Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravni organ odločitve ni sprejel na podlagi presoje, da tožnikov poseg pomeni gradnjo objekta, ki je neskladen s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi in ga mora zato tožnik odstraniti, marveč je svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitev, da je obravnavana kovinska konstrukcija za oglaševanje namenjena oglaševanju in ne v kmetijske namene. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je namreč relevantno zgolj dejstvo ali se predmetna kovinska konstrukcija za oglaševanje uporablja za kmetijske namene.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju kmetijski inšpektor, tudi prvostopenjski organ) tožniku naložil, da mora zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve v prejšnje stanje s kmetijskega zemljišča s parc. št. 121/16 k.o. ... odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom (točka 1 izreka). Tožnik mora izpolniti pogoje iz točke 1 izreka do 5. 11. 2020 (točka 2 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka). O morebitnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (točka 4 izreka).
2. Kmetijski inšpektor je opravil ogled glede namenske rabe na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 121/16 k.o. ... po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ugotovil je, da je na delu zemljišču postavljen reklamni pano oz. oglas, ki je točkovno fiksiran in je v lasti tožnika. Preostali del zemljišča predstavlja površino, ki je obdelana. Del zemljišča s parc. št. 121/16 k.o. ... se nenamensko uporablja za oglaševanje. Po podatkih Občine Ivančna Gorica je zemljišče s parc. št. 121/16 k.o. ... po namenski rabi opredeljeno kot druga kmetijska zemljišča - K2, del pa kot območje prometnih površin. V točki 7 Merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del, je navedeno, da so podrobni PIP za postavitev objektov za oglaševanje navedeni v prilogi 3 Odloka, kjer je iz grafičnega dela razvidno, da na zemljišču parc. št. 121/16 k.o. ... postavitev objekta za oglaševanje ni predvidena in ni dopustna. V Karti 3.2 - Prikaz prostorsko izvedbenih pogojev za oglaševanje - Višnja Gora ni označbe na obravnavani parceli. Tožnik je 21. 9. 2020 izjavil, da na predmetnem zemljišču ni postavljen reklamni pano, ampak kovinska palična konstrukcija, na katero se namesti platno in ne gre za kršitev prvega odstavka 4. člena ZKZ in tudi ne uporabo v nasprotju z namenom. Namen zemljišča se ni spremenil, saj ga tožnik kot kmetijsko zemljišče še vedno obdeluje. Zakon ne predpisuje, da zavezanec deluje v nasprotju z namensko rabo kmetijskega zemljišča zgolj zato, ker poleg obdelovanja v skladu z njegovo namensko rabo, kmetijsko zemljišče uporablja tudi za druge dejavnosti. Uporabnik kmetijskega zemljišča se ni dolžan ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo, če zanjo nima interesa. Dolžan pa je zemljišče uporabljati tako, da ohranja primernost zemljišča za kmetijsko pridelavo. Na podlagi prvega odstavka 4. členu ZKZ je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom. Postavitev reklamnega panoja na kmetijsko zemljišče pomeni nenamensko rabo zemljišča, saj ni namenjen kmetijski pridelavi, temveč oglaševalski dejavnosti. Kmetijska zemljišča so namenjena pridelavi hrane ali krme, torej kmetijski uporabi. Izrečeni ukrep se nanaša na namembnost uporabe zemljišča in ne na dejansko obdelavo. Prvostopenjski organ se strinja, da je pod konstrukcijo za reklamiranje pokošeno in da se zemljišče zaradi tega lahko obdela. Bistveno je, da postavitev reklamnih panojev predstavlja drugačen namen rabe zemljišča, ki ni v skladu z ZKZ. Postavitev objekta za oglaševanje tudi po Občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica na predmetnem zemljišču ni dovoljena, saj so v OPN točna določena mesta, kjer lahko stojijo reklamni panoji. Izrek izpodbijane odločbe temelji na 107. členu ZKZ, ki kmetijskega inšpektorja pooblašča, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča v drug namen kot za kmetijsko pridelavo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno in odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.
