Jedro

Tožba tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo je vložena prezgodaj, ker njena pravilnost in zakonitost v dvostopenjskem upravnem postopku po vsebini še ni bila preizkušena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo energetskega inšpektorja Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, št. 06134-8/2012-2-24231 z dne 10. 10. 2012, in odločilo (2. točka izreka), da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavezancu podjetju A. A., d. d., naložil, da mora v tam navedenih rokih izvesti med drugim naslednje inšpekcijske ukrepe: odklopiti odjemalca, ki je v razdelilni omarici R-kotlarna priključen na tokokrog, ki je označen kot rezerva (I. točka prvega odstavka izreka), in skladno z določbo 105. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) obvestiti energetskega inšpektorja o izvršitvi naloženih ukrepov iz odločbe najkasneje v osmih dneh po preteku posameznih rokov, določenih za odpravo pomanjkljivosti (drugi odstavek izreka). Pritožbo zoper navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ter drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom, št. 06134-8/2012-3-24231 z dne 4. 12. 2012, zavrgel (2. točka izreka sklepa), ker je pritožbo vložila neupravičena oseba. Tožena stranka je pritožbo tožnikov zoper navedeni sklep prvostopenjskega upravnega organa z odločbo, št. 360-87/2013/4/00091144 z dne 23. 3. 2013, kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka) in odločila, da tožniki nosijo svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v postopku predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za dopustnosti tožbe, saj so jo vložile osebe, ki v tem postopku ne varujejo nobene svoje pravice oziroma pravne koristi, torej za tožbo nimajo pravnega interesa.

3. Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep ni pravilen in ni zakonit. A. A., d.d., hoče enostransko odklopiti električno energijo na nepremičninah v lasti tožnikov, ki se od leta 1972 dobavlja na njihovo nepremičnino iz priključka pri družbi A. A. Porabljeno „elektro energijo“ vsa ta leta tožniki plačujejo družbi A. A., in v tej zvezi ni nobenih težav ali odprtih terjatev. Na podlagi izpodbijane inšpekcijske odločbe bo prekinjena dobave električne energije do njihove nepremičnine. Ker na navedeni nepremičnini lahko ostanejo brez električne energije, bi morali imeti položaj stranke v postopku, da bi lahko zavarovali svoje pravice. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne „v postopek ponovnega odločanja“.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 10. 10. 2012, s katero so bili družbi A. A., naloženi inšpekciji ukrepi, med drugim tudi, da s svojega priključka in tokokroga odklopi odjemalca - to je zdaj tretja tožnica.

7. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja: da so tožniki s tožbo izpodbijali tako odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 10. 2012, kot tudi sklep prvostopenjskega organa, št. 06134-8/2012-3-24231 z dne 4. 12. 2012 (s katerim je ta organ zavrgel pritožbo tožnikov, ker da je pritožbo vložila neupravičena oseba), kot tudi zoper odločbo tožene stranke, št. 360-87/2013/4/00091144 z dne 23. 3. 2013, s katero je pritožbo tožnikov zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa z dne 4. 12. 2012 zavrnila kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje pa je tožnike na podlagi 31. člena ZUS-1 pozvalo, naj tožbo popravijo, in naj zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 4. 12. 2012 vložijo samostojno tožbo. To so tožniki tudi storili. To tožbo je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot I U 792/2013 in o njej odločilo s sodbo z dne 3. 3. 2014. Zoper njo so tožniki vložili revizijo, ki se pri Vrhovnem sodišču vodi kot X Ips 240/2014, in o njej še ni bilo odločeno. Vendar to na odločanje v obravnavani zadevi, v kateri gre za upravni spor zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 10. 10. 2012, zoper katerega tožniki tožbe ob vložitvi popravljene tožbe niso umaknili, ne vpliva.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper navedeno prvostopenjsko odločbo sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je to sodišče navedlo v izpodbijanem sklepu. Pravilna je namreč iz razlogov, ki so navedeni v tem sklepu Vrhovnega sodišča. 9. ZUS-1 sicer v 2. členu določa, da je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončen upravni akt, s katerim je odločeno o pravici oziroma obveznosti oziroma pravni koristi, kar je praviloma prvostopenjski upravni akt (in je to tudi v tem primeru). Vendar pa se lahko tak akt izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena, le takrat namreč postane prvostopenjski akt (materialno, torej po vsebini) dokončen in je torej o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke odločeno (materialno, torej po vsebini) dokončno.

10. V obravnavanem primeru pa je bila pritožba zoper obravnavani prvostopenjski upravni akt z dne 10.10. 2012 s sklepom prvostopenjskega organ z dne 4. 12. 2012 zavržena, ker da zanjo tožniki nimajo pravnega interesa, pritožba zoper ta sklep pa zavrnjena z odločbo tožene stranka z dne 23. 3. 2013, tožba zoper to odločbo zavrnjena s sodbo z dne 3. 3. 2014, in ta sodba je predmet revizije X Ips 240/2014. 11. V takem primeru pa prvostopenjske odločbe z dne 10. 10. 2012 ni mogoče izpodbijati v samostojnem upravnem sporu, ker pritožbo zoper njo ni bila vsebinsko obravnavana, torej (še) ni vsebinsko izčrpana, drugostopenjski upravni organ namreč ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe, temveč je pritožbo zavrgel iz procesnih razlogov.

12. Zato Vrhovno sodišče meni, da v tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijal prvostopenjski upravni akt. V tem primeru mora stranka najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe z dne 14. 12. 2012 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, kar so tožniki tudi storili), in šele, če bo ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bo posledično tožena stranka o njihovi pritožbi zoper sklep z dne 10. 10. 2012 odločila po vsebini, tožniki pa z odločitvijo ne bodo zadovoljni, bodo zoper prvostopenjski akt z dne 10. 10. 2012 lahko vložili tožbo v upravnem sporu.

13. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča tožba tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 10. 2012 vložena prezgodaj, ker njena pravilnost in zakonitost v dvostopenjskem upravnem postopku po vsebini še ni bila preizkušena. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih sklepih I Up 21/2014 z dne 5. 6. 2014 in I Up 488/2013 z dne 3. 7. 2014. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje torej odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo, vendar bi jo moralo zavreči iz razloga po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj, in ne na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo. O tem, ali bi morali biti tožniki stranke v postopku izdaje odločbe z dne 10. 10. 2014 pa bo Vrhovno sodišče odločilo v zadevi X Ips 240/2014. 15. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.