zakaj kljub obstoju obligacijskega razmerja, nima več nobene obveznosti iz tega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2012 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep III Pg 1, s katerim je sodišče izdalo predhodno odredbo na podlagi domneve iz druge alineje 1. točke 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper sklep se dolžnik pritožuje. Vztraja, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni zanikal obligacijskega razmerja. Tak zaključek je v nasprotju z odločitvijo izvršilnega sodišča, saj mora biti ugovor obrazložen, da bi sodišče lahko razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Do istega ugovora izvršilno in pravdno sodišče (ki je štelo, da je ugovor le pavšalen in neobrazložen) ne moreta imeti različnega stališča. Dolžnik je v ugovoru povedal, da je sicer bil z upnikom v obligacijskem razmerju, da pa je vse svoje obveznosti iz tega razmerja poravnal. Poleg tega je v dokaz predlagal tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi podan dejanski stan, ki omogoča uporabo prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Nobenega razloga ni, da bi morala biti odločitev izvršilnega sodišča, ko odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi, enaka kot pri odločanju o predlogu za izdajo predhodne odredbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi res mora biti obrazložen, vendar zanj lahko zadošča tudi že pavšalno zanikanje obligacijskega razmerja, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Drugače pa je pri izpolnjevanju pogojev za izdajo predhodne domneve na podlagi prve alineje 1. točke prvega dostavka 258. člena ZIZ. Ob dejstvu, da je upnik v predlogu za izvršbo določno navedel račune, ki so podlaga predlogu, se dolžnik ne more izogniti uporabi domneve nevarnosti zgolj s pavšalno in neobrazloženo izjavo, da „ne zanika obligacijskega razmerja“, ne da bi bilo pri tem to obligacijsko razmerje, katerega obstoja ne zanika, kakorkoli konkretizirano in ne da bi pri tem pojasnil tudi svoj ugovor, zakaj kljub obstoju obligacijskega razmerja, nima več nobene obveznosti iz tega naslova. Ker je upnik v odgovoru na ugovor predložil listine, iz katerih verjetno izhaja, da razmerje obstaja, to je pogodbo o zavarovanju domačih in izvoznih terjatev in račune za plačilo premij po tej pogodbi (ki se ujemajo z označbo verodostojnih listin v predlogu za izvršbo), je izpolnjen dejanski stan, na podlagi katerega je moč uporabiti domnevo iz prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).