3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je na kmetijskem zemljišču s pare. št. 121/16, k.o. ... postavljen reklamni pano oz. kovinska konstrukcija z vpetim oglasnim plakatom. Kršen je prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se predmetno kmetijsko zemljišče, kolikor se na njem nahaja pano, namenjen oglaševanju, uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Dejstvo, da gre za kmetijsko zemljišče izhaja iz podatkov Lokacijske informacije Občine Ivančna Gorica 3501-0339/2020-2- 433 z dne 26. 6. 2020 in iz podatkov v Prostorskem informacijskem sistemu občin (Portal PISO), kjer je 93 % površine tega zemljišča po namenski rabi opredeljeno kot "druga kmetijska zemljišča", 7 % pa kot "površine cest". Čeprav Lokacijska informacija, poleg podatkov o namenski rabi prostora, vsebuje tudi nekatere druge podatke, med njimi vrste dopustnih gradenj oz. drugih del ter vrste dopustnih objektov glede na namen, pa ti podatki za odločanje v obravnavani zadevi niso relevantni. Posegi v prostor in objekti, katerih gradnjo lahko lokalna skupnost v svojem prostorskem aktu dopusti na območjih kmetijskih zemljišč, so taksativno našteti v 3.č členu ZKZ, vendar postavljanje konstrukcij, namenjenih oglaševanju, ne sodi mednje. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je del zemljišča, na katerega je tožnik postavil kovinsko konstrukcijo za oglaševanje, v navedeni Lokacijski informaciji opredeljen kot kmetijsko zemljišče. Podatki o vrstah dopustnih gradenj oz. drugih del ter o vrstah dopustnih objektov glede na namen pa niso pomembni, ker njihova vsebina ne more opravičiti postavitve objekta, namenjenega oglaševanju, na tem delu zemljišča. Tovrstni objekti ne sodijo med izjeme, ki jih določa 3.č člen ZKZ. Iz izjave tožnika z dne 21. 9. 2020 izhaja, da je bil seznanjen, da gre za kmetijsko zemljišče. Kljub temu, da ga prvostopenjski organ ni seznanil z vsebino pridobljene Lokacijske informacije, se tožnikov položaj ni mogel poslabšati in mu ni mogla nastati škoda, saj so vsi drugi podatki v Lokacijski informaciji, razen podatka o namenski rabi (ki pa je bila tožniku znana in se je o tem opredelil v izjavi 21. 9. 2020), za odločitev v obravnavani zadevi nepomembni. Poglavitna je ugotovitev, da tožnikovo ravnanje predstavlja uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, kar pomeni kršitev prvega odstavka 4. člena ZKZ. Postavitev kovinske konstrukcije za oglaševanje na kmetijskem zemljišču, je v nasprotju s predvideno oz. dopustno rabo tega zemljišča, upoštevajoč veljavne določbe ZKZ. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS I U 238/2017-14 z dne 6. 3. 2018 in I U 103/2017-8. Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, na podlagi 1. alineje točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ tudi pristojnosti prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti vzpostavitev v prejšnje stanje v določenem roku.
4. Tožnik v tožbi odločitev izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Toženka je na podlagi preveč toge in formalistične razlage določb ZKZ sprejela nesorazmeren ukrep in s tem posegla v ustavno varovane pravice tožnika. Inšpektor je 22. 4. 2020 po uradni dolžnosti na parc. št. 121/16, k.o. ... opravil inšpekcijski pregled glede izpolnjevanja določb ZKZ. Ugotovil je, da je na delu zemljišča postavljen reklamni pano oz. oglas, ki je točkovno fiksiran, posledično pa se ta del kmetijskega zemljišča nenamensko uporablja. Tožnik je v izjavi 21. 9. 2020 pojasnil, da se zemljišče uporablja skladno z njegovim namenom, saj je celotna površina tal obdelana, ker se zemljišče tudi na delu, kjer je nameščen objekt za obveščanje in oglaševanje, še vedno obdeluje za potrebe zemljišča. Zaradi minimalnega posega do nenamenske uporabe zemljišča ni moglo priti, saj osnovna raba zemljišča v ničemer ne trpi. Zemljišče se v celoti uporablja za kmetijsko dejavnost, namestitev sporne konstrukcije pa v ničemer ne spreminja njegove uporabe, saj se zemljišče kljub konstrukciji nemoteno uporablja za kmetijsko dejavnost. Cevna konstrukcija ni trajno spojena s tlemi. S postavitvijo konstrukcije ne prihaja do onesnaževanja in ni ovirana rast rastlin, kar vse prvostopenjski organ zavrne. Kmetijski inšpektor je odredil odstranitev kovinske konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev. Razlaga 4. člena ZKZ, ki jo je podal prvostopenjski organ ni pravilna. Prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal dejanskega stanja glede dejstva, kaj postavitev oglaševalskega objekta na kmetijskem zemljišču za samo zemljišče dejansko pomeni. S postavitvijo objekta za obveščanje in oglaševanje se zemljišče ne onesnažuje, degradira in se na njem ne zavira rast rastlin, kar pa je v nasprotju s stališčem tako prvostopenjskega, kot tudi pritožbenega organa. Podana je zmotna uporaba materialnega prava in sicer prvega odstavka 4. člena ZKZ. Razlaga, po kateri je vsaka nenamenska uporaba kmetijskega zemljišča prepovedana, je neustavna, saj predstavlja nesorazmeren poseg v svoboščini iz 33. člena in 74. člena Ustave RS. Skladno s 4. členom ZKZ je potrebno posebej presojati ali je zemljišče s posegom dejansko oškodovano in ali s posegom ni mogoče ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo ter ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja, kot to izhaja iz l.a člena ZKZ. Določbe ZKZ so namenjene zakonski realizaciji drugega odstavka 71. člena Ustave RS v okviru zagotavljanja ekološke funkcije lastnine, ki jo omenja prvi odstavek 67. člena Ustave RS. Rabo kmetijskih zemljišč ureja 4. člen ZKZ, ki v spornem prvem odstavku določa: "Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin." Navedena določba uzakonja dolžnost lastnika ali uporabnika kmetijskega zemljišča, da ga uporablja skladno z njegovim namenom ter mu skladno s tem nalaga skrb za preprečevanje onesnaževanja oziroma degradiranja tal. Opisana dolžnost uporabnika zemljišča je skladna z zagotavljanjem ekološke funkcije lastnine, ki jo zahteva 67. člen Ustave RS, kar pojasni. Osnovni namen varstva kmetijskih zemljišč je, da se ohranja obseg in pridelovalni potencial kmetijskih zemljišč ter, da se s kmetijskimi zemljišči upravlja in razpolaga na trajnostni način, da bodo lahko tudi v prihodnosti opravljala več-funkcionalno vlogo. Iz l.a člena ZKZ je razviden namen zakonodajalca varovati kmetijska zemljišča zaradi ohranitve ter izboljšanja obdelovanje zemljišča ter preprečitve onesnaževanja rodovitne zemlje. Skozi navedena temeljna načela varstva kmetijskih zemljišč je potrebno ZKZ interpretirati v duhu osnovnega namena in pomena varstva kmetijskih zemljišč in v smislu zagotavljanja ekološke funkcije lastnine iz 67. člena Ustave RS. Pri razlagi 4. člena ZKZ je potrebno upoštevati njen namen v zagotavljanju namenske uporabe kmetijskega zemljišča zaradi preprečitve onesnaževanja oz. degradacije, saj se le tako zagotavlja ekološke funkcije lastnine. Besedilo prvega odstavka 4. člena ZKZ je po mnenju tožnika potrebno razlagati tako, da mora lastnik oz. uporabnik zemljišča zasledovati temeljne cilje varstva kmetijskega zemljišča: ga obdelovati ter varovati pred onesnaženostjo. Takšno razlago narekuje tudi jezikovna razlaga s katero se poveže dolžnost "preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin". Celoten 4. člen ZKZ je namenjen predvsem preprečevanju onesnaževanja in degradiranja, ne pa prepovedovanju kakršnekoli nenamenske uporabe zemljišča. Prvi odstavek uzakonja dolžnost varovati kmetijska zemljišča pred onesnaževanje oz. degradiranjem, ki se prvenstveno kaže v dolžnosti uporabnika, da kmetijsko zemljišče obdeluje namensko. Sledeča odstavka pa razlagata pojma "onesnaženosti" in "trajne rodovitnosti" ter s tem določata, kakšno stanje kmetijskega zemljišča mora biti vzdrževano oz. preprečeno. Neločljiva povezanost namenske uporabe zemljišča s preprečevanjem onesnaževanja oz. degradacije je razvidna tudi iz 7. člena ZKZ, na podlagi katerega mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, uporabljati zemljišču in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaževanja ter zagotavljati trajno rodovitnost zemljišča, kar pojasni.
5. Kolikor bi bila razlaga 4. člena ZKZ prvostopenjskega organa pravilna, bi 4. člen vseboval le prvi odstavek. Določbo je treba razlagati celovito. Predmetni ukrep bi bil pravičen zgolj v primeru, če bi se predmetno kmetijsko zemljišče uporabljalo v nasprotju z njegovim namenom ter v nasprotju s primarnim namenom in pri tem onesnaženo ali degradirano. Ker je s postavitvijo spornega oglasnega panoja na kmetijskem zemljišču eventualno izpolnjen zgolj prvi pogoj (kar je tudi sporno), do onesnaženja, degradiranja ali zaviranja rasti rastlin pa ni prišlo, je izrečeni ukrep nepravilen in nezakonit. Ob ugotovitvi, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, bi bilo potrebno hkrati ugotoviti tudi, ali nenamenska uporaba pomeni onesnaževanje ali drugačno degradiranje zemljišč. Sklicuje se sodbe Upravnega sodišča RS I U 1213/2014 z dne 9. 12. 2014, I U 1148/2016-19 z dne 14. 11. 2017 in I U 582/2008 z dne 15.09.2010, kar pojasni. Po mnenju tožnika je postavitev predmetne konstrukcije povsem irelevantna za stanje kmetijskega zemljišča, ki se uporablja še vedno skladno z namenom in določbami ZKZ, saj se obdeluje, zagotavlja trajno rodovitnost tal, uporabljajo se krajevno primerne metode kmetovanja in ne prihaja do onesnaževanja ali erozije. Stališče prvostopenjskega organa, da kršitev 4. člena ZKZ predstavlja kakršnakoli uporaba zemljišča, ki ne pomeni obdelovanja zemlje, ne glede na dejansko stanje je nezakonita. Nenamenska uporaba po 4. členu ZKZ se mora presojati glede na posamezen primer. V konkretnem primeru pa gre za izvajanje oglaševalske dejavnosti oz. postavitev železne konstrukcije za izvajanje oglaševalske dejavnosti, ki ne onesnažuje ali kakorkoli degradira kmetijskega zemljišča, niti ne ovira njegovega obdelovanja. Pritožbeni organ je navedel, da bi bila postavitev kovinska konstrukcija, kolikor bi bila nezahteven objekt, namenjen oglaševanju, v nasprotju tudi s prvim odstavkom 3.č člena ZKZ, kjer je poimensko navedeno, katere objekte in posege v prostor lahko dopusti lokalna skupnost v prostorskem aktu. Pri tem pa osmi odstavek 3.č člena ZKZ določa, da se lahko pomožni objekti iz točk b) in c) tega člena uporabljajo le v kmetijske namene. V zvezi z navedenim tožnik poudarja, da je taka ugotovitev glede na to, da gre za postopek po 4. členu ZKZ, irelevantna.
6. Tožnik tudi ugovarja poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj mu je kmetijski inšpektor naložil obveznost odstraniti oglasni pano. Poseg je po mnenju tožnika nesorazmeren in protiustaven, saj prekomerno posega v tožnikove ustavne pravice. V nadaljevanju povzema ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da je na podlagi 33. člena Ustave RS zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Izpodbijana odločba tožniku nalaga odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen na pare. št. 121/16, k.o. ... S tem tožniku onemogoča razpolaganje z objektom za oglaševanje v njegovi lasti na način, da mu je prepovedano posedovanje objektov na zadevnih kmetijskih zemljiščih, kljub veljavnemu pravnemu poslu z lastnikoma nepremičnine, zaradi česar posega v njegovo pravico do zasebne lastnine, ki jo vrši na predmetnih objektih. Izpodbijana odločba predstavlja tudi poseg v tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj tožnik zaradi obveznosti odstranitve objekta ne bo več mogel opravljati gospodarske dejavnosti oglaševanja na predmetnih nepremičninah. V nadaljevanju na straneh 11 do 15 tožbe pojasnjuje svoja stališča glede primernosti ukrepa, nujnosti ukrepa in proporcionalnosti ukrepa.
7. Z izdajo izpodbijane odločbe so bile bistveno kršene določbe upravnega postopka. Tožniku v postopku ni bila zagotovljena pravica do izjave, kot to določa 3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je bil o začetku postopka obveščen 2. 9. 2020, ko mu je bil posredovan zapisnik inšpekcijskega pregleda s pozivom, da naj poda morebitne pripombe. Predmetni zapisnik in poziv nista vsebovala navedb vseh dejstev, ki jih vsebuje dejanska podlaga, navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz slednje izhaja, da je prvostopenjski organ šele po prejemu tožnikove izjave dodatno ugotavljal dejansko stanje s poizvedbami pri Občini Ivančna Gorica glede dopustnosti dejavnosti in gradenj na predmetnem zemljišču in glede namenske rabe zemljišča ter dejstva, ali je na predmetnem zemljišču dopustna postavitev reklamnih panojev. Vsebina odgovora Občine Ivančna Gorica je navedena v okviru dejanske podlage izpodbijane odločbe in predstavlja dokaz, na katerega je prvostopenjski organ oprl izpodbijano odločitev. Tožnik je za navedena dejstva in dokaze izvedel šele po prejemu izpodbijane odločbe in mu v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila dana možnost, da se o njih izjasni. Tožnik se je o predhodno navedenih dejstvih lahko izjasnil šele v pritožbenem postopku. Na to kršitev je tožnik opozoril v pritožbi, pritožbeni organ pa se do teh navedb ni opredelil. Podana je kršitev določb upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišču predlaga, naj v zadevi razpiše glavno obravnavo na kateri naj zasliši tožnikovega zakonitega zastopnika A. A., ki bo lahko izpovedal, da bodo zaradi kršitve pogodb kot posledice odstranitve spornega objekta, naročniki prekinili pogodbena razmerja za najem oglasnih površin na vseh panojih za oglaševanje in o tem, da bo tožniku poleg premoženjske nastala tudi nepremoženjska škoda zaradi okrnitve ugleda. Izvedba predlaganega dokaza bi lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in s tem drugačno odločitev v zadevi, saj se bo naslovno sodišče z zaslišanjem predlagane priče lahko prepričalo o nesorazmernosti ukrepa iz izpodbijane odločbe. Tožnik bo z zaslišanjem navedene priče dokazal težo posledic, ki ji bodo z izvršitvijo izpodbijane odločbe zagotovo nastale. Glede obsega škode predlaga postavitev izvedenca ustrezne stroke. Za razpis glavne obravnave so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo uveljavljeni kriteriji Vrhovnega sodišča RS (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 240/212 z dne 17. 5. 2012 in X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018) in kriteriji Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS Up 1055/05 z dne 11. 11. 2005). Upravno sodišče RS je v primeru, ko je sporno dejansko stanje, dolžno razpisati glavno obravnavo (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020). Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi strank naloži, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od izdaje sodbe povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
8. Tožnik nadalje sodišču predlaga, da predmetni postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za presojo ustavnosti 4. člena in 107. člena ZKZ. Če bi sodišče ugotovilo, da je potrebno prvi odstavek 4. člena ZKZ razlagati tako, da je prepovedana vsaka nenamenska raba kmetijskega zemljišča, tudi če na onesnaževanje ali degradacijo ne vpliva, tožnik sodišču predlaga, da zadevni postopek prekine in na Ustavno sodišče RS poda zahtevo za presojo ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZKZ. Določba prvega odstavka 4. člena ZKZ, ki se glasi: "Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin," ki se razlaga tako, da se kmetijsko zemljišče ne sme uporabljati drugače kot za kmetijsko proizvodnjo in določba točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ, ki se glasi: "Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti: prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku," protiustavni, saj nesorazmerno posegata v tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Sklicuje se na navedbe in dokaze iz točke III. tožbe in izpostavlja, da določba ZKZ, ki na kmetijskih zemljiščih prepoveduje vsakršno nenamensko uporabo, brez upoštevanja dejanskega stanja kmetijskega zemljišča, predstavlja nesorazmeren poseg v pravici iz 33. člena in 74. člena Ustave RS. V primerih, ko se kmetijsko zemljišče, kljub nenamenski uporabi, normalno uporablja, skladno z namenom (kmetijsko proizvodnjo) in nenamenska uporaba kmetijskega zemljišča ne onesnažuje ali kako drugače degradira, prepoved nenamenske uporabe (odstranitev objektov za oglaševanje) ne more predstavljati nujnega, primernega ali sorazmernega ukrepa za zaščito kmetijskega zemljišča, saj kmetijsko zemljišče dejansko ne potrebuje nobene dodatne zaščite. Iz enakih razlogov prekomeren poseg v ustavni pravici iz 33. člena in 74. člena Ustave RS predstavlja tudi določba prve alineje točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ, ki inšpekcijskemu organu dovoljuje, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Ukrep prepovedi nenamenske uporabe kmetijskega zemljišča v primerih, kot je konkretni, ne prestane strogega testa sorazmernosti, saj v ničemer ne pripomore k izboljšanju namenske uporabe kmetijskega zemljišča (ki se že sedaj v celoti uporablja za kmetijsko proizvodnjo). Posledice, ki bodo zaradi prepovedi nastale so veliko hujše in na pravico tožnika do zasebne lastnine ter svobodne gospodarske pobude negativno vplivajo v večji meri, kot ukrep pozitivno vpliva na predmetna kmetijska zemljišča. Določbe ZKZ, ki ob presoji nenamenske uporabe kmetijskega zemljišča ne upoštevajo njegovega dejanskega stanja in siceršnje namenske uporabe, zaradi nesorazmernega posega v ustavne pravice morajo biti razveljavljene. Tožnik sodišču predlaga, da skladno s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZKZ in določbe prve alineje točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ, saj sta zaradi nesorazmernega posega v pravici tožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, protiustavni.
9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrne navedbo tožnika, da se predmetno zemljišče uporablja namensko, ker se pod kovinsko konstrukcijo za oglaševanje redno kosi in da gre zgolj za minimalen poseg. Navedena dejstva ne izključujejo nepravilnega ravnanja tožnika. Predmet tega postopka je nenamenska raba kmetijskega zemljišča, kot jo določa prvi odstavek 4. člena ZKZ, ki pa je ločena od pojmov "degradacije, onesnaževanja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin". Pojem nenamenske rabe ni opredeljen v ZKZ. Uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom pomeni uporabo kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo, kot jo določa 102. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) po katerem je kmetijsko opravilo delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Ta pa je opredeljena v Standardni klasifikaciji dejavnosti. Postavitev kovinske konstrukcije za oglaševanje, čeprav gre za cevno konstrukcijo, ki ni trajno spojena s tlemi, pa ni kmetijsko opravilo in tudi ne dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti ter sodi v Področje B Oddelek 73 Oglaševanje in raziskovanje trga, kot jo določa Standardna klasifikacije dejavnosti. Gre za ravnanje, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ oz. gre za uporabo kmetijskega zemljišča, ki ni v skladu z njegovim namenom. Glavni cilj ZKZ je v varstvu kmetijskih zemljišč in njihovem upravljanju. Občina Ivančna Gorica ima v svojem prostorskem aktu posebej urejeno kje in pod kakšnimi pogoji se sme na ozemlju občine postavljati objekte za oglaševanje. Tožnika nihče ne sili k izvajanju kmetijske dejavnosti. Kmetijski inšpektor je z izpodbijanim ukrepom tožniku naložil, da mora vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje. Sporni ukrep ni nesorazmeren, saj je bil izrečen skladno z zakonom zaradi nezakonite rabe kmetijskega zemljišča, ki ga je tožnik uporabljal v nasprotju s prvim odstavkom 4, člena ZKZ. Kljub temu, da je za tožnika odstranitev predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje skrajni ukrep, pa je to edini zakonsko določen ukrep v primeru nenamenske rabe po ZKZ in sicer vzpostavitev v prejšnje stanje. Tožnik zamenjuje pooblastila inšpektorja (točka a) prvega odstavka 107. člena ZKZ) z ukrepi inšpektorja (točka b) prvega odstavka 107. člena ZKZ). Za pravno priznano škodo morajo biti izpolnjeni pogoji: da je škoda dejansko nastala, da izvira iz nedopustnega ravnanja, da je povzročitelj zanjo odgovoren in da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. V primeru inšpekcijskega ukrepa pa gre za ravnanje, ki temelji na zakonu in ne gre za nedopustno protipravno ravnanje. Predlaga zavrnitev tožbe.
10. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 125/2021-12 z dne 7. 3. 2023 je v zadevi odločala sodnica posameznica.
11. V dokaznem postopku je sodišče na glavni obravnavi 19. 6. 2023, ki jo je v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZUS-1 opravilo v nenavzočnosti tožnika, vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in v sodnem spisu zadeve, v listine označene kot priloge od A2 do A6 ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika A. A. Zavrnilo pa je dokazni predlog postavitev izvedenca ustrezne stroke kot nepotrebnega in tudi kot nedopustno tožbeno novoto po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1),1 saj glede na podatke upravnega spisa tega dokaznega predloga tožnik tekom upravnega postopka ni podal. 12. Tožba ni utemeljena.
13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:
14. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je kmetijski inšpektor tožniku zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje naložil, da mora iz kmetijskega zemljišča s parc. št. 121/16 k.o. ... odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom in vzpostaviti prejšnje stanje. Med strankama je sporno ali je prišlo zaradi postavitve in uporabe kovinske konstrukcije za oglaševanje do uporabe obravnavanega kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom, kot ga določa ZKZ. Sporno je, ali iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so podani zakonski znaki za izrek inšpekcijskega ukrepa odstranitve kovinske konstrukcije za oglaševanje in vzpostavitev v prejšnje stanje.
15. Kmetijski inšpektor je ob ogledu na kraju samem ugotovil, da je na kmetijskem zemljišču s pare. št. 121/16, k.o. ... postavljen tožnikov reklamni pano oz. kovinska konstrukcija z vpetim oglasnim plakatom na katerem se izvaja oglaševanje in reklamiranje. Iz tožnikovih izpovedb na glavni obravnavi izhaja da je na zemljišču, za katerega je sklenili najemno pogodbo z lastnikom zemljišča, postavil kovinsko konstrukcijo, ki v skladu z gradbeno zakonodajo ne predstavlja objekta, saj ni trajno povezan s tlemi. Ves čas se je na predmetnem zemljišču nemoteno opravljala kmetijska dejavnost. Pod panojem je pokošeno, enako kot na celotni ostali površini zemljišča, kjer kovinska konstrukcija panoja ne stoji. Po mnenju tožnika ni spremenjena namenska raba zemljišča niti ni zemljišče okrnjeno, degradirano ali omejeno glede kmetijske dejavnosti. Posledica odstranitve panoja za oglaševanje bi imela za za tožnika hude materialne posledice zaradi prekinitve oglaševanja po celotni pogodbi in nematerialne posledice zaradi izgube ugleda, kar predstavlja nenadomestljivo škodo. Izrečen ukrep pa je tudi sicer nesorazmeren.
16. Iz lokacijske informacije 3501-0575/2019-2-433, ki jo je 23. 7. 2019 izdala Občina Ivančna Gorica izhaja, da je predmetno zemljišče po namenski rabi opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče - K1, v točki 7 "Merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del" pa je navedeno, da so podrobni PIP za postavitev objektov za oglaševanje navedeni v prilogi 3 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica,2 iz grafičnega dela je razvidno, da na predmetnem zemljišču postavitev objekta za oglaševanje ni predvidena in ni dopustna. Postavitev objekta za oglaševanje po Občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica na predmetnem zemljišču ni dovoljena.
17. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je prvi odstavek 4. člena ZKZ, po katerem je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ, na podlagi katerega lahko lokalna skupnost v svojem prostorskem aktu na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo naslednjih objektov ali posegov v prostor: a) agrarne operacije in vodni zadrževalniki za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč; b) enostavni in nezahtevni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, razen kleti in vinske kleti; c) objekti, ki so proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, in se po uredbi, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, lahko uvrstijo med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, razen kleti ter vinske kleti, po velikosti pa ne presegajo nezahtevnih objektov, razen grajenega rastlinjaka, ki lahko presega velikost nezahtevnih objektov; č) čebelnjak, to je lesen enoetažni pritlični objekt na točkovnih temeljih, namenjen gojenju čebel, tlorisne površine do vključno 40 m2; d) staja, to je lesen enoetažni pritlični objekt na točkovnih temeljih, namenjen zavetju rejnih živali na paši, tlorisne površine do vključno 100 m2; - e) pomožna kmetijsko-gozdarska oprema (npr. brajda, klopotec, kol, količek, žična opora, opora za mrežo proti toči, opora za mrežo proti ptičem, obora, ograja za pašo živine, ograja ter opora za trajne nasade, ograja za zaščito kmetijskih pridelkov, premični tunel in nadkritje, zaščitna mreža); f) pomožni objekti za spremljanje stanja okolja in naravnih pojavov; g) raziskovanje podzemnih voda, mineralnih surovin in geotermičnega energetskega vira; h) začasni objekti in začasni posegi, in sicer za čas dogodka oziroma v času sezone: - oder z nadstreškom, sestavljen iz montažnih elementov, - cirkus, če so šotor in drugi objekti montažni, - začasna tribuna za gledalce na prostem, - premični objekti za rejo živali v leseni izvedbi (npr. premični čebelnjak, premični kokošnjak, premični zajčnik); i) opazovalnica, to je netemeljena lesena konstrukcija (npr. lovska preža, ptičja opazovalnica); j) začasne ureditve za potrebe obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; k) dostop do objekta, skladnega s prostorskim aktom, če gre za objekt, ki: - ga je dopustno graditi na kmetijskih zemljiščih, - je prepoznan kot razpršena gradnja (zemljišče pod stavbo izven območij stavbnih zemljišč) ali - ga je dopustno graditi na površinah razpršene poselitve; l) gradbeno inženirski objekti, ki so po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena uvrščeni v skupini: - daljinski cevovodi, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinski (prenosni) elektroenergetski vodi, s pripadajočimi objekti in priključki nanje, in - lokalni cevovodi, lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje; m) rekonstrukcije občinskih in državnih cest v skladu z zakonom, ki ureja ceste. Dopustni so tudi objekti, ki jih pogojuje načrtovana rekonstrukcija ceste (npr. nadkrita čakalnica na postajališču, kolesarska pot in pešpot, oporni in podporni zidovi, nadhodi, podhodi, prepusti, protihrupne ograje, pomožni cestni objekti, urbana oprema) ter objekti gospodarske javne infrastrukture, ki jih je v območju ceste treba zgraditi ali prestaviti zaradi rekonstrukcije ceste; n) mala vetrna elektrarna do nazivne moči 1 MW, če gre za kmetijsko zemljišče z boniteto manj kot 35. 18. Sodišče ugotavlja, da obravnavana kovinska konstrukcija za oglaševanje z vpetim oglasnim plakatom ne predstavlja nobenega izmed v prvem odstavku 3.č člena ZKZ naštetih objektov oz. posegov v prostor, katerih gradnjo lahko lokalna skupnost dopusti v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč, za kakršno gre v tem primeru. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo v obravnavanem primeru za poseg v prostor, ki bi bil namenjen kmetijski dejavnosti oz. za objekt začasne narave oz. za gospodarsko javno infrastrukturo, kot je opredeljeno v prej citiranih določbah 3.č člena ZKZ. Upravni organ odločitve ni sprejel na podlagi presoje, da tožnikov poseg pomeni gradnjo objekta, ki je neskladen s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi in ga mora zato tožnik odstraniti, marveč je svojo odločitev sprejel na podlagi ugotovitev, da je obravnavana kovinska konstrukcija za oglaševanje namenjena oglaševanju in ne v kmetijske namene. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je namreč relevantno zgolj dejstvo ali se predmetna kovinska konstrukcija za oglaševanje uporablja za kmetijske namene. Tudi po presoji sodišča je predmetna kovinska konstrukcija uporablja za oglaševanje in ne za kmetijske namene, čemur tožnik tudi ne oporeka, zato posledično postavitev kovinske konstrukcije za oglaševanje na obravnavanem kmetijskem zemljišču ni dopustna. Glede na navedeno tožbene trditve, da se predmetno kmetijsko zemljišče uporablja v skladu z njegovim namenom in da ni prišlo do njegovega onesnaženja ali drugačne degradacije, za odločitev sodišča v tej zadevi niti niso pravno pomembne.
19. Prav zaradi varstva namenske rabe kmetijskih zemljišč in preprečitve njihove degradacije ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijski nadzor, tudi pooblastilo pregledovati zemljišče in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo ne kmetijska zemljišča (prva alineja točke a) prvega odstavka 107. člena ZKZ) ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ). Na podlagi točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ ima kmetijski inšpektor pooblastilo in pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Ukrepanje kmetijskega inšpektorja določa tudi tretji odstavek 7. člena ZKZ.3 Ob ugotovljenem dejanskem stanju v konkretni zadevi pa je imel po presoji sodišča kmetijski inšpektor na predhodno navedeni pravni podlagi pooblastilo za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
20. Po mnenju sodišča z izpodbijano odločbo ni protiustavno poseženo v tožnikovo zasebno lastnino (33. člen Ustave RS) in v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS), kot to zatrjuje tožnik. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine Ustava RS in na njeni podlagi sprejeti zakoni urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zlasti najboljših kmetijskih zemljišč. Namen ZKZ je varstvo kmetijskih zemljišč in določitev posegov oz. gradnje objektov na njih le v zvezi z kmetijsko dejavnostjo oz. objektov, ki so začasne narave oz. gospodarski javni infrastrukturi, kar pa predmetna tožnikova kovinska konstrukcija za oglaševanje, ni. Lastninska svoboda ni neomejena. Poseg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave RS se gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Opredelitev javne koristi je odvisna "od narave in namena posamezne gospodarske dejavnosti".4 V obravnavanem primeru tožnik predmetno kovinsko konstrukcijo, postavljeno na kmetijskem zemljišču, uporablja za oglaševanje, kar med strankama ni sporno in kar ni v skladu z namenom kmetijskega zemljišča. Namen kmetijskega zemljišča pa je tožniku obširno pojasnila že toženka in se z njo sodišče v celoti strinja. Sodišče sodi, da glede na predhodno navedeni namen varstva kmetijskih zemljišč tožnikov ugovor posega v pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo, ni utemeljen. Izrečeni inšpekcijski ukrep pa tudi ni nesorazmeren, kot to ugovarja tožnik. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik predmetno kmetijsko zemljišče uporablja v nasprotju z ZKZ. Inšpekcijski organ je zato tožniku izrekel edini zakonsko predpisan ukrep, to je vzpostavitev kmetijskega zemljišča v prvotno stanje. Prvotno stanje pa je v konkretnem primeru možno vzpostaviti z odstranitvijo predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje. Izrečen ukrep zoper tožnikovo nezakonito ravnanje ni nesorazmeren. Na pravilnost izrečenega ukrepa pa tudi ne more vplivati zatrjevan nastanek premoženjske in nepremoženjske škode ter njena višina, saj ta izvira iz tožnikovega protipravnega ravnanja.
21. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za presojo ustavnosti prvega odstavka 4. člena in točke b) prvega odstavka 107. člena ZKZ, saj sta določbi jasni in ustavno skladni, na kar kaže enotna oz. usklajena sodna praksa. Neutemeljen je tožnikov tožbeni očitek, da je razlaga prvega odstavka 4. člena ZKZ kot jo je uporabil inšpekcijski organ, ki na kmetijskih zemljiščih prepoveduje vsakršno nenamensko uporabo, brez upoštevanja konkretnega dejanskega stanja kmetijskega zemljišča, protiustavna. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je kovinska konstrukcija postavljena na kmetijskem zemljišču in da jo tožnik uporablja za oglaševanje in reklamiranje, kar pa ni raba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, kot izhaja iz ZKZ in tudi ne "vsakršna nenamenska uporaba", kot to navaja tožnik. Bistveno je, da postavitev in uporaba kovinske konstrukcije za oglaševanje predstavlja drugačen namen rabe zemljišča, ki ni v skladu z ZKZ. Kmetijska zemljišča služijo pridelavi hrane ali krme, torej kmetijski uporabi. Inšpekcijski organ je ugotovil konkretno dejansko stanje v zadevi in konkretno kršitev ZKZ ter tudi pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep.
22. Neutemeljen je tudi očitek kršitev pravil postopka in sicer, da tožniku ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi, ker ga inšpekcijski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z vsebino Lokacijske informacije Občine Ivančna Gorica. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je del zemljišča, na katerega je tožnik postavil kovinsko konstrukcijo za oglaševanje v Lokacijski informaciji Občine Ivančna Gorica opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Iz tožnikove izjave z dne 21. 9. 2020 pa izhaja, da se je tožnik zavedal, da je postavil predmetno kovinsko konstrukcijo za oglaševanje na kmetijskem zemljišču, saj je že v izjavi zatrjeval, da ne krši prvega odstavka 4. člena ZKZ. Kljub temu, da prvostopenjski organ tožnika ni seznanil z vsebino pridobljene Lokacijske informacije Občine Ivančna Gorica, se tožnikov položaj ni mogel poslabšati, saj so vsi drugi podatki razen podatka o namenski rabi, ki pa je bila glede na predhodno navedeno tožniku znana, za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni in na njih izpodbijana odločba tudi ne temelji. Iz tožnikove izpovedbe na glavi obravnavi 19. 6. 2023 izhaja, da je prejel zapisnik in poziv, da poda izjavo, iz katerih je bil razviden očitek postavitve predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje na kmetijskem zemljišč. Tožnik se je že v tej fazi postopka zavedal, da gre za kmetijsko zemljišče in tako očitana kršitev pravice do izjave po presoji sodišča ni bila podana, sicer pa je bila tožniku zagotovljena tudi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi. Izpodbijana odločba, dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa je tudi ustrezno obrazložena in vsebuje vse elemente iz 214. člena ZUP ter omogoča preizkus.
23. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni sodišča tožnik ni uspel dokazati da se s sporno kovinsko konstrukcijo za oglaševanje ne posega v določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ, ki zapoveduje namensko rabo kmetijskih zemljišč.
24. Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.
25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. 2 Uradni list RS, št. 36/2017-UPB1. 3 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 781/2020-11 z dne 16. 9. 2022. 4 Glej: R. Zagradišnik v Komentarju Ustave RS, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 590, tč. 18